Po presoji Vrhovnega sodišča so položaji varčevalcev v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki jih ureja ZPONDV, ter položaji varčevalcev v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo, ki jih ureja ZNISESČP, v delu, kjer ta zakona obračun obresti urejata različno, že v izhodišču neprimerljivi.
Na obdobje po 1. 1. 1993 se ZPONDV, kar se tiče obresti, nanaša le v zelo omejenem obsegu, dejansko obrestovanje pa je odvisno od načina (omejenega) razpolaganja imetnikov "starih" deviznih vlog s temi vlogami. Vse oblike delnega razpolaganja (delna izplačila, delna vezava vloge, vrednostni papirji banke ali prenosljive obveznice RS) so usmerjene k zmanjšanju zneskov, ki štejejo za "stare" devizne vloge in s tem k zmanjšanju zneskov, za katere se uporablja obrestna mera, ki jo določa ta zakon. Glede na zakonske rešitve je mogoče zanesljivo sklepati, da je ta obrestna mera v relativno kratkem obdobju veljala le še za manjši del sredstev, ki so ob uveljavitvi zakona predstavljala "stare" devizne vloge, obrestovanje pretežnega in s potekom časa vedno večjega dela teh sredstev pa ni bilo več predmet urejanja tega zakona. Poleg tega so bile obrestne mere z ZPONDV določene za obdobje po uveljavitvi zakona, torej "za naprej", in to v zelo negotovih ekonomskih in političnih razmerah.
Poleg tega so bile "stare" devizne vloge komitentov glavnih podružnic LB v Sarajevu in Zagrebu deponirane pri bankah, ki so delovale v drugačnem tržnem in ekonomskem okolju kot banke v Sloveniji, bile pa so tudi predmet intenzivnega zakonskega urejanja posameznih držav. Posledično ni mogoče pričakovati, da bi imetniki teh vlog v obdobju do uveljavitve ZNISESČP za svoje vloge prejeli povsem enake obresti kot imetniki vlog v slovenskih bankah. Povedano drugače: enakopravnost varčevalcev po ZPONDV in ZNISESČP že zaradi različnih okolij in obdobij, na katere se nanašajo obrestne mere, ne more pomeniti zgolj matematično enakega obračuna obrestne mere.
V primeru, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov, ti ne morejo biti hkrati opredeljeni kot navidezni in kot del nedovoljenega davčnega izogibanja. Navedeno pa ne preprečuje ugotovitve, da je v sklopu širšega ravnanja davčnega zavezanca nastalo oboje. Ob tem pa je od presoje v konkretnem primeru odvisno, katero od nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca je preprečilo pravilno in zakonito naložitev davka.
Če so eden ali več pravnih poslov navidezni, je treba najprej identificirati in ustrezno opredeliti prikrite pravne posle, ki jih ti navidezni pravni posli prikrivajo. Te prikrite pravne posle (če so veljavni skladno z drugim odstavkom 50. člena OZ) pa je mogoče obdavčiti skladno s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, če je bila prav s sklenitvijo enega ali več navideznih pravnih poslov preprečena pravilna in zakonita naložitev davčne obveznosti. Če pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi ugotovitev nastanka (od tega ločene) umetne sheme, namenjene nedovoljenemu davčnemu izogibanju, ki je bila ključna za zagotovitev nedovoljene davčne ugodnosti, potem jo je treba obravnavati po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in uporaba tretjega odstavka istega člena ne pride v poštev.
Davčni zavezanec lahko po pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2.
Golo dejstvo, da je zavezancu za davek sklep o začetku DIN vročen šele po tem, ko je ta postopek (oziroma njegov ugotovitveni in dokazni del) že zaključen, še ne pomeni avtomatično kršitve 22. člena Ustave.
Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje sloni na drugačnem materialnopravnem zaključku o nujnosti informiranja porokov in zastaviteljev, ne pa v drugačni presoji standarda izpolnitve pojasnilne dolžnosti, zato ne gre za sodbo presenečenja.
Ob prodaji stanovanj, ki so nastala kot etažna lastnina z delitvijo stanovanjske hiše, je odsvojen tisti (isti) kapital, ki je bil pridobljen ob pridobitvi stanovanjske hiše, v kateri je bila ta etažna lastnina kasneje vzpostavljena. Delitev dvostanovanjske hiše v etažno lastnino, v kateri sta tudi nadalje dve stanovanji v etažni lastnini istega lastnika, zato ne izključuje uporabe 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 o oprostitvi dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, če so za to izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji.
Oseba, ki je kot preživljalec prejela nepremičnino na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni pasivno stvarno legitimirana za tožbeni zahtevek za povrnitev tistih vlaganj v to nepremičnino, ki so bila opravljena, ko je bil lastnik še preživljanec..
Sodišče druge stopnje se je najprej zadovoljilo oziroma napačno omejilo na necelovito presojo pravno odločilne zakonske določbe. Njen del je enostavno prezrlo. Nato pa je zapolnjevalo navedeno vrzel s pavšalnimi (pomanjkljivimi) razlogi. Takšna obrazločitev ne dosega potrebnih standardov obrazloženosti sodne odločbe, in revident zato ni prejel zadostnih konkretnih odgovorov na svoje trditve v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Kršena mu je bila pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS oziroma pravica do poštenega postopka. Pandan tej ustavni kršitvi, tudi v nepravdnem postopku, predstavlja v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.