ZD člen 132, 145, 132, 145. ZDKG člen 4/7, 2, 4, 4/1, 4/7, 2, 4, 4/1.
status zaščitene kmetije
Upravna enota po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določb 2. člena ZDKG, določi z upravno odločbo zaščiteno kmetijo, pri tem pa uporabi podatke iz zemljiške knjige glede lastništva in obsega zaščitene kmetije, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra. Na predlog lastnika, ne pa tudi posameznega dediča, ki do delitve dediščine upravlja in razpolaga z dediščino skupno z ostalimi dediči (1. odstavek 145. člena ZD), pa upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, ne pa, da se določi zaščiteno kmetijo.
Po presoji sodišča je bila tožena stranka pristojna, da izda izpodbijani sklep o ukinitvi javnega dobra, če je pred tem ugotovila, da predmetna površina ni javna cesta in ni več splošnega pomena za cestni promet, kar je v konkretnem primeru izkazano s tem, da ceste tožena stranka ni kategorizirala.
Po določbi 2. odstavka 45. člena ZPD se prometni davek obračuna na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu ali po načelu primerjanja z drugim zavezancem z enako ali podobno dejavnostjo, če se med pregledom ugotovi, da davčni zavezanec predpisanih knjig in evidenc ni vodil ali jih ni vodil redno.
V primeru, ko je terjatev v stečajnem postopku delno prerekana, je tožena stranka pri izdaji odločbe izrecno vezana z določbo 144. člena ZPPSL, po kateri stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da v 15 dneh od dneva vročitve sklepa začne postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno izdala ugotovitveno odločbo v zvezi z višino carinskega dolga.
Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da storitve čiščenja niso gradbene storitve in je za takšne storitve potrebno plačati 5% davek od prometa storitev, pravilna in zakonita. Kot sta že navedla tožena stranka in davčni organ prve stopnje, podjetje sicer lahko zmanjša vrednosti osnovnih sredstev v smislu SRS 1.11, če pride do znižanja nabavnih cen na trgu, le ostalim osnovnim sredstvom (zgradbe, oprema in podobno), nikakor pa ta določba ne velja za zemljišča.
SZ-1 člen 121, 121. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-4, 7, 7/1, 7/1-4, 7, 7/1, 7/1-4, 7, 7/1, 7/1-4.
socialna varnost
Pravica do subvencioniranja najemnine je po njeni vsebini in pravni naravi enaka kot pravice, ki jih navaja Zakon o socialnem varstvu, za odločanje v teh zadevah pa je po 4. točki 1. odstavka 7.člena Zakona o delavnih in socialnih sodiščih pristojno Socialno sodišče.
Ni mogoče slediti ugovoru tožeče stranke, da je v zadevi šlo le za registracijo tuje vloge v sodnem registru, temveč se ugotovljene okoliščine o spremembi statusa tuje vloge v vlogo domačega vlagatelja štejejo za kršitev določb 30.b člena CZ/76, katerega določbe pa se še uporabljajo, ker se carina in druge davščine na podlagi 4. odstavka 30.b člena obračunajo po predpisih, na dan izdaje odločbe o plačilu carine. S prehodom vložka tujega vlagatelja na domača družbenika pred potekom petih let od dneva vložitve vloge tuje osebe, so se stekli pogoji za obračun carinskih dajatev.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - komunalni objekt - stranka v postopku - občina - zakoniti zastopnik občine
Občina v konkretnem primeru ni soglasodajalec v smislu določb 209. člena ZUP. Vendar pa je bila občina, ki sicer ni stranka v vsakem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, glede na naravo stvari v konkretnem postopku upravičena vložiti pritožbo, saj gre za gradnjo začasnih čistilnih naprav, v skladu z ZSZ pa je za opremljanje stavbnih zemljišč pristojna občina oziroma občina zagotavlja opremljanje stavbnih zemljišč.
Župan je pooblastil tajnico občine s pooblastilom z dne 21. 7. 2003. Ne glede na to pa je bil dopis, s katerim je občina odrekla soglasje, na papirju občine in z žigom občine in zato upravni organ niti ni imel razloga za dvom v pravilnost, še posebej, ker je bilo kasneje predloženo tudi izrecno pooblastilo, s katerim je župan pooblastil tajnico občine za odločanje v tam navedenih zadevah. Poleg tega tudi iz nadaljnjih vlog občine in samih dejanj, tudi v upravnem sporu, izhaja, da se župan strinja z vloženo pritožbo, katero je podpisala tajnica občine.
Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.
URS člen 153/4, 120, 120/2, 153, 153/4, 120, 120/2, 153. ZVO člen 15/1, 9, 9/2, 15, 15/1, 9, 9/2, 15. ZRud člen 107, 107.
načelo legalitete
ZRud nima niti v poglavjih do prehodnih in končnih določb niti v poglavju XIII. o prehodnih in končnih določbah določbe o tem, kakšna so pravila sanacije zaprtih rudarskih objektov za čas, ko so potekala zapiralna dela za predmetni rudnik. Izjema je določilo 107. člena ZRud iz prehodnih določb, ki pa ne daje rudarskemu inšpektorju pristojnosti, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ampak ureja drugačen postopek sanacije vrtin in opuščenih objektov. Upravnega odločanja v predmetni zadevi tudi ni mogoče izpeljati iz ZVO, to je 1. odstavka 15. člena in 2. odstavka 9. člena ZVO.
Carinski organ lahko, če najde blago, ki je bilo vnešeno na carinsko območje nezakonito ali je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejme potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Sporno blago je bilo predmet prekrška (nezakonit vnos carinskega blaga), zato je podana podlaga za odvzem tega blaga, potem ko je bilo tožniku brezuspešno naložena vrnitev spornega blaga v tujino.
Samo izpolnitev z zakonom določenih pogojev ima za posledico, da se določena prodaja ne šteje za prodajo končnemu potrošniku. Dokazovanje izpolnitve teh pogojev je stvar udeležencev v prometu proizvodov. Tožnik v konkretnem primeru ne more uspešno uveljavljati zastaranja pravice do odmere, saj je tudi po mnenju sodišča pravica do odmere uresničena že, ko je izdana prvostopna odmerna odločba.
Razlogi, ki jih v svojem pojasnilu navaja tožena stranka, so po presoji sodišča opravičljivi. Tožena stranka namreč v ponovljenem postopku odločbe skladno z napotki tega sodišča ne more izdati pred pridobitvijo za odločitev relevantnih podatkov, ki jih je pričela pridobivati že pred posebno zahtevo tožeče stranke za izdajo upravnega akta. Ker sporočilo v zvezi z neizdajo novega upravnega akta toženo stranko opravičuje, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. odstavka 61. člena ZUS.
Podlaga za odločitev upravnega organa so sicer glede na določbo 1. odstavka 179. člena ZUP tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, vendar morajo biti predložene v overjenem prevodu (sodba VS RS št, I Up 677/99 - 2 z dne 17. 9. 2003).
ZUS člen 60/1-2, 60/2, 60/3, 38, 38/1, 60, 60/1-2, 60/2, 60/3, 38, 38/1, 60. ZAzil člen 43/1-4, 43/2, 39, 39/2, 43, 43/1-4, 43/2, 39, 39/2, 43. Pravilnik o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcem za azil in tujcem, ki jim je bila priznana posebna oblika zaščite člen 20-1, 7, 7/1, 20, 7, 7/1, 20-1, 20.
denarna pomoč
Pravica do denarne pomoči je zakonska pravica iz 4. alineje 1. odstavka 43. člena ZAzil, ki ima svojo mednarodno pravno podlago v okviru prava Evropske unije tudi v določilu 13. člena Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil.
ZPD člen 20, 20/2, 23, 24, 24/1-10. Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku člen 63. Odredba o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah člen 6, 7, 8.
davek od prometa storitev
Za uveljavljanje davčne osnove iz 10. odstavka 24. člena ZPD je potrebno ločeno vodenje prihodkov od prodaje jedil in pijač na način, predpisan v Odredbi o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah.
ZDDV člen 31, 31/1. Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost člen 59, 59/12, 64, 64/1.
ekonomska cona - opravljena storitev - davčna oprostitev - davek na dodano vrednost (DDV)
V obravnavani zadevi je sporno, ali za storitev popravila kontejnerja velja oprostitev po 2. točki 1. odstavka 31. člena ZDDV, po kateri je plačila DDV oproščen promet storitev, vključno prevoznih in drugih postranskih storitev, ki je neposredno povezan z izvozom blaga. Tudi po mnenju sodišča popravilo kontejnerjev v ekonomski coni samo po sebi ne more predstavljati storitve, za katero velja prava davčna oprostitev po citirani določbi ZDDV. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bilo popravilo povezano neposredno z izvozom blaga, saj niti ni razvidno, za katero vrsto blaga je v posameznih primerih šlo. Zgolj dejstvo, da je opravljena storitev med dvema davčnima zavezancema v okviru ekonomske cone, pa ne vpliva na opredelitev vsebine opravljene storitve med njima, kolikor tožnik ne izkaže vsebine opravljene storitve kot "postranske storitve v zvezi z odpremo blaga neposredno v izvoz".
Ker se davek na motorna vozila plačuje od prometa rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost (2. odstavek 3. člena ZDMV), in ker je zavezanec za davek na motorna vozila kupec ali fizična oseba, ki brezplačno pridobi motorno vozilo, razen če gre za prvi dedni red, je po presoji sodišča odločitev, da je tožnik zavezanec za davek na motorna vozila, pravilna in na zakonu utemeljena. Glede tožbenega ugovora, da je v obravnavnem primeru tožnik kot edini družbenik po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel preostalo premoženje družbe, sodišče pripominja, da je podlaga za brezplačno pridobitev motornega vozila, za katero je obvezna registracija (kateri tožnik ne oporeka) v postopku odmere davka na motorna vozila pravno irelevantna.
ZIENUS člen 12, 12. ZUS člen 3/1, 1, 1/4, 3, 3/1, 1, 1/4, 3. ZGeoD člen 21, 21.
imenovanje in evidentiranje ulic
Prva tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločala o kakšni pravici ali obveznosti tožnika, saj je z njim le uredila evidenco, ki jo je dolžna voditi po določbi 12. člena ZIENUS. Ker v omenjenih zakonih evidenca o spremembi podatkov, ki so že evidentirani, ni urejena kot upravna stvar, saj se s tem ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ampak gre za akt, s katerim organ ureja uradno evidenco, ki jo je po zakonu dolžan voditi, izpodbijani sklep prvotožene stranke ni upravni akt, ampak materialni akt, ki se ne izda v upravnem postopku.