Izpodbijani sklep temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 334. člena ZBan-2 (na podlagi katerih je tožena stranka tožnike pozvala, da pomanjkljivosti zahteve odpravijo v roku 15 dni in ker tožniki pomanjkljivosti v danem roku niso odpravili, je tožena stranka njihovo zahtevo zavrgla), ki je tako v obravnavani zadevi pravilno uporabljen v postopku, ki je del skupnega postopka (z ECB), pri čemer gre za fazo, ki je prenesena na toženo stranko kot nacionalni organ in je v postopku pred toženo stranko pravilno uporabljeno relevantno nacionalno pravo kot del upoštevnega prava Unije. Del slednjega, torej upoštevnega prava Unije, so tako tudi določbe glede prekluzivnega 15 dnevnega roka iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2.
Splošna določba 12. člena ZPPDFT-1 velja za vse zavezance (vključno za B. s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima hčerinske družbe v večinski lasti v tretjih državah). Zakon v nadaljnjih določbah ureja način izvajanja politike in postopkov skupine (75. člen v povezavi z 71. členom ZPPDFT-1) in politike, kontrole in postopke, ki jih mora zavezanec vzpostaviti z namenom, da bo učinkovito ublažil in obvladoval tveganje PD/FT (15. člen ZPPDFT-1), ki vključuje tudi tveganje skupine. Zavezanec (tudi tisti, ki ima hčerinske družbe v večinski lasti v tretji državi) mora torej najprej vzpostaviti politike, kontrole in postopke, zato da jih bo lahko izvajal v hčerinskih družbah. Navedeno pa, kot pravilno navaja tožena stranka, izhaja tudi iz prvega odstavka 15. člena ZPPDFT-1, ki za vse zavezance določa, da morajo biti politike, kontrole in postopki sorazmerni glede na njihovo dejavnost in velikost, zato da so učinkoviti.