ZVDZ člen 56, 56. ZLV člen 74, 97, 109, 4, 68a, 70a, 74, 97, 109, 4, 68a, 70a.
zastopanost obeh spolov - liste kandidatov - določitev kandidature - določanje kandidatnih list - lokalne volitve
V obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj, po katerem mora najmanj vsak tretji kandidat na listi biti razporejen po spolu, saj so bili na sporni listi potem, ko je bila zavrnjena kandidatura ene od ženskih kandidatk, na mestih od četrtega do šestega zaporedoma navedeni trije moški, poleg tega na predloženi listi kandidatov ni bilo zastopanih najmanj 20 % žensk, saj je bila ženska le ena od šestih na listi. Samo spraševanje po telefonu in potem domnevno zavrnilni odgovor OVK glede možnosti dopolnjevanja že vloženih kandidatur za uspeh tega pritožbenega ugovora ne zadostuje. Predmeten pritožbeni ugovor bi lahko bil relevanten le v primeru, če bi pritožnik trdil in dokazal, da je poskušal še pred iztekom roka za vlaganje kandidatur vložiti spremenjeno oz. dopolnjeno listo kandidatur, pa mu je OVK to zavrnila.
URS člen 43, 43. ZLV člen 70a, 70a, 70a. ZUP člen 4, 7, 4, 7.
volitve v občinski svet - zastopanost kandidatov po spolu - lokalne volitve
Določba 70.a člena ZLV, delno modificirana s prehodno določbo 4. člena ZLV-E, je v sistemu lokalnih volitev novost. Ostale določbe ZLV, ki so relevantne za odločanje o zakonitosti kandidatur, glede vprašanja, kako presojati liste kandidatov, ki so le delno neskladne z navedenima normama, niso bile novelirane. Po mnenju sodišča je treba glede vprašanj, ki se v zvezi s tem pojavljajo, uporabiti določbo 4. člena ZUP, po katerem se v drugih javnopravnih zadevah, ki niso upravne stvari, za vprašanja postopka, ki niso urejena s področnim zakonom, smiselno uporabljajo pravila upravnega postopka. Med ta pravila sodijo tudi temeljna načela ZUP, eno od njih pa je načelo varstva pravic strank in javnih koristi. Po določbi 7. člena ZUP morajo organi pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabiti tiste s predpisi določene ukrepe, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. To pravilo postopka je po mnenju sodišča treba uporabiti, ne glede na določbe ZLV, za primere kot je obravnavani, iz razloga, ker gre za varstvo volilne pravice kot temeljne politične človekove pravice, garantirane z ustavo (43. člen Ustave RS).
Pri določanju kandidatov za člane sveta krajevne skupnosti smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, morajo pa sodelovati najmanj trije člani stranke, ki imajo volilno pravico v krajevni skupnosti.
politična stranka - stalno prebivališče - naknadna sprememba seznama - določitev kandidature
Po določbi 2. odstavka 72. člena ZLV mora biti listi kandidatov, ki jo vloži politična stranka, priložen poleg drugih listin tudi zapisnik o delu organa, ki je določil kandidaturo oziroma listo kandidatov. Sestavni del zapisnika je spisek udeležencev (lista prisotnih), ki so sodelovali pri določanju liste kandidatov (točka Č instruktivnega obrazca LV-12). Obveznih prilog, na podlagi katerih se presoja zakonitost kandidatne liste, ni mogoče spreminjati ali zamenjevati po izteku roka za vložitev kandidatur.
določitev kandidature - določanje kandidatnih list - volitve v občinski svet - lokalne volitve
Po določbi 51. člena ZLV je postopek določanja kandidatov prepuščen političnim strankam, ki morajo postopek urediti s svojimi pravili, vendar pa zakon pri tem izrecno določa, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo tisti člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Po določbi drugega odstavka 72. člena ZLV morajo biti kandidaturi oziroma listi kandidatov, ki jo vloži politična stranka, priložena tudi pravila politične stranke o določanju kandidatov oziroma list kandidatov in zapisnik o določitvi kandidatov oziroma list kandidatov. Sodišče zato ne more upoštevati k pritožbi priložene liste prisotnosti, saj so ob oddaji kandidature občinski volilni komisiji predložili seznam udeležencev, iz katerega pa izhajajo drugačni podatki. Navedeni seznam pa je tudi skladen s podatki zapisnika o delu politične stranke, ki je določila listo kandidatov tako glede datuma volitev kot števila navzočih članov.
določanje kandidatnih list - člani politične stranke - legitimacija tožnika
Pritožbo je vložila A.A.A., politična stranka, ki glede na določbe 97. člena ZLV ni aktivno legitimirana stranka, saj pritožbo zoper zavrnilno odločbo volilne komisije lahko vloži le kandidat ali predstavnik kandidatne liste. Sodišče je pritožbo ne glede na navedeno vzelo v obravnavo glede na to, da je pouk o pravnem sredstvu v izpodbijani odločbi nepopoln, saj ne navaja, kdo je aktivno legitimiran za pritožbo, nepopoln pravni pouk pa ne more biti v škodo pritožnika.
ZVDZ člen 56, 56/2, 56/2, 56. ZLV člen 70a, 74, 70a, 74, 70a, 74.
lista kandidatov - razporeditev kandidatov po spolu - lokalne volitve
Na prvi polovici kandidatne liste ni zagotovljeno, da bi bili kandidati razporejeni tako, da trije kandidati zaporedoma niso med seboj istega spola. Pomanjkljivosti glede ženskih in moških kvot ni mogoče šteti kot formalno pomanjkljivost (2. odstavek 56. člena ZDVZ).
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-630/02-11 z dne 28. 10. 2002 obravnavalo vprašanje, pod kakšnimi pogoji je mogoče šteti za skladno z odločbo 51. člena ZLV določanje kandidatur, pri katerem so sodelovali tako člani politične stranke, ki nimajo prebivališča v občini, za katero se sestavlja kandidatura, kot tudi člani, ki imajo prebivališče v tej občini. Sprejelo je stališče, da je takšen način določanja kandidatur mogoč, vendar samo pod pogojem, da iz volilnega materiala (zapisnika o določitvi kandidatov) nedvoumno izhaja, da so kandidaturo določili (tudi) člani stranke, ki imajo stalno prebivališče v zadevni občini, s tajnim glasovanjem.
ZAzil člen 6, 27, 27/1, 27/1-3, 27/2, 27/3, 27/5, 29, 29/2, 29/4, 29/5, 36, 36/5, 39, 39/6, 43, 57. ZUS člen 67, 67/2. ZS člen 3, 3/1, 11. ZPol člen 29, 35, 35/1, 35/2, 35/3, 35/4. ZTuj člen 3, 3/4, 75. ZUP člen 6. Pravilnik o policijskih pooblastilih člen 22, 23, 24, 24/1, 25. URS člen 15, 15/3, 19, 20, 32, 32/1, 32/2, 35, 120, 120/2, 125, 153, 153/4. Direktiva 2003/9/EC člen 6, 6/2, 6/3, 7, 7/1, 7/2, 13, 15.
prosti preudarek - dokazni standard - azil - omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - načelo suverenosti - dokazno pravo
Ni pravilno materialno-pravno stališče tožene stranke, da je omejitev gibanja potrebna zaradi tega, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz določila 43. člena ZAzil. Ni mogoče sprejeti stališča, da "je mogoče identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko" v azilnem postopku, ker takšen način ugotavljanja identitete tudi ne velja za državljane Slovenije in tujce. Poleg tega analogija tudi ni dopustna ,ker je zakonodajalec v že omenjenem določilu 4. odstavka 3. člena ZTuj določil, da se ZTuj ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil. Stališče, da se identiteta prosilcev za azil ugotovi le z predložitvijo navedenih treh dokumentov tudi ni skladna z naravo azilnega postopka, ker begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način, saj se po mednarodni praksi in usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce posedovanje potnega lista lahko šteje za element, ki govori proti temu, da je prosilec za azil resnično preganjan v izvorni državi. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presojo verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Kadar uradnega dokumenta s sliko ni, se istovetnost ugotavlja z drugimi sredstvi v postopku zaslišanja in na podlagi ocene o verodostojnosti tožnika, kot je to predvideno tudi v določilu 1. alineje 2. odstavka in v 4. odstavku 29. člena ZAzil. Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil; v povezavi z določilom 5. odstavka 27. člena ZAzil to nadalje pomeni, da tožena stranka tak ukrep lahko izreče do prenehanja razloga, to je do ugotovitve njegove identitete, ki pa se, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, ugotavlja v azilnem postopku z zaslišanjem in drugimi dokaznimi sredstvi, ne sme pa se izreči do pravnomočno končanega azilnega postopka, ker je to lahko časovno dalj, kot je določeno v drugem stavku 5. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka ima prosti preudarek za omejitev gibanja ne samo glede tega, ali gibanje omeji ali ne, ampak ga ima tudi z vidika vprašanja, ali bo sprejela strožji ali blažji ukrep omejitve gibanja. Če te utemeljitve v tovrstnih izpodbijanih aktih ni, potem sodišče ne more presoditi, ali je intenzivnost ukrepa skladna z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec organu podelil možnost odločanja po prostem preudarku.
Z listinami, priloženimi pritožbi tožnik ne izkazuje pravočasnega izpolnjevanja pogoja stalnega prebivališča v Mestni občini A., saj s potrdilom o prijavi stalnega prebivališča izkazuje le dejstvo, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Mestni občini A. šele po izteku roka za vlaganje kandidatur.
uvrstitev blaga v carinsko tarifo - carinska tarifa
V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.
Glede na to, da tožnik zatrjuje, da je blago izvoženo iz območja RS, je tudi po mnenju sodišča možno izvoz dokazovati le z relevantnimi dokazili po carinski zakonodaji in je stališče tožnika, da lahko tudi na drug način dokaže, da je blago izvoženo, napačno. V zadevi ni sporno, da je bila izvozna carinska deklaracija po uradni dolžnosti umaknjena na podlagi 3. odstavka 51. člena CZ in 137. člena UICZ, saj mora blago, ki je deklarirano za izvozni carinski postopek, zapustiti carinsko območje RS. Ob takem stanju stvari, ko torej ni izkazano, da gre za izvoz, pa tožnik tudi nima pravne podlage za oprostitev DDV po 31. členu ZDDV.
V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ, in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.
Iz izreka ni razvidno, v kolikšnem delu se terjatve zaprejo oziroma kolikšen del dolgovanega zneska je bil izterjan pred potekom zastaralnega roka, tak izrek pa je nedoločen in nepopoln. Ker pa ne iz odločbe ne iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, kdaj je absolutno zastaranje nastopilo, je v obravnavani zadevi ostalo tudi dejansko stanje v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno.
ZS člen 71/1, 28, 28/1-6, 71, 71/1, 28, 28/1-6, 71. Sodni red člen 158, 158.
letni razpored - sodnik
Letni razpored sodnikov na določena pravna področja je akt sodne uprave, s katerim se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti. Glede na navedeno tožeči stranki z razporeditvijo na določen oddelek, ne da bi se za to pridobilo njeno soglasje, ni bila kršena njena zakonska pravica niti ustavne pravice, saj niti Zakon o sodiščih, niti Zakon o sodniški službi, ne zagotavljata sodnikom opravljanja sodniške funkcije na določenem oddelku.
Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, stranka pa ga mora izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njena pravica oziroma pravni interes ne bo zavarovan.
Pri odločanju o odlogu prisilne izterjave, v skladu s 45. členom ZDavP, pristojni upravni organ ugotavlja upravičenost vloge in v ta namen ocenjuje pritožbo stranke zoper odločbo oziroma zoper sklep o prisilni izterjavi. Iz tega izhaja, da je pogoj za odločitev o odložitvi prisilne izterjave ocena upravičenosti pritožbe, za katero pa zadošča stopnja verjetnosti in ne stopnja gotovosti, ki je sicer potrebna pri odločanju o sami stvari.
V primeru odloga prisilne izterjave ni mogoče analogno uporabljati določb ZUP glede prekinitve postopka in njegovih posledic. Noben materialni predpis, ki se uporablja v obravnavanem primeru, ne določa prekinitve ali pretrganja zastaralnih rokov v času odloga izvršitve upravnih aktov, zato po presoji sodišča tega ne gre sklepati na podlagi določb ZUP, ki urejajo prekinitev postopka v točno določenih primerih izjemne narave.
Ukrep ustavitve nadaljnje gradnje bi se moral nanašati le na tisti del, ki ni grajen v skladu z dovoljenjem, v kolikor seveda to dopušča narava oziroma način gradnje (ali je možno odrediti ustavitev gradnje le na delu, na ostalem delu pa gradnjo nadaljevati; to bi bilo npr. očitno izvedljivo v primeru, ko bi investitor razpolagal z gradbenim dovoljenjem za več objektov, pa bi enega od njih gradil v nasprotju z dovoljenjem).
upravičenec do denacionalizacije - hrvaški državljan - načelo vzajemnosti - denacionalizacija
Hrvaški Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine, noveliran leta 2002, priznava tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Takšnega sporazuma pa Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista sklenili. Sodišče še pojasnjuje, da Republika Hrvaška že v osnovnem zakonskem besedilu pravice do vračila podržavljenega premoženja tujim fizičnim osebam ni priznavala oziroma jo je vezala na mednarodni sporazum. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21. 4. 1999 je bila takšna ureditev sicer razveljavljena, vendar z odložnim rokom do sprejetja omenjene novele v letu 2002, ki pa prav tako za denacionalizacijo zahteva diplomatsko vzajemnost. Po pravni ureditvi Republike Hrvaške torej za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, pa tožeča stranka tudi ni dokazala, čeprav je dokazno breme na njej.