SZ-1 člen 87, 87. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 3, 3.
državljanstvo - neprofitno stanovanje
Ker je državljanstvo Republike Slovenije v Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, na katerega se pravilno sklicuje tožena stranka, določeno med osnovnimi pogoji, ki jih morajo izpolnjevati prosilci, da so upravičeni do dodelitve neprofitnega stanovanja, ob ugotovitvi, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, prvostopni organ in tožena stranka, kljub izkazano težkim razmeram tožnika in njegove družine, zaradi vezanosti na zakon in podzakonski predpis, nista mogla (in smela) odločiti drugače, kot vlogo zavrniti.
ZGos člen 8, 24, 24a, 8, 24, 24a. ZGO-1 člen 3, 3/3, 199, 3, 3/3, 199, 3, 3/3, 199.
pogoji za opravljanje dejavnosti - gostinstvo - gradbeno dovoljenje
Tožena stranka po presoji sodišča ni ravnala pravilno, ko pri svojem odločanju ni uporabila 1. odstavka 199. člena ZGO-1, ki določa, da se s 1. 1. 2003 šteje, da se določbe 8. člena in 24.a člena ZGos nanašajo samo na gostinske obrate v novo zgrajenih stavbah, katerih prostori se rekonstruirajo ali katerim se spreminja namembnost po določbah tega zakona. Logična razlaga te določbe po mnenju sodišča pomeni, da v postopku ugotavljanja pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti predložitev uporabnega dovoljenja ni več obvezna podlaga v primerih, ko gre za gostinsko dejavnost, ki se že opravlja v starejših objektih, pa ne gre za objekt iz 1. točke 1. odstavka 197. člena ZGO-1 (za te se že po zakonu šteje, da uporabno dovoljenje imajo), razen za objekt, ki se rekonstruira ali katerega namembnost se spreminja.
Sam CZ roka za dodatno opremljanje gasilskih in drugih reševalnih vozil ne določa. Stališče tožene stranke, da 2. odstavek 69. člena Uredbe določa prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da zamuda tega roka pomeni tudi izgubo pravice, ni pravilno. Pravico do oprostitev plačila carine določa CZ, in le zakon bi lahko določil prekluzivni materialni rok, v katerem bi carinski zavezanec to pravico izgubil. Po mnenju sodišča rok treh mesecev, določen v 69. členu Uredbe ni prekluziven, kar pomeni, da bi morala tožena stranka oziroma že njen prvostopni organ presojati, glede na v obravnavani zadevi pravočasno vloženo zahtevo za podaljšanje tega roka, ali je zahteva utemeljena.
davčno priznan odhodek - davek od dobička pravnih oseb
V obravnavanem primeru ni sporno dejstvo, da je tožeča stranka v letu 1992 v svoje poslovne knjige kot osnovno sredstvo knjižila nepremičnino - poslovno stavbo in na podlagi tega knjižila stroške iz naslova nabave kurilnega olja za ogrevanje poslovnih prostorov, amortizacije nepremičnine, revalorizacije amortizacije nepremičnine in revalorizacije kapitala. Sporno tudi ni, da v času vnosa nepremičnine, pa tudi pozneje, v celotnem kontroliranem obdobju, ni bila (zemljiškoknjižna) lastnica sporne nepremičnine, niti ni razpolagala z listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v svojo korist. Dejstva, ki jih navaja (dejanska uporaba, vnos v poslovne knjige, dokapitalizacija) lastninske pravice ne izkazujejo, ob pravilnem ravnanju pridobitvi lastninske pravice le sledijo. Navedeni stroški zato tožeči stranki utemeljeno niso bili priznani kot poslovnih odhodkov v davčnem obračunu za leto 1999 v smislu določbe 11. člena ZDDPO.
Še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-294/04-15 z dne 16.6.2005 v 1. odstavku 193. člena Zakona o javnih uslužbencih, razveljavilo besede "sicer jim preneha delovno razmerje"., kar pomeni, da ni več pravne podlage, na kateri temelji odločitev tožene stranke.
ZKT člen 4, 4/1, 4/1-5, 4, 4/1, 4/1-5. URS člen 125, 125.
nevezanost sodišča na nezakonite določbe občinskega odloka - komunalna taksa
Sodišče je po določbi 125. člena Ustave RS in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih vezano le na Ustavo RS in zakon, zato je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe le ob upoštevanju ZKT, in brez upoštevanja določbe Opombe 1. k tarifni številki 2 Taksne tarife Odloka, ki po presoji sodišča ni skladna z ZKT (exceptio illegalis).
V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki v prekrškovnem postopku izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki preneha veljati že s samo pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila sankcija izrečena. Obveznost izročitve vozniškega dovoljenja upravnemu organu pa se izvršuje v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki določa, da je storilec prekrška dolžan takšno vozniško dovoljenje, pri katerem je že nastopila neveljavnost, izročiti pristojnemu upravnemu organu.
Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in določb iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih ter projekta, je tudi po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper enotno dovoljenje za gradnjo, ki investitorjema dovoljuje, da obstoječi stanovanjski objekt delno porušita in rekonstruirata z nadvišanjem za 0,5 m in razširitvijo za 3,50 m, s čimer je višinski gabarit osrednjega dela objekta K+P+N, višinski gabarit klanice pa je P+N+N.
ZUS člen 25, 25/1, 25/1-4, 25, 25/1, 25/1-4. ZUP člen 279/1, 171, 171/1, 279, 279/1, 171, 171/1, 279.
ničnost odločbe
Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, izdane v upravni zadevi zahteve tožnika za izrek ničnosti odločbe z dne 13.5.1994 v zadevi izdaje potrdila o državljanstvu. Zakonitost odločb(e) izdane(ih) v tej upravni zadevi, pa se presoja skozi vprašanje, ali je odločba z dne 13.5.1994 nična ali ne. Pravno pomembna so zato le dejstva, ki se nanašajo na negativno odločbo organa prve stopnje, za katero tožnik uveljavlja ničnostne razloge iz 1., 3., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Iz določb ZUS ne izhaja, da je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah izreka ničnosti upravnega akta zagotovljeno stranki tudi v primeru, ko izpodbijani akt ni dokončen upravni akt in da stranka lahko zahteva s tožbo v upravnem sporu izrek ničnosti akta kadarkoli.
Določilo 100.a člena ZObr ureja pravico do ugovora delavca zoper odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca in zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Za odločanje o teh pravnih sredstvih je pristojen minister, ki mora odločiti s pisnim aktom, ki mora imeti obrazložitev in pravni pouk. Ker zakonodajalec uporablja pojem pisni akt, ne pa upravna odločba, v predmetni zadevi ni pristojno upravno sodišče. Akti poveljevanja niso upravne odločbe.
Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega ZKP posebej določa, da se, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). Minister ima pri uporabi kriterijev iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu. Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. To pa ne pomeni, da nima sodnega varstva glede celovite presoje zakonitosti uporabe tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi uporabila oziroma jih je morala uporabiti tožena stranka. Med temi določbami pa ni določila 523. člena ZKP, ker se ta določba nanaša na uvedbo postopka za izročitev, katerega namen je sodno ugotoviti obstoj zakonskih pogojev za izročitev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi.
Kolikor tožnica meni, da so podatki, ki se v arhivskih listinah nanašajo na njeno mater, netočni oziroma nepravilni, je imela možnost v upravnem postopku dokazovati nasprotno, vendar netočnosti podatkov tudi na neposrednem zaslišanju dne 27. 5. 2003 ni ugovarjala. Upravni organ je bil zato v upravnem postopku upravičen presoditi vse dokaze, ki so bili v tem postopku zbrani, po prosti presoji, in na podlagi takšne presoje odločiti.
Tožena stranka je pravilno odločila, da je na Hrvaškem na splošno za vse državljane dovolj zaščite, ker je Republika Hrvaška pristopila k pogajanjem o polnopravnem članstvu v EU dne 3. 10. 2005.
Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan (in zato stranka dokazila ne more predložiti), je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca.
ZDen člen 39, 44, 44/2, 39, 44, 44/2. ZUS člen 23, 23.
stroški postopka
Interes stranke z interesom v upravnem sporu je vezan na eno od strank, zato je ugoditev njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka vezana na njen uspeh.
nadomestni upravičenec - vnuk kot nadomestni upravičenec - upravičenec do denacionalizacije
Ker po določbah Zakona o dedovanju pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka, v povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (dedič prvega dednega reda) upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je starš vnuka. Uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz 3. odstavka 9. člena ZDen bi bila v nasprotju z namenom zakonodajalca.
Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan (in zato stranka dokazila ne more predložiti), je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja – do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca.
obnovitveni razlog - predhodno vprašanje - pravni temelj podržavljenja - pravna podlaga za denacionalizacijo
Vprašanje obstoja pravnega temelja podržavljenja premoženja v postopku denacionalizacije (na podlagi 3. člena ZDen) ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu določb ZUP. Obstoj pravne podlage podržavljanja namreč pomeni dejansko vprašanje, ne pravno vprašanje. S tem, ko je upravni organ v obravnavani zadevi ugotovil, da je bil akt o podržavljenju kasneje izrečen za ničnega, kar posledično zaradi pravnih posledic ugotovitve ničnosti pomeni, da ne obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo, ni reševal predhodnega vprašanja, torej se tudi odločitev upravnega organa, ko je zavrnil tožničino zahtevo za denacionalizacijo, ni opirala na predhodno vprašanje.