Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil viličar v trenutku nezgode predvsem v funkciji delovnega stroja in ne prevoznega sredstva. Vožnja oziroma premik čelnega visokoregalnega viličarja med samimi policami je bil v obravnavanem primeru zgolj podrejena funkciji viličarja kot delovnega stroja, ki je z dvigovanjem in spuščanjem košare delavcu omogočal, da opravi delo pregledovanja in iskanja izdelkov v boks kartonih, ki so se nahajali na določeni višini na regalih v skladišču prve tožene stranke. Glede na zadnjo odločbo Sodišča EU C 514/16 z dne 28. 11. 2017 po oceni sodišča druge stopnje zato takšna uporaba viličarja ne spada pod pojem 'uporaba vozil' v smislu 15. člena ZOZP in škoda, ki je z njegovo uporabo nastala ni krita z obveznim zavarovanjem tega viličarja.
Koga šteti za (odškodninsko odgovornega) delodajalca v smislu zgoraj citiranih zakonskih določil, kadar formalni delodajalec napoti delavca na delo k delodajalcu uporabniku?
Sodišče druge stopnje meni, da je v primerih napotitve delavca s strani delodajalca za zaposlitve kot formalnega delodajalca k delodajalcu uporabniku kot de facto delodajalcu tudi v smislu 86. člena ZZVZZ za delodajalca potrebno šteti delodajalca uporabnika, pri katerem je delavec, dejansko vključen v delovni proces in mora izpolnjevati delovne obveznosti po navodilih in pod nadzorom uporabnika. Formalni delodajalec za škodo ne odgovarja poleg uporabnika (solidarno z njim) zgolj zato, ker ima sklenjeno delovno razmerje z delavcem.
Pojem izključnih pravic je potrebno razlagati restriktivno, vsled česar mednje, po oceni pritožbenega sodišča, ni mogoče umestiti (eventualnih) pogodb civilnega prava, ki jih med seboj sklepajo organi samoupravnih lokalnih skupnosti in gospodarski subjekti (kršitev zavez iz takšne pogodbe daje gospodarskemu subjektu zgolj pravice na obligacijskem področju, npr. v smislu odškodninske odgovornosti organa samoupravne lokalne skupnosti), temveč so izključne pravice predvsem pravice intelektualne lastnine, kot so avtorska in njej sorodne pravice, ali pravice industrijske lastnine, kot so patenti ali blagovne znamke, česa takega pa tožeča stranka ni zatrjevala.