varstvo pridobljenih pravic - učinkovito pravno sredstvo - omejitev gibanja
Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedena ne dejanska ne pravna podlaga glede tega, katerega predpisanega pogoja tožeča stranka ne izpolnjuje oziroma glede tega, kateri so pogoji za vpis v register pravnih in fizičnih oseb (izvajalcev), torej ni razlogov in pravne podlage za odločitev v izpodbijanem delu 3. točke izreka odločbe tožene stranke.
Ker je treba prošnjo za azil enomesečnega otroka presojati prek razlogov za preganjanje njenih staršev oziroma ker v obravnavani zadevi ne obstajajo posebni razlogi za preganjanje tožeče stranke, ki ne bi bili vezani na njegove starše, sodišče v tem upravnem sporu zaradi varovanja pravnomočnih učinkov sodne odločbe sledi stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 313/2006. Tožena stranka bi morala počakati z odločanjem o prošnji tožeče stranke do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Zaradi mednarodnih in ustavno-pravnih standardov ni namreč sprejemljivo, da se enomesečnega otroka napoti iz države nemudoma po pravnomočnosti odločbe, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, pri tem da bi starši tega otroka morali zapustiti državo v drugem času glede na to, kdaj bi bil njihov postopek pravnomočno končan. Odvetnik tožeče stranke ni sprejel zastopanja tožeče stranke v času veljavnosti ureditve pred ZAzil-D in je zato, kot pravi odvetnik v tožbi, pro bono sprejel zastopanje tožeče stranke v upravnem postopku in upravnem sporu. Kar zadeva zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka, zato veljajo določbe ZUP. Po presoji sodišča ni mogoče šteti, da bi bila volja zakonodajalca, da se do imenovanja svetovalcev za begunce podpora in pravna pomoč prosilcem za azil ne daje na Upravnem sodišču in Vrhovnem sodišču.
Če je iz vloge in drugih listin upravnih spisov razvidno, kdo jo je vložil in kaj stranka z njo uveljavlja, vloge ni mogoče zavreči po 2. odstavku 67. člena ZUP kot nepopolne, ker stranka ni predložila listin, ki bi jih morala sicer poslati organu druga oseba oziroma organ.
ZZ člen 1, 1/1, 1/2. URS člen 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58, 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58. ZVis člen 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20, 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20. ZUP člen 4. ZJU člen 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2, 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2. ZRRD člen 33, 34, 33, 34. Statut Univerze na Primorskem člen 28, 28.
imenovanje - enako varstvo pravic
Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut, je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta.
Glede na izrecno zakonsko določbo bi morala tožena stranka poleg zneska, ki je vnesen v števec in celotnega letnega prometa, od katerega tožnik nima pravice do odbitka DDV, vnesti le še dotacije in tiste subvencije, ki niso zajete v 21. členu tega zakona. Nikakor pa ne bi smela v imenovalec všteti donacij in članarin. Donacije so opredeljene v 11. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99), ki določa, da je donacija namenski neodplačni prihodek, ki ga domača ali tuja pravna ali fizična oseba prispeva za določen namen, na primer darilo, pomoč, volilo, denarna zapuščina. S tem, ko je tožena stranka za izračun odbitnega deleža v imenovalcu upoštevala tudi donacije in članarine, je po presoji sodišča kršila materialni zakon.
Za izvedbo postopka po navedeni konvenciji bi moral tožnik 4. 5. 2002 namesto tega, da je vložil ECL, carinskim organom predložiti zvezek ATA, ki se šteje kot vložitev zahtevka za odobritev začasnega uvoza, sprejem tega zvezka s strani carinskega organa pa se šteje kot dovoljenje za uporabo postopka začasnega uvoza blaga (362. člen UICZ). Kolikor bi tožnik postopal po navedenem členu, bi lahko uveljavljal ugodnosti po navedeni konvenciji. Ker pa se carinski postopki začnejo na zahtevo stranke, pri čemer vložena deklaracija pomeni vlogo, na podlagi katere carinski organ uvede postopek, je tudi po presoji sodišča tožena stranka, pred njo pa prvostopni organ, ravnal pravilno, ko je na podlagi zahteve tožnika (vloženi ECL) uvedel postopek po 108.a členu CZ, saj je uvedbo takega postopka tožnik izrecno zahteval, za izvedbo tega postopka pa si je pridobil tudi dovoljenje z dne 30. 4. 2002.
Tudi iz programa opremljanja stavbnih zemljišč ni razvidno, da gre za izračun, kakršen se zahteva po Navodilu o vsebini programa za opremljanje stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99). Po Navodilu lahko namreč občina izračuna prispevek le na podlagi sprejetega programa, s tem, da se pri izračunu poleg tega obvezno upoštevajo tudi merila za razdelitev stroškov med zavezance in občino, ki jih določa finančni del programa opremljanja, sam izračun pa se opravi na način predpisan v členih 6. in 7. Navodila. Da bi bil izračun opravljen na opisan način iz obrazložitve prvostopne odločbe ni razvidno, zaradi česar je bistveno pomanjkljiva.
142. člen ZdavP-1, na katerem tožnik utemeljuje svoj predlog za odlog oziroma za zadržanje davčne izvršbe, velja za primer, kadar se zoper sklep o izvršbi pritoži davčni dolžnik. Pravno sredstvo 142. člena je torej omejeno tako na osebo (zgolj dolžnik), kot tudi na pravno sredstvo (zgolj pritožba). Trditve tožnika, da je za vsa pravna sredstva, ki so vložena zoper odločbo davčnega organa (torej tudi za ugovor dolžnikovega dolžnika), možno uporabiti določilo omenjenega člena za odlog izvršbe, torej nimajo podlage v določbah zakona.
nerezident - prebivanje v RS - davek od osebnih prejemkov
Za obdavčitev v skladu s 15. členom Konvencije Republike Slovenije o izpolnjevanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodkih iz premoženja je bistveno število dni (183) dejanskega prebivanja tujca (nerezident) v Sloveniji v koledarskem letu.
Ker tožena stranka ob reševanju pritožbe in ob ugotovitvi, da je stvar treba rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, ni odpravila odločbe prve stopnje in s svojo odločbo sama rešila stvari, s tem pa pustila v veljavi že izdano prvostopenjsko odločbo, je tožena stranka po presoji sodišča bistveno kršila pravila postopka, kar je vplivalo oziroma moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.
ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1-2, 60/1-3, 60/1-4, 60, 60/1-2, 60/1-3. ZAzil člen 33/2, 8, 8/1, 33, 33/2, 8, 8/1, 33.
verodostojnost - vložitev prošnje
Če begunec ne izrazi namere vložiti prošnjo za azil v čim krajšem času po prihodu v Slovenijo, ima to lahko vpliv na celovito oceno verodostojnosti prosilca za azil, ko dokazuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne glede na to, ali je v Slovenijo prišel zakonito ali nezakonito.
Med strankama ni spora o tem, da je bila tožniku v letu 1997 priznana davčna olajšava iz 39. člena Zakona o davku dobička pravnih oseb. Po presoji sodišča gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je potrebno iskati predvsem in najprej v davčnem predpisu, ki je tako glede pogoja za priznanje davčne olajšave, kot tudi njene morebitne izgube, določen in nedvoumen. V kolikor bi davčni predpis predvidel, da je višina izkoriščene davčne olajšave odvisna od višine razporeditve dobička za udeležbo v dobičku, bi moralo biti slednje iz relevantnih zakonskih določb izrecno razvidno, kar smiselno velja enako tudi pri vprašanju podlage za razporeditev dobička za udeležbo v dobičku. Pri možnosti priznanja davčne olajšave v višini 40% gre za davčno ugodnost, ki zmanjšuje davčno osnovo. Že iz tega razloga ugodnosti ni mogoče razlagati širše, kot je dana. Ob določbah zakona, ki definirajo davčno olajšavo in način njene kasnejše izgube, bi se vsebina davčnih institutov, razlaganih na način, kot ga predlaga tožnik, tolmačila dejansko mimo davčnega predpisa in mimo namena zakonodajalca.
CZ člen 23, 52, 154. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 62, 62.
naknadno preverjanje carinske deklaracije
Prvostopni carinski organ imel podlago za izdajo odločbe v določbah 23. člena CZ ter 62. člena UICZ, potem ko je na podlagi 52. člena CZ po preverjanju deklaracije o zadevi odločil takoj po opravljeni preveritvi, ker so se rezultati preveritve razlikovali od podatkov carinske deklaracije in je o tem izdal odločbo (1. odstavek 154. člena CZ).
URS člen 25, 156, 25, 156. ZUS člen 30, 30/1, 30/2. ZAzil člen 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2, 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2.
učinkovito pravno sredstvo - prekinitev postopka - začasna odredba
Direktiva št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija implementirati do 1. 12. 2007, določa le minimalne standarde, ki jim Slovenija ni zavezana, zato mora pri implementaciji Direktive št. 2005/85/EC upoštevati tudi ustavno-pravne standarde. Na ta način se zagotavlja skladno razmerje med evropskimi predpisi in ustavnimi določbami. Zadržanje upravne odločbe do pravnomočne sodne odločitve pomeni, da tožnikom ni poseženo v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zato v konkretni zadevi ni bilo treba prekiniti postopka po 156. členu Ustave, kajti če ni posega v ustavno pravico, tudi ne more biti njene kršitve.