ZSV člen 56, 56/9. ZUP člen 209, 209/1, 209/4. ZZ člen 36.
direktor javnega zavoda - izbira in imenovanje - predhodno soglasje ministra - zbirna odločba - kršitev postopka
Toženka je za mnenje lokalne skupnosti zaprosila po imenovanju direktorja, še kasneje pa tudi za soglasje ministra. Soglasje v nadaljnjih 60 dneh ni bilo podano. Novi direktor je bil za naslednje mandatno obdobje imenovan nepogojno, vendar z odloženim pričetkom mandata (šele z dnem soglasja o imenovanju pristojnega ministra). Takšen sklep je v nasprotju z devetim odstavkom 56. člena Zakona o socialnem varsvu (ZSV), saj v primeru odsotnosti soglasja pristojnega ministra v 60 dneh od dneva zaprosila, zavodu šele po tem omogoča odločitev o imenovanju direktorja brez soglasja. Imenovanje je torej predvideno po poteku zakonskega roka za soglasje. Zaradi molka ministra ne nastopi fikcija (oziroma pravna domneva) soglasja, temveč se zaradi preprečitve zavlačevanja odpre možnost odločitve o imenovanju direktorja brez soglasja.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40-4. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2013) člen 6, 6/3.
solidarnostna pomoč - pravočasnost zahteve - daljša bolezen
Določbo tretjega odstavka 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS o 60-dnevnem roku za vložitev zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni je treba razlagati tako, da delavec, ki je v bolniškem staležu zaradi daljše bolezni, pridobi pravico do izplačila solidarnostne pomoči po izteku treh mesecev bolniškega staleža, uveljavljanje te pravice pa ohrani ves čas nadaljnjega bolniškega staleža (ves čas trajanja daljše bolezni) in še 60 dni po zaključku tega staleža.
Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker tožnik ni bil določno in razumljivo obveščen o tem, da bo sodišče zaradi neprevzema pošiljke štelo, da je "fikcija" osebne vročitve nastopila že med poletnim poslovanjem sodišča. Tožnik je namreč prejel le obvestilo iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, to pa ni bilo zadostno.
Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ''ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega dopusta'', kar je mimo sodišča prve stopnje ugotovilo sámo, brez izvedenega dokaznega postopka, čeprav je šlo za dejansko vprašanje, ki je bilo med strankama sporno. Na ta način je toženko prikrajšalo za pravico do kontradiktornega obravnavanja. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZTP člen 5, 15. Uredba o varovanju tajnih podatkov (2005) člen 9.
izredna odpoved - javni uslužbenci - tajni podatki
V obravnavanem primeru niso bili ugotovljeni vsi (vsebinski in formalni) razlogi za preklic tajnosti spornega dokumenta, ampak zgolj prečrtanje oznak tajnosti z zapisom o preklicu, pa še to je bilo storjeno pomotoma. Ker 23. 10. 2020 do preklica tajnosti ni prišlo, je bil dokument še nadalje tajen. Tožnik je bil z administrativno pomoto seznanjen, vendar je v zvezi z dokumentom vseeno postopal tako, kot da ne bi bil tajen. Predvsem navedeno je odločilno za presojo tožnikovih ravnanj (ki so v zvezi s problematiko varovanja tajnih podatkov), česar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Raje se je oprlo na razlago določb Zakona o tajni podatkih in Uredbe o varovanju tajnih podatkov, a je tudi po tej poti prišlo do napačnega zaključka - da so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da dokument v času očitanih kršitev ni bil več tajen. Nenazadnje ni upoštevalo niti formalno-materialnega koncepta tajnega podatka, ki ga je sicer zastavilo kot izhodišče svoje sodbe, saj je že zgolj iz razloga, ker naj bi bila tajnost formalno preklicana, dokumentu napačno odreklo tajnost tudi po vsebini.
OZ člen 49. ZDR-1 člen 79, 94, 108. ZPP člen 380, 380/1, 380/2.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prevara
A. A. je tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh tožencev, predvsem prvega toženca. Sklenitev sporazuma je bila za prvega toženca najugodnejša možnost, saj se je s tem izognil podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081568
KZ-1 člen 115, 115/1, 116, 116-1. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 6, 6/1.
Vsak odvzem življenja spečemu človeku še ne pomeni nujno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način v smislu 1. točke 116. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 presodilo, da med primere umora na zahrbten način med drugim sodi umor speče žrtve, vendar pa umor spečega človeka ne bo umor na zahrbten način, ko ni odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, na primer če nekdo ubije žrtev, na katero naključno naleti med spanjem v parku, čakalnici železniške postaje ali na drugem javnem kraju.
Opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije, da je obsojenec zlorabil zaupanje oškodovanca. Za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti bi morale biti v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja navedene še druge v postopku ugotovljene okoliščine: na primer, da sta bila obsojenec in oškodovanec prijatelja, da sta prebivala v skupni sobi azilnega doma, da sta se vrsto let poznala in podobno. Povedano drugače: kazensko pravni očitek storilcu, da je vzel oziroma v konkretnem primeru poskusil vzeti življenje na boku spečemu človeku ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zahrbtnosti pri kaznivem dejanju umora po 1. točki 116. člena KZ-1.
Iz besedila 6. člena Direktive je nedvoumno razvidno, da je zahteva po seznanitvi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja namenjena zagotavljanju poštenega postopka, ki izključuje element presenečenja in zagotavlja možnost, da se obdolženec brani zoper spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Enak namen te ureditve - torej preprečevanje sodbe presenečenja in zagotavljanje možnosti obrambi, da se na s strani sodišča spremenjen opis dejanja in pravno opredelitev odzove, je razviden tudi iz sodbe SEU v zadevi BK-C-175/22, v kateri je sodišče poudarilo odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev obdolženca je namreč med drugim bistvena zato, da bo lahko ustrezno organiziral svojo obrambo in po potrebi izpodbijal svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov očitanega mu kaznivega dejanja. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru zgolj pritrdilo tezi vložnika, da iz kazenskopravnega očitka vsebovanega v obtožnici in izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Logična posledica takšne ugotovitve, ki ji zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje, je sprememba pravne opredelitve obsojencu očitanega ravnanja v milejšo obliko poskusa odvzema življenja oškodovancu, torej sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje poskusa uboja. Takšna sprememba pravne opredelitve obsojenca (tudi upoštevaje trditve zahteve za varstvo zakonitosti) ne postavlja v položaj presenečenja in mu ne onemogoča pravice do obrambe.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena obvezna stranska denarna kazen, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
Za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku so poleg določb civilnega materialnega prava relevantne tudi določbe civilnega procesnega prava. To velja zlasti glede določb o procesnih predpostavkah.
Načelo koncentracije iz 227. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insloventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se razteza tudi na adhezijski postopek in kazenskemu sodišču preprečuje vsebinsko (meritorno) odločanje o dajatvenem zahtevku. V obravnavani zadevi je oškodovanka v kazenskem postopku podala premoženjskopravni zahtevek po začetku stečajnega postopka, zato sodišče takšnemu zahtevku ni smelo ugoditi, pač pa bi oškodovanko moralo napotiti na pravdo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081981
KZ-1 člen 308, 308/6. ZKP člen 387, 450č, 450č/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - sporazum o priznanju krivde
Prisotnost orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufivo ravnanje - nastanek premoženjske škode - opis kaznivega dejanja
Z očitkom o sklenitvi prodajne pogodbe, s katero je obsojenec nepremičnino prodal za kupnino, ki zapade v plačilo v štirih letih od podpisa pogodbe in se v tem času ne obrestuje, z namenom, da upnikom družbe prepreči poplačilo iz naslova najemnin, ki bi jo najemniki poslovnih prostorov morali plačevati vsakokratnemu lastniku in so v posledici prodajne pogodbe začeli januarja 2015 najemnino plačevati drugi gospodarski družbi, je ustrezno opisan zakonski znak obsojenčevega goljufivega dejanja, katerega bistvo ni v sami sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo nepremičnine za določeno kupnino, pač pa v sklenitvi prodajne pogodbe v pogojih odloženega in neobrestovanega plačila kupnine, kar je za neposredno posledico imelo spremembo upravičenega prejemnika najemnin. Namen opisanega goljufivega ravnanja je torej bil preusmeritev finančnega toka prihodkov insolventne družbe na drug poslovni subjekt, kar je neposredno povrzočilo veliko premoženjsko škodo njenim navadnim upnikom.
Objekt oškodovanja upnikov predstavlja vse premoženje gospodarske družbe, ki bi postalo del stečajne mase oziroma bi bilo lahko uporabljeno za poplačilo upnikov, vključno s terjatvami in drugimi premoženjskimi pravicami. Velika premoženjska škoda, katere povzročitev se očita obsojencu v obravnavani zadevi, je v opisu kaznivega dejanja določena v konkretnem znesku, ki predstavlja seštevek najemnin, ki bi jih insolventna družba prejela v konkretnem časovnem obdobju, na podlagi veljavnih najemnih pogodb. Tako opredeljen znesek je konkreten, dejansko in formalno izhaja iz veljavnega pravnega posla (obstoječih najemniških razmerij) ter zato predstavlja (in je tudi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe predstavljal) objektivno pričakovano povečanje premoženja gospodarske družbe. Obravnavani del opisa kaznivega dejanja, ki določno opredeljuje nastanek konkretno izkazane premoženjske škode v zamejenem časovnem obdobju, tako predstavlja ustrezno konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode upnikom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081603
KZ-1 člen 38, 38/1, 38/2, 240, 240/1, 240/2. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-8, 95, 144, 144-6, 354, 354/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - konkretizacija zakonskih znakov - identiteta med obtožbo in sodbo - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - umik zahteve - pomoč pri kaznivem dejanju - koristoljubni namen - privolitev oškodovanca - protipravna premoženjska korist - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - vnaprejšnja dokazna ocena - sodba presenečenja - status oškodovanca - odločitev o stroških - beneficium cohaesionis - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - izvedenec finančno ekonomske stroke - dokazna vrednost uradnih zaznamkov
Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava.
Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan.
Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Status oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pravica mora biti prizadeta neposredno s kaznivim dejanjem; to pomeni, da mora biti (fizična ali pravna) oseba neposredni oškodovanec. "Prejemnik protipravne premoženjske koristi" in "oškodovanec" v isti kazenski zadevi ne moreta biti ista oseba.
nedovoljena revizija - vložitev predloga za dopustitev revizije - procesne predpostavke za odločanje
Drugi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je revizija nedovoljena, če ni bila dopuščena. Gre za pomanjkljivost, ki se nanaša na fazo postopka pred vložitvijo revizije, v kateri se na predlog stranke ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Opustitev tega predloga pomeni neizpolnitev procesne predpostavke za revizijo, ki se zato zavrže.
Po podatkih spisa je bila pravnomočna sodba pooblaščenki tožnika vročena 12. 2. 2024. Revizijo zoper to sodbo pa je ista pooblaščenka vložila pri Upravnem sodišču 13. 3. 2024, to je v roku 30 dni. Po podatkih vpisnika Vrhovnega sodišča tožnik zoper navedeno pravnomočno sodbo postopka s predlogom za dopustitev revizije ni sprožil. Ob upoštevanju te okoliščine in prej navedenega časovnega okvira (v katerem postopek s predlogom niti ne bi mogel biti končan), je revizija tožnika nedovoljena, ker prej ni bila dopuščena.
dopustnost upravnega spora - predhodni preizkus tožbe - zavrženje tožbe - kontradiktornost postopka - kršitev pravice do izjave
Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožba ni dopustna. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor o vprašanju, ki bi ga upravno sodišče lahko preprečilo oz. odpravilo že samo v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Ko je bila glede obstoja procesne predpostavke vzpostavljena kontradiktornost, pa bi upravno sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnikoma in jima omogočiti, da nanj odgovorita. Ker tega ni storilo, jima je odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredelita do stališča toženke, ki je bilo ključno za odločitev.
razlaga pogodb - razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenih strank - razlagalna pravila
Sodišči nižjih stopenj sta v okviru trditvene podlage, ki sta jo začrtali stranki postopka (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), v konkretnem primeru opravili analizo značilnosti dogovorjenih medsebojnih izpolnitvenih ravnanj in namena, ki sta ga pravdni stranki zasledovali s sklenitvijo Pogodbe, pri čemer sta se oprli na kontekst celotnega pravnega razmerja med pravdnima strankama in pravila logične in sistematične razlage. Pri razlagi spornega določila Pogodbe sta upoštevali tudi druga nesporna pogodbena določila (glej 17. in 18. točko obrazložitve). Z uporabo pravil logične razlage sta sodišči izločili nelogični pomen spornega določila, ki bi toženi stranki podelil pravico, da sama enostransko spremeni dvostransko sklenjeno pogodbo, ki ureja pogodbeno razmerje tudi v položaju, ko do spremembe pogodbe zaradi zmanjšanja pogodbenih določil ne pride tako, da se kupcu zaračunajo negativna odstopanja od dogovorjenih količin. V skladu z interpretacijskimi pravili iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sta sodišči nižjih stopenj sporno določilo presojali v luči temeljnih načel obligacijskega prava. Pojasnili sta, zakaj razlaga po meri revidentke ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja in načelom enakopravnosti strank v obligacijskem razmerju (glej 19. točko obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako razjasnjen dvom o pomenu nejasnega pogodbenega besedila v skladu z interpretacijskimi pravili, ki veljajo za razlago spornih pogodbenih določil.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/5, 407/6.
zahteva za varstvo zakonitosti - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovira za odpust obveznosti - izbris obsodbe iz kazenske evidence - metode razlage - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
V konkretnem primeru je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje iz nabora kaznivih dejanj, kot je opredeljen v 1. točki drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta obsodba do odločanja sodišča prve stopnje ni bila izbrisana iz kazenske evidence zaradi kasnejše storitve novega kaznivega dejanja izven tega nabora. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni dosledno, da bi bilo ponavljanje katerih koli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu. Ob takšnem stališču podlaga za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo stanje vpisa v kazenski evidenci za stečajnega dolžnika, saj je zavestno prezrlo eno od zakonsko urejenih predpostavk, ki je vplivalo na stanje vpisa.
Takšna (namenska) razlaga izrecno prebija jezikovni pomen zakonskega besedila. Z razlago, ki relativizira jasno opredeljen kriterij (vpis obsodbe v kazenski evidenci) in s tem drugače zamejuje oviro za odpust obveznosti, je sodišče druge stopnje prestopilo meje dopustne razlage zakona. Takšno drugačno omejitev ovire za odpust obveznosti bi lahko v okviru zakonodajne diskrecije uredil le zakonodajalec. V okviru ustavne ureditve ravnovesij med nosilci posameznih vej oblasti to ne spada v pristojnost sodišča kot nosilca sodne veje oblasti
Agencija za trg vrednostnih papirjev - nematerializirani vrednostni papirji - postopek nadzora - nadzor nad opravljanjem investicijskih storitev in poslov - fiduciarni račun odvetnika - predlog za predhodno odločanje SEU - obrazložitev predloga - trditveno breme
Zakonske ureditve, ki v zvezi z vodenjem nematerializiranih vrednostnih papirjev naslavlja (tudi) tožnico, izhajajoč iz sistemske razlage, ni mogoče zaobiti pri razumevanju določbe drugega odstavka 345. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki določa pristojnost toženke za nadzor nad drugimi osebami. V nasprotnem bi namreč tak nadzor nad odvetniškimi družbami izostal. Pristojnost toženke za nadzor nad tožnico tako izhaja iz značilnosti zakonsko urejenih obveznosti odvetniške družbe glede načina vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev strank na fiduciarnem računu in ga je treba obravnavati ne le ob upoštevanju dobesedne dikcije drugega odstavka 345. člena ZTFI-1, ampak tudi glede na siceršnje pristojnosti agencije, ki so usmerjene v vzpostavitev stanja po tem zakonu. Le na tak način se lahko celovito udejanja nadzorniška funkcija toženke in načelo skrbnega in učinkovitega nadzora. Določba drugega odstavka 345. člena ZTFI-1 je odsev ureditve po tem zakonu, ki naslavlja določene obveznosti oziroma omejitve, ki veljajo za odvetnike oziroma odvetniške družbe, in z njo tvori smiselno celoto.
glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje brez glavne obravnave - neskladje z ustavo - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) in jo razveljavilo, lahko Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovori, da je bilo postopanje Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem upravnem sporu zgolj na podlagi 448. člen ZZavar-1 izdalo sodbo brez glavne obravnave, v neskladju z 22. členom Ustave.
ZFPPIPP člen 46, 131, 131/2, 131/2-2, 226, 226/4, 371, 371/6. ZIZ člen 64, 64/1.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - nedopustnost izvršbe - stečajna masa - splošna in posebna stečajna masa - razdelitvena masa - plačilo v breme stečajne mase - stroški stečajnega postopka - unovčenje in razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila upnikov - načelo enakega obravnavanja upnikov
Eno temeljnih pravil stečajnega postopka je ločeno vodenje in upravljanje posebnih stečajnih mas ter njihova razdelitev po posebnih pravilih, ki dajejo pri njihovi razdelitvi prednost stroškom unovčenja iz četrtega odstavka 226. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in ločitvenim upnikom. Dolžnik terjatev iz naslova stroškov stečajnega postopka, ki se plačajo iz splošne stečajne mase, ne more plačati iz posebne stečajne mase, ki je namenjena najprej plačilu stroškov unovčenja posebne stečajne mase in nato plačilu terjatev ločitvenih upnikov. Upnik, ki ima terjatev za plačilo stroškov stečajnega postopka iz splošne stečajne mase, zato ne more doseči plačila svoje terjatve iz premoženja, ki spada v posebno stečajno maso.
Pravica upnikov do plačila iz posebne razdelitvene mase se navezuje na točno določeno premoženje stečajnega dolžnika, ki tvori posebno stečajno maso. Dolžnikova sposobnost za razpolaganje z navedenim premoženjem je omejena. S tem premoženjem stečajni dolžnik ne more razpolagati drugače, kot v korist ločitvenih upnikov in upnikov stroškov unovčenja posebne stečajne mase. Tožeča stranka, ki ima pravico do plačila svoje terjatve iz posebne stečajne mase pred vsemi ostalimi dolžnikovimi upniki, bi v primeru izvršbe na sredstva posebne stečajne mase ostala brez plačila. Njena pravica do prednostnega plačila iz ločenega premoženja stečajnega dolžnika, bi bila izvotljena, če bi se iz ločenega premoženja, ki je namenjeno plačilu stroškov unovčenja posebne stečajne mase in plačilu zavarovanih terjatev, poplačal upnik, ki do plačila iz navedenih sredstev po določilih ZFPPIPP ni upravičen. Zato je treba tožeči stranki priznati izločitveni ugovor v zvezi z njenim pridobitnim zahtevkom za plačilo stroškov unovčenja posebne stečajne mase iz sredstev denarnega dobroimetja, ki se je oblikovalo z unovčenjem posebne stečajne mase, ki preprečuje izvršbo.
glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje brez glavne obravnave - neskladje z ustavo - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) in jo razveljavilo, lahko Vrhovno sodišče na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje odgovori, da je bilo postopanje Upravnega sodišča, ki je v obravnavanem upravnem sporu zgolj na podlagi 448. člena ZZavar-1 izdalo sodbo brez glavne obravnave, v neskladju z 22. členom Ustave.
kaznivo dejanje grožnje - združitev kazenskih postopkov - enoten postopek
Pri opisanem stanju stvari je šlo torej za procesni položaj iz drugega odstavka 32. člena ZKP, ki določa pristojnost v primeru vzajemne storitve kaznivih dejanj med obdolžencem in oškodovancem. V takšnih primerih je po petem odstavku 32. člena ZKP izvedba enotnega postopka pravilo, izjema pa je določena v primerih, ko bi enotna izvedba postopka oteževala uspešno izvedbo kazenskega postopka, če bi bilo to nesmotrno ali v nasprotju z drugimi tehtnimi razlogi, med katere sodi tudi različna faza, v kateri se nahajajo posamezni postopki.