ZDoh-2 člen 94, 95, 95-8. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna osnova - davčna izguba - prisilna poravnava - zmanjšanje osnovnega kapitala - odsvojitev kapitala - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se razveljavitev delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala do vrednosti 0, do katerega pride zaradi korporacijskega prestrukturiranja v postopku prisilne poravnave, ne šteje za odsvojitev kapitala na podlagi 8. točke 95. člena ZDoh-2, ali se taka izguba delnic šteje za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2.
ZNISESČP člen 2, 9. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 85, 85/2.
verifikacija stare devizne vloge - predlog za dopustitev revizije - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - nepopoln predlog - dejansko stanje kot revizijski razlog - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - konkretizacija odstopa od sodne prakse - zavrženje predloga
Zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v predlogu ni predstavljen na zahtevani način, ki bi kazal na različno odločanje v pravno in dejansko primerljivih zadevah.
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (torej pred odločitvijo v predlagateljevem upravnem sporu) že sprejelo stališče, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno na poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo BiH. Razlog za prenos deviznih sredstev je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem BiH, ki se mu banke niso mogle upreti.
ZDDPO-2 člen 17, 29, 29/1, 29/2. ZDavP-2 člen 74, 74/2, 74/4. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - dodatna odmera davka - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davek na dodano vrednost (DDV) - davčno (ne)priznani odhodki - znižanje davčne osnove - davčna zloraba - izguba pri prodaji poslovnega deleža - nakup nepremičnin - povezane osebe - transferne cene - obresti - ekonomska upravičenost posla - ugoditev reviziji - delna odprava upravne odločbe glede višine davčne obveznosti
Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDPO-2 je davčno priznan tisti odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov. Takšen odhodek za pravno osebo predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
Izpodbijana sodba temelji na stališču, da obresti niso poslovno potreben odhodek, ker je bila kupnina za zemljišča, v zvezi s katerimi je bilo najeto posojilo, plačana prodajalcu še pred odobritvijo posojila. Zgolj to dejstvo pa ne zadošča za zaključek, da se obresti ne priznajo kot odhodek, ki zmanjšuje davčno osnovo. Da gre za odhodek, ki je za davčnega zavezanca nepotreben oziroma neupravičen, bi sodišče prve stopnje lahko utemeljilo ob ugotovitvi, da so bila finančna sredstva, pridobljena od banke, porabljena v nasprotju z namenom iz 29. člena ZDDPO-2. To pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja.
Določbo 17. člena ZDDPO-2, ki ureja določanje primernih (tržnih) cen za opravljene posle med povezanimi osebami, je po naravi stvari mogoče uporabiti le v primerih, če sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali določba 106. člena ZDR-1 kogentno predpisuje odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečaju po zakonskem minimumu ali pa dopušča veljavnost za delavca ugodnejšega dogovora.
− ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je svojo odločitev oprlo na sprotno čiščenje orožja in opreme ter nošenja vode oziroma razkladanja vode s kamiona;
− ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, ali tudi večerno srečevanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov (sestanki z nadrejenimi), sprotno čiščenje orožja in opreme, razkladanje vode s kamiona in nošenje vode vplivajo na presojo, da pripadniku tedenski počitek ni bil omogočen?
stavkovni sporazum - policija - premestitev - razlika v plači
Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca – npr. le drugačnega poimenovanja delovnega mesta, še bolj pogosto pa pride tudi do vsebinskih sprememb, ki lahko predstavljajo poslovni razlog za premestitev javnega uslužbenca itd. Tudi glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi.
Ob takšnih pravnih izhodiščih je torej pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00036196
ZPP člen 8, 339, 339/1.
odškodninska odgovornost delavca - povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev metodološkega napotka - dokazna ocena
Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka.
stavkovni sporazum - policija - določitev plačnega razreda javnega uslužbenca - premestitev
Če je bilo tožnikovo delovno mesto (oziroma naziv) le preimenovano, vsebinske spremembe delovnega mesta pa ni bilo, prvi odstavek 20. člena ZSPJS ne pride v poštev, saj ta ureja določitev plačnega razreda javnega uslužbenca v primeru premestitve ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do česar v tem primeru ni prišlo. Ker je pri tožniku z izvedbo Stavkovnega sporazuma prišlo zgolj do preimenovanja delovnega mesta in dviga izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta za tri plačne razrede, nova določitev plačnega razreda ni odvisna od razlage zakonskih določb o "prenosu" plačnih razredov, kot veljajo in se uporabljajo za primer premestitve na drugo delovno mesto. Toženka bi morala zato izvesti zgolj preračun doseženih napredovanj glede na novo določeni izhodiščni plačni razred tožnikovega delovnega mesta.
ZDR člen 72, 72-4, 126. ZGD-1 člen 230, 230/6, 270, 270/1, 293, 293/1, 294. OZ člen 82, 82/1.
plačilo za poslovno uspešnost - nagrada - delniška družba - enočlanska uprava - direktor - pogodba o zaposlitvi - razlaga pogodb - statut delniške družbe (d. d.)
Ureditev pogodbenih razmerij s direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejena s pogodbo, ki je poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni samo po sebi, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod sistem pravil delovnega prava.
V obravnavani zadevi pri spornem pogodbenem določilu ugotovljena dejstva ne dovoljujejo sklepa o obstoju delovnopravne obveznosti tožene stranke o plačilu za poslovno uspešnost, temveč gre za korporacijskopravni institut nagrade za poslovno uspešnost, za katerega so predvidene drugačne pravne posledice.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 109, 109/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost - kršitev pravice do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Glede pritožbenih zatrjevanj, da so bili prav vsi razlogi, zaradi katerih je tožnica dobila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, znani toženi stranki že pred 15. 5. 2017 in da je zato izpodbijana izredna odpoved z dne 14. 6. 2017 prepozna, je sodišče druge stopnje navedlo le, da se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je bila tožena stranka prekludirana glede izredne odpovedi ob uporabi materialnega prava. Ker s takšno obrazložitvijo sodišče druge stopnje ni odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi, je storilo bistveno kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
trpinčenje na delovnem mestu - odgovornost za škodo - protipravnost - krivda
Trpinčenje na delovnem mestu je lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo.
Za opredelitev nekega dejanja za trpinčenje ni pomembno, v kakšnem odnosu nadrejenosti ali podrejenosti sta izvajalec in žrtev.
Glede na opredelitev njegove obveznosti iz 47. člena ZDR-1 delodajalec za škodo, ki je nastala zaradi trpinčenja, lahko odgovarja na dveh podlagah. Njegova odgovornost bo krivdna, če je vedel za trpinčenje, pa ni zagotovil takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev oziroma ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delodajalec ne ve za trpinčenje, pa njegova odgovornost za škodo, ki je nastala v posledici trpinčenja (ki ga je izvajal njen delavec), temelji na prvem odstavku 147. člena OZ.
V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca. Za povzročitelja zadošča, da je njegova ravnanja mogoče opredeliti kot ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva in ni pomembno, ali se je zavedal protipravnosti ravnanj in s kakšno obliko krivde je ravnal.
Vodja, ki je odgovoren za delovanje določenega področja, mora biti pripravljen tudi na kritiko, čeprav krivda za nepravilnosti ni izključno na njegovi strani. Bistveno je, ali je kritika presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva, s čimer pa se sodišči nista ukvarjali.
Direktor je odgovoren za pravilno delovanje posameznih služb in poslovanje, zato je upravičen postavljati zahteve po pravilnem, zakonitem in učinkovitem delu. Upravičen je kritizirati slabo delo (na splošno in posameznikov), zagroziti tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno ali s kazensko ovadbo, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko ostra. Dovoljene so izjave tudi v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive.
vračilo stroškov usposabljanja - poklicni vojak - strokovno usposabljanje - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je kot podlago za presojo pravne podlage s Sporazumom prevzete obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja treba uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr, češ da je tožena stranka to dolžnost podrobneje uredila s Pravilnikom. V resnici Pravilnik sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, temveč to določa le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr.
Tožeča stranka je v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr imela podlago za to, da je potem, ko je toženec pred iztekom desetih let dal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v Sporazumu uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov tega usposabljanja.
ZST-1 člen 34. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 34.
prepozno plačilo sodne takse - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - ustavitev postopka - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev pritožbe
Posledice prepozno plačane sodne takse so enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje oziroma pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka.
Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje s sklepom pravnomočno zavrglo, kar pomeni, da ostaja dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (tj. da je bila sodna taksa plačana po izteku roka, ki je bil določen v plačilnem nalogu), nespremenjeno.
ZPP člen 7, 287. Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (2011) člen 53.
javno financiranje visokošolskih zavodov - proračunska sredstva - nenamenska poraba sredstev - sredstva za investicije in investicijsko vzdrževanje - vračilo nenamensko porabljenih sredstev - trditveno in dokazno breme - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje priče
Kadar je iz že izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o odločilnih dejstvih, izvedba drugih dokazov ni potrebna. Odločitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe predlaganih dokazov je sicer res skopo obrazložena, vendar jo je ob upoštevanju dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, iz katere izhajajo ugotovljena odločilna dejstva, mogoče preizkusiti.
S tem, ko je tožnica konkretizirano navedla, v zvezi s katerimi izvajalci in v kolikšni višini je prišlo do odstopanja pri porabi sredstev (da so bila ta bodisi nakazana in ne porabljena bodisi nakazana v večjem obsegu, kot so bila porabljena), je breme dokazovanja prevalila na toženko, ki bi morala, da bi se razbremenila, dokazati, da so bila sredstva porabljena oziroma da so bila porabljena v prejeti višini, česar pa ni zmogla.
Sodišče (druge in tretje stopnje) odloča na podlagi trditev in dokazov, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem v zvezi velja tudi prekluzija navajanja dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo (razen če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej). Povzemanje že podanih navedb in njihovo domnevno konkretiziranje v reviziji tako ne more vplivati na presojo (ne)zadostnosti ponujenih trditev pred sodiščem prve stopnje.
Ugovori glede upravičenosti unovčitve bančne garancije so spadali v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Toženka je bila dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti. Sodišče druge stopnje je izčrpno preizkusilo trditveno podlago toženke v zvezi z njenimi ugovori, pri tem pa se je izkazalo, da so bile trditve, na katere naj bi toženka (ponovno) opozorila v reviziji, dejansko podane šele v reviziji in kot takšne prepozne.
Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob odločanju o pritožbi tretje toženke zoper sklep sodišča prve stopnje o delni oprostitvi sodne takse in obročnem plačilu njenega preostanka dne 24. 4. 2019 ni upoštevalo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena že pred tem (18. 5. 2018). V skladu z načinom izvršitve odločbe, kot ga je določilo Ustavno sodišče, bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izdati nov plačilni nalog tretji toženki za pritožbo zoper sodbo.