roditeljska pravica - stranka v postopku - mnenje otroka - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist - zastopanje otrok - kolizijski skrbnik
Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva, ali pa vsaj nedvoumno ugotoviti, da noče sodelovati v postopku in da ga zadeva ne zanima. Določila 157. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da CSD odda otroka v rejništvo, čim oče ali mati v to privolita, ne glede na pogoje iz 157. člena ZZZDR in ne glede na to, kaj je pristojni organ naredil za to, da bi družini pomagal s strokovno pomočjo ali kaj je predlagal, da bi bil poseg v ustavne pravice milejši. Tožena stranka bi morala v postopku preveriti, ali je privoljenje pristno, oziroma bi morala glede na navedbe v pritožbi, da je bil otrok odvzet s prisiljenjem oziroma zvijačo, ugotoviti relevantna dejstva in po vsebini odgovoriti na to pritožbeno navedbo. Ta pritožbeni ugovor bi tožena stranka morala ustrezno obravnavati tudi zaradi določila 279. člena ZUP. Ker se izvršuje izrek upravne odločbe (in mora biti ta jasen in določen), ne pa njena obrazložitev, je prvostopenjski akt, ki ga tožena stranka z izpodbijano odločbo potrjuje, nezakonit, ker bi moralo biti tisto, kar se izvršuje, navedeno v izreku, ne pa v obrazložitvi.
azil - informacija o državi izvora - ocena izvorne države - uveljavitev odločitev o stanju v izvorni državi
Sodišče argumentacije tožene stranke o stanju na Kosovu ne sprejema kot "uveljavljene usmeritve o stanju v državi", ampak jo sprejema kot upravno-sodno prakso, ker odločitev sprejeta na podlagi uporabe kriterijev za oceno informacij o izvorni državi, kot so ocena verodostojnosti virov, ocena celovitosti in uravnoteženosti uporabljenih virov, ocena časovne relevantnosti uporabljenih virov, osredotočenost na posamezne kategorije ljudi v izvorni državi, in tudi omenjena odločitev ni bila sprejeta na podlagi kakšnih formaliziranih elementov, iz katerih bi bilo razvidno, da gre za odločitev omenjene vrste.
Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnega dogodka. To pa pomeni, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati, ali določeno ravnanje kaže na verjetnost nedopustnega izogibanja plačila davkov in prispevkov. Tudi če so sporne pogodbe sicer veljavno sklenjene, je treba presoditi, kakšen je bil motiv njihove sklenitve. Če so zasledovale zgolj namen, da se tožnik na ta način izogne plačilu (višjih) davkov in prispevkov, takšnemu ravnanju najbrž ne bo mogoče nuditi pravnega varstva.
ZPKri člen 10, 10/5, 10, 10/5. ZUP člen 15, 129, 15, 129.
politični zapornik - poprava krivic
Zakon o popravi krivic v skladu s 1. členom ureja pravice le bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Kakršnihkoli pravic za osebe, ki naj bi imele status političnega preganjanca, pa po omenjenem zakonu ni mogoče uveljavljati.
Pritožba tožeče stranke je bila rešena z izdajo nadomestnega sklepa z dne 21. 8. 2003 in torej pred vložitvijo tožbe. Ker procesne predpostavke iz 2. odstavka 26. člena ZUS ob vložitvi tožbe niso bile izpolnjene, razširitev tožbe po določbah 37. člena ZUS ni dopustna. Sodišče dodaja še, da bi ta po določbi 4. odstavka 37. člena v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali pa jo je vložila prepozno, ne bila dopustna tudi v primeru izpolnitve prepisanih procesnih predpostavk, saj je o pritožbi odločil davčni organ prve stopnje.
investicijska olajšava - rok za uveljavljanje - davek od dohodkov iz dejavnosti
Iz določbe 153. člena ZDavP po presoji sodišča tudi dovolj jasno izhaja, da davčni zavezanec znižanje davčne osnove lahko uveljavlja najkasneje do poteka roka za predložitev davčne napovedi. Da se ureditev brez dvoma razume tako, kot jo razume tožena stranka, pokaže tudi določba 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 91/98), s katero se besedilo "oziroma do izdaje odmerne odločbe" dodaja za besedama "davčnega obračuna". Pravilnost stališča tožene stranke, da se dodano besedilo nanaša le na uveljavljanje olajšav v primeru naknadnega nadzora davčnega obračuna, pa potrjuje tudi obrazložitev predloga spremembe 153. in 202. člena zakona (Poročevalec DZ, št. 68/98).
CZ člen 62, 62/2, 50, 50/2-2, 52. Uredba za izvajanje carinskega zakona člen 143, 143.
naknadni obračun carinskega dolga - carina
Uveljavljanje drugih ugodnosti namesto tistih, ki so zahtevane s carinsko deklaracijo, pomeni spremembo deklaracije, spremembe pa ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni (2. točka 2. odstavka 50. člena CZ). To, da je carinski organ sprejel nepopolno carinsko deklaracijo, še ne pomeni njegove obveznosti, da bi moral ob sprejemu tako deklaracijo vsebinsko preveriti. Za nepopolno carinsko deklaracijo velja, da se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje ugodnosti v fazi preverjanja carinske deklaracije, ki zajema pregled dokumentov ali pregled blaga ali obojega, delno ali v celoti. Glede na določbo 2. odstavka 52. člena CZ pa preverjanje carinske deklaracije ni obligatorno. Pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija, določa tudi 143. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona, iz katerega pa ne izhaja obveznost preverjanja take deklaracije po vsebini.
ZUS člen 69, 69/1, 69/2. ZEKom člen 2, 30, 30/1, 2, 30, 30/1.
začasna odredba - telekomunikacije
Sodišče ne dvomi o stroških, ki bodo tožniku za prilagoditev sistema nastali, pri čemer pa sama višina teh stroškov v tej fazi postopka ni relevantna, in tudi ni šteti škode, povrnjene z ustreznim, v zakonu opredeljenim postopkom, za težko popravljivo, zgolj zaradi predvidevanja, da bo tak postopek nujen. Obveznost, določena v izpodbijani odločbi, namreč pomeni konkretizacijo javne koristi, opredeljeno v 2. členu in 1. odstavku 30. člena ZEKom.
ugotovitev državljanstva - ugotavljanje domovinstva in predvojnega državljanstva
Pri razreševanju v tej zadevi spornega pravnega vprašanja, ali je pokojni AA imel predvojno jugoslovansko državljanstvo ali ne, ki je spričo navedenih okoliščin mogoče samo s posrednimi dokazi, je po mnenju sodišča sporno predvsem to, da tožena stranka na podlagi predloženih posrednih dokazov presoja zakonitost zatrjevanih listin, s katerimi naj bi bilo državljanstvo izkazano. Zakonitost takšnih listin je po mnenju sodišča mogoče oziroma pravno dopustno presojati samo v za to določenih postopkih oziroma na podlagi za to določenih pravnih sredstev, kar še posebej velja za listine, ki predstavljajo pravne akte, na primer potni list. Kolikor gre za listine s takšno pravno vsebino, sodišče meni, da je možnost presoje njihove zakonitosti v postopku ugotavljanja državljanstva izključena, saj gre za listine, izdane po predvojnem pravu, v veljavni zakonodaji pa za presojo zakonitosti tako starih listin obstaja samo še pravno sredstvo ničnosti odločbe, kajti samo uporaba tega sredstva ni vezana na rok. Tožeča stranka je v dokaznem postopku predložila dokazila, s katerimi je dokazovala, da naj bi njen pravni prednik imel domovnico oziroma domovinsko pravico in državljanstvo. Tožena stranka bi morala v postopku odločanja sprejeti dokazno oceno listin, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj domovnice in državljanstva.
Tožečima strankama z dvema sicer konkretnima primeroma ni uspelo dokazati obstoja lojalnosti AA (izjava priče, da ji je AA pomagal, da se je dvakrat izognila vpoklicu oziroma odhodu na nemško fronto, ter pomoč staršem EE), saj gre (le) za dva posamična primera, po mnenju sodišča pa lojalnost predstavlja trajnejši odnos oziroma ravnanje. Domneva nelojalnosti bi se lahko izpodbila s konkretnimi navedbami in dokazi o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, torej okoliščinami (dejanji), ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki prepričljivo nasprotuje domnevi nelojalnosti.
Prošnjo za azil mora prosilec utemeljiti, poleg osebnih podatkov mora prepričljivo in verodostojno navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije. Prepričljivost in verodostojnost izkažejo že iz ravnanja in izjave, ki jih da prosilec v prošnji za azil.
URS člen 11, 25, 62. ZAzil člen 1, 1/2, 3, 9, 9/2, 12, 12/2, 12/5, 24, 24/6, 32, 32/3, 35, 35/2. ZUP člen 207, 207/2. Direktiva Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 člen 7, 7/2, 9, 9/1-a, 9/1-b. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 26, 27, 31, 31/1.
združevanje družine - azil - preganjanje zaradi narodnosti in vere - pospešeni postopek
Sodišče je že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 ter v številnih sledečih sodbah zavzelo stališče, da je interpretacija pojma preganjanjanja netočna z vidika vira J. C. Hathawaya, na katerega se je sklicevala tožena stranka v praksi odločanja, in da je tudi pravno nepravilna z vidika 9. člena Direktive št. 2004/83/EC ter da je tožena stranka zaradi sodne prakse Evropskega sodišča pravice (Case C-106/89 in Case C-129/96) ne sme uporabljati, ampak mora za podlago vzeti usmeritev iz Direktive št. 2004/83/EC. Opredelitev preganjanja, kot jo uporablja tožena stranka, ni v nasprotju le z besedilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak tudi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave RS, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to, ali gre za "nenehno" ali enkratno dejanje. Če tožena stranka procesne določbe pospešenega postopka po ZAzil uporabi v nasprotju z Ženevsko konvencijo, potem sodišče to napako lahko odpravi v upravnem sporu, zato ni potreben postopek po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti ZAzil. Tožnik je zahtevek za združenje družine nedvomno postavil, tožena stranka pa bi morala najprej razčistiti, v kakšnem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine, in potem odločiti, ali so za to izpolnjeni pogoji.
ZJC člen 44, 82, 44, 82. ZVCP člen 17, 86. ZUP člen 43, 260, 260-9, 43, 260, 260-9.
ureditev prometa - obnova postopka
Tožnikoma po zakonu in predpisu, ki sta pravna podlaga odločb o ureditvi prometa, ni mogoče priznati pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki bi jima dajala lastnost stranke v tej upravni stvari. Urejanje prometa v občini je stvar lokalne skupnosti in ga občina izvaja v skladu s pooblastili iz 44. člena ZJC. Z ugovorom, da je zaradi postavitve ovir na peš poti smotrno poslovanje cvetličarne tožnikov, tožnika uveljavljata zgolj svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega.
Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena.
Tožnica je v svoji vlogi navedla in izkazala, da ima stalno prebivališče v Mestni občini A, ter s predložitvijo potrdila Upravne enote A o stalnem prebivališču izkazala legitimacijo za prijavo na razpisu za najem neprofitnega stanovanja pri JSS MO A. V vlogi je pod postavko "stanovanjski status" tudi navedla, da živi pri starših, in kot dokaz, da živi pri materi v najemniškem stanovanju, v katerem so slabe stanovanjske razmere, predložila najemno pogodbo za stanovanje v C. Za to stanovanje tudi zatrjuje, da je za bivanje neprimerno, in iz tega naslova uveljavlja priznanje dodatnih točk. Ker tožnica za stanovanje, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ni predložila nobenih podatkov, za ta naslov tudi ni predložila dokazila, da stanuje pri starših ali sorodnikih (potrdilo o stalnem prebivališču in gospodinjski skupnosti), kot je določeno v Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, in tudi ni pojasnila, zakaj so bivanjski pogoji navedeni za stanovanje, ki ni na naslovu njenega stalnega prebivališča, je, po presoji sodišča v ponovnem postopku potrebno ugotoviti tudi, zakaj so podatki v tem delu med seboj neskladni in na kakšen način lahko to neskladje vpliva na dodelitev neprofitnega stanovanja, glede na določbe SZ-1, Pravilnika in Razpisa.
oseba javnega prava - nenominirani kapital zavarovalnice - pridobitev delnic - javno podjetje - lastninsko preoblikovanje zavarovalnic
ZLPZ-1 je nedvomno iz kroga upravičencev do pridobitve delnic iz 1. odstavka 24. člena, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila zahtevo, izločil javna podjetja, ki se tudi po teoriji štejejo med osebe javnega prava. Zato je odločilnega pomena nesporno dejstvo, da je tožeča stranka od svoje ustanovitve dalje javno podjetje, ki je v večinski lasti države kot ustanoviteljice in opravlja obvezno gospodarsko javno službo, ki je bila v preteklosti opredeljena kot dejavnost posebnega družbenega pomena.
Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka kot podlago za zaključek, da gre za prenos podjetja po 7. členu ZDDV, bi lahko eventualno kazale na morebitne nepravilnosti na drugih davčnih področjih, ne morejo pa biti podlaga za zaključek, da gre v obravnavanem primeru za prenos podjetja po 7. členu ZDDV in da torej tožeča stranka ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV po določbi 9. odstavka 40. člena ZDDV.
Za odločitev o tem, ali je tožnik dolžan plačati davek na promet nepremičnin ali DDV, je pomembna ugotovitev, ali je bil za obravnavani prenos nepremičnin plačan DDV ali ne. Za povezavo sistema DDV s sistemom davka na promet nepremičnin je pomemben 4. člen ZDPN-1 (na katerega temelju sta odločala tudi upravna organa), ki razmejuje primere, ko je promet nepremičnine treba obdavčiti z DDV oziroma davkom na promet nepremičnin. Za odločitev o tem, ali se tožniku odmeri davek na promet nepremičnin je torej odločujoča okoliščina, ali je bil plačan DDV.
Pomembno je, da se podjetje prenaša med davčnima zavezancema, prevzemnik kot pravni naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, na primer prodati. Če razumemo podjetje kot organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, potem se pri prenosu podjetja ali dela podjetja prenesejo tudi vse tiste obveznosti, ki se nanašajo na preneseni del in ki zagotavljajo nadaljnje opravljanje dejavnosti prenesenega podjetja.
Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena.