Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.
V obravnavani zadevi ni mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka pravilno ugotovila število oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati. Ta okoliščina vpliva tudi na najnižjo višino zagotovljenih sredstev, ki jih mora tožnik imeti za lastno preživljanje in oseb, ki jih preživlja. Od števila upoštevnih oseb je namreč v obravnavani zadevi odvisna višina tožnikovih zagotovljenih sredstev (tj. ali je treba višino osnovnega minimalnega dohodka pomnožiti s tri ali štiri). Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali glede na okoliščine konkretnega primera med tožnikom in njegovo ženo obstoji kakšen pravni temelj, na podlagi katerega bi bila tožnikova žena dolžna preživljati tožnika, zaradi česar bi se tovrstni prejemki njegove žene lahko obravnavali kot tožnikova zagotovljena sredstva.
Tožena stranka bi v obravnavani zadevi morala pri izračunu višine tožnikovih prejemkov iz naslova plače navesti pravno podlago in na tej podlagi navesti razloge, zakaj ni upoštevala celotnega tožnikovega prejemka, kot izhaja iz plačilnih list. Ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena DZ o preživninskih obveznostih med zakoncema in stališč Vrhovnega sodišča bi morala ugotoviti pravno pomembne okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, ali obstoji med tožnikom in njegovo ženo dolžnost medsebojnega preživljanja. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi tožena stranka lahko ugotavljala najnižji znesek zagotovljenih sredstev, ki jih mora imeti tožnik za lastno preživljanje in oseb, ki jih mora preživljati, ter ali lahko v obravnavani zadevi upošteva tudi prejemke tožnikove žene.
Tožnikova zaposlitev v RS od leta 2006 dalje je ena izmed bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Slovenije, ki izkazuje njegovo materialno (ne le ozko ekonomsko) in socialno eksistenco ter poklicni interes njegovega dejanskega življenja v RS. Dejstvo je, da ima tožnik v Sloveniji izbranega zdravnika, opravljen izpit iz znanja slovenščine in tu zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, torej ima osebni interes biti v Sloveniji.
Okoliščina, da ima tožnik v Srbiji polnoletno hčer (ki živi v Angliji) in ženo (s katero sta ločena) ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni trajno in tesno povezan z RS. Tožnena stranka tudi ni obrazložiila, zakaj naj bi imela ta okoliščina večjo težo od ostalih vrst tožnikovih interesov in njegovega dejanskega življenja v RS.
Ni mogoče oceniti ali je prvostopenjski organ navedeni nedoločen pravni pojem zagotovljenih sredstev za materialno in socialno varnost zapolnil z vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS in Uredbe. Pravno relevantno dejansko stanje v zvezi s tem ni popolnoma ugotovljeno, manjka pa tudi opredelitev do dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev o tem, kakšne prihodke je v danem obdobju imel B. B. kot samostojni posameznik.
Tožnica utemeljeno opozarja na to, da je prvostopenjski organ ni vabil na zaslišanje vseh prič, temveč ji je ta vabila le vročil in jo naknadno seznanil z izjavami prič. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da bi pričam postavljala vprašanja in sodelovala v dokaznem postopku. S takšnim ravnanjem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izvedena ustna obravnava z vsemi predlaganimi pričami, to ne drži, saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe priča A. A. ni bila zaslišana, razlogi za neizvedbo tega dokaza pa iz izpodbijanega akta niso razvidni.
Po ustaljenem stališču sodne prakse tako Upravnega sodišča RS kot tudi Vrhovnega sodišča RS se domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž izpodbije le, če se dokaže kontinuirano aktivno ravnanje v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo. Pri tem je dokazno breme na strani tistega, ki dokazuje obstoj lojalnosti. Kot je pojasnil že upravni organ, bi torej morale tožeče stranke predložiti oziroma predlagati dokaze, s katerimi bi bilo izkazano, da je njihova pravna prednica kontinuirano delovala v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ oziroma da je bila aktivna v boju na strani protifašistične koalicije. Zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali narodnoosvobodilno gibanje, ne zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti.
Po presoji sodišča je toženka, ko je pri izračunu dohodka na družino v obdobju zadnjih šest mesecev upoštevala zgolj dohodke tožničinega zakonca ter otroški dodatek in dodatek za veliko družino, zmotno uporabila materialno pravo in v tem oziru tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje.
Namen pogoja zadostnih sredstev za preživljanje je predviden s ciljem neobremenitve javnih služb. Iz tega razloga je pomemben ne le prosilčev dohodkovni, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Premoženje osebe se namreč upošteva pri odločanju o tem, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih izplačil.