Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2. ZDRS člen 39. ZDen člen 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotavljanje državljanstva - državljanstvo FLRJ - oseba nemške narodnosti - dokazovanje
Za državljane FLRJ se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Ta zakonska določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, se dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva.
sprejem v državljanstvo RS - pogoji za sprejem v državljanstvo RS – zaključen najmanj visokošolski program – zagotovilo o sprejemu v državljanstvo – odločba o reviziji – izrek odločbe – bistvena kršitev pravil postopka
Deveti odstavek 12. člena ZDRS ureja pogoj, da je oseba v RS „obiskovala in uspešno zaključila najmanj visokošolski program“. Tožnica ta pogoj izpolnjuje, saj je magistrski študijski program, ki ga je končala, višja stopnja študija od visokošolskega študija. Storjena pa je tudi procesna napaka, ki je v tem, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, saj ne določa, kateremu zahtevku oziroma vlogi tožnice se ne ugodi, pri čemer iz obrazložitve odločbe izhaja, da toženka ni odločala samo o vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo na podlagi devetega odstavka 12. člena ZDRS, kar je bil sicer predmet odločanja v tej upravni zadevi glede na prvostopenjski akt, ampak je v reviziji odločala tudi o vlogi za sprejem v državljanstvo tožnice na drugih pravnih podlagah.
V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva je ureditev ZDrž FLRJ, ki določa v drugem odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž FLRJ je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.
V obravnavani zadevi gre za ponovno odločanje v obnovljenem postopku ugotavljanja državljanstva pok. A.A., kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po tretjem odstavku 63. člena ZDen, in sicer gre za ugotavljanje (zgolj) državljanstva ljudske republike. Za odločitev so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, po katerih so državljani FLRJ z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) na dan 6. 4. 1941. Za odločitev v konkretnem primeru je torej ključno, v kateri občini in s tem na ozemlju katere ljudske republike je imel A.A. domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941. Po presoji sodišča je bil (tudi) v obnovljenem postopku napravljen pravilen zaključek, da A.A. na navedeni datum ni imel več domovinske pravice (v občini) na območju LRS in da ga zato ni mogoče šteti za državljana LRS, saj je bil pred tem na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine C. na območju LR Hrvaške.
državljanstvo – sprejem v državljanstvo – naturalizacija - zagotovljena sredstva za preživljanje – dolžnost preživljanja – redno šolanje – dokazna ocena
Eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za naturalizacijo, je tudi to, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Dokazna ocena, ki jo je v tem pogledu napravila toženka, je napačna. Tožnica je predložila potrdilo o vpisu v tretji letnik srednjega poklicnega izobraževanja in hkrati tudi letni spričevali za prvi in za drugi letnik srednje šole, zato ni nobenega razloga, da bi lahko toženka dvomila v to, da se tožnica redno šola. Po drugi strani je tožničin brat polnoleten, kar pomeni, da ga njen oče ni dolžan več preživljati, razen če bi se redno šolal, kar pa v postopku ni bilo dokazano. Pri tem ima tožnica prav, ko navaja, da ne obstaja domneva o obstoju dolžnosti preživljanja po polnoletnosti, če se ne dokaže drugače.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4, 10/1-5, 12. ZUS-1 člen 20, 20/3.
državljanstvo – pogoji za sprejem v državljanstvo – pridobitev državljanstva z naturalizacijo – neprekinjeno bivanje v RS – zagotovljena sredstva za preživljanje – znanje slovenskega jezika – predložitev dokazil – tožbena novota
Tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dokazil o izpolnjevanju zakonskih pogojev ni predložil. Prvostopenjski organ ga je dvakrat pozval, naj predloži dokaze o izpolnjevanju zahtevanih zakonskih pogojev. Tožnik se je na poziva sicer odzval, vendar ustreznih dokazil v skladu s pozivom ni predloži. Tožnik je k tožbi priložil veliko število listin, vendar jih sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto.
sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - neprekinjeno bivanje v RS - pravna podlaga za odločitev
Tožnik ni izkazal, da izpolnjuje vse v določbi 10. člena ZDRS zahtevane pogoje. Tej ugotovitvi upravnega organa v tožbi niti ne oporeka, ampak meni, da bi se morala njegova prošnja reševati na podlagi 40. člena ZDRS. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da se je tožena stranka s vprašanjem pravne podlage za odločanje o tožnikovi prošnji ukvarjala in tožniku v izpodbijani odločbi pojasnila, da po tej določbi vloge ni mogoče obravnavati, saj je 6 mesečni prekluzivni rok za vložitev vloge na tej pravni osnovi že potekel. Ker je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo RS vložil 26. 5. 1999, na podlagi 10. člena ZDRS, kar dokazuje upravnemu spisu priložena vloga, je sodišče kot pravilno in zakonito presodilo odločitev tožene stranke, ki je kot pravno podlago za obravnavanje tožnikove vloge štela določbo 10. člena ZDRS.
ZDen člen 63, 63/3. ZDRS člen 39. ZUP člen 251, 251/1, 254.
denacionalizacija – ugotovitev državljanstva – nepravilna uporaba materialnega prava
Glede na jasno izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj odločitev tožene stranke (in njena obrazložitev) v izpodbijani odločbi, ni skladna s pravnim mnenjem in stališči Vrhovnega sodišča, pri čemer tožena stranka ni pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS.
državljanstvo - ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva - sklenitev zakonske zveze
Razlaščenka je s sklenitvijo poroke z madžarskim državljanom po takrat veljavnih predpisih postala madžarska državljanka, s tem pa je izgubila državljanstvo Kraljevine SHS. Zato je ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - neprekinjeno bivanje v RS - načelo zaslišanja stranke
Tožnica ni dokazala, da je dejansko živela v Sloveniji neprekinjeno od rojstva dalje, zlasti ne v obdobju od leta 1990 do leta 2002. Tožnica je bila po končanem ugotovitvenem postopku seznanjena s celotnim potekom postopka in z vsemi izjavami prič, kar je razvidno iz zelo obsežnega dopisa upravnega organa, ki obsega obrazložitev celotnega dejanskega stanja z navedbo predpisnih določb. Tožnica je nanj tudi odgovorila dne 11. 7. 2011. Vsa ta dejstva so razvidna iz upravnih spisovnih listin in utemeljujejo pravilnost in zakonitost postopkovnega delovanja upravnega organa.
ugotovitev državljanstva – črtanje iz državljanske knjige – črtanje na podlagi 23. člena ZJD
Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana Republike Slovenije tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma predpise, ki so veljali do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Pri tem je treba upoštevati časovno zaporedje sprejetja predpisov in prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je tako v konkretnem primeru ZJD, ki je stopil v veljavo dne 1. 1. 1965, torej po izselitvi tožnika v Trst dne 12. 3. 1964, in je urejal področje državljanstva pred sprejetjem Osimske pogodbe, ki velja od 3. 4. 1977. Ker tožnik ni pridobil državljanstva na podlagi določbe 23. člena ZJD, kar je organ pravilno ugotovil v izpodbijani odločbi, se tako zanj ne morejo uporabiti določbe Osimske pogodbe glede jugoslovanskega državljanstva.
ZDRS člen 13, 27c, 27c/2. Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije člen 2, 12, 13.
sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z izredno naturalizacijo - diskrecijska pravica - kadrovski primanjkljaj
Pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 13. členu ZDRS ni iztožljiva zakonska pravica, ampak gre za široko diskrecijsko pravico pristojnih organov izvršilne veje oblasti, da taki prošnji ugodijo ali pa ne. Tožena stranka je ugotovila, da ni kadrovskega primanjkljaja na strokovnem področju, ki zadeva tožnikove kvalifikacije, usposobljenost, uspehe, reference in izkušnje. Pogoj kadrovskega primanjkljaja pa bi moral biti izpolnjen ob izpolnjevanju merila iz 1. alineje 1. odstavka 12. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije za ugoditev prošnji.
ugotavljanje državljanstva – za odločanje pristojen organ
Tretji odstavek 246. člena ZUP daje drugostopenjskemu organu možnost, da ne samo da odpravi prvostopenjsko odločbo, ampak jo lahko tudi spremeni, to pa po vsebini pomeni, da sam meritorno odloči o zadevi.
ugotavljanje državljanstva - odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega zakona
V postopku izdaje odločbe o ugotovitvi državljanstva materialno pravo ni bilo očitno napačno uporabljeno. Upravni organ je namreč pravilno ugotavljal izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, vključno z nelojalnim ravnanjem osebe.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/1-4. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije člen 3.
državljanstvo – sprejem v državljanstvo – pridobitev državljanstva z naturalizacijo – neprekinjeno bivanje v RS – trajen vir preživljanja
Iz priloženih potrdil ne izhaja, da bi tožnica dejansko živela v Sloveniji neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo. Prejemki, ki se upoštevajo kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, so navedeni v prvem odstavku 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Preživnine ni med temi prejemki.
odločba o ugotovitvi državljanstva - ničnost odločbe - odločba kot posledica nedovoljenega dejanja - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Tožeča stranka v postopku nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, na tej osnovi pa je bilo po njenem mnenju tudi napačno uporabljeno materialno pravo. To pa niso razlogi, na osnovi katerih je mogoče upravno odločbo izreči za nično.
Sodišče meni, da je prvostopenjski organ sicer izvedel številne dokaze, da pa je na podlagi teh dokazov glede ugotavljanja nekaterih dejstev izvedel napačno dokazno oceno. Na tej dokazni oceni pa temelji presoja, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti.
Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/1. ZDen člen 63.
državljanstvo - ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva - oseba, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu - domovinska pristojnost
Ob ugotovitvi upravnega organa, da oseba, za katero se je ugotavljalo državljanstvo, ni bila domovinsko pristojna v eni od bivših jugoslovanskih republik in da torej ni bila državljan Kraljevine Jugoslavije, je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev organa, da oseba ni štela za jugoslovanskega državljana v smislu določb Zakona o državljanstvu FLRJ.
državljanstvo – ugotavljanje državljanstva – nemška narodnost – domneva nelojalnosti
Stranka je lahko uspešna pri dokazovanju lojalnosti osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, zgolj v primeru, če ponudi navedbe in dokaze o časovno kontinuiranih ravnanjih, ki brez dvoma izpričujejo lojalnost te osebe interesom slovenskega naroda, in ki tako izničijo negativni pomen članstva osebe v organizacijah Kulturbund in Štajerska domovinska zveza. V konkretnem postopku pa iz izjav strank in izpovedi prič ne izhaja, da je za izpodbitje domneve nelojalnosti izkazano zadostno aktivno ravnanje imenovanega v korist slovenskega naroda, da bi zadostilo standardom, navedenim v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1088/2003. Tožniki v postopku niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti imenovanega, ker niso predložili dokaza, da bi imenovani kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ niti ni bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije.
Glede na pravilno ugotovitev upravnega organa, da je ob uveljavitvi novele zakona dne 4. 12. 1948 A.A. živela v tujini, ter ugotovitev, da je bila oseba nemške narodnosti, je podana domneva nelojalnega ravnanja imenovane. V zvezi s tožbenim očitkom diskriminatornega ravnanja do oseb nemške narodnosti, sodišče pojasnjuje, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-I- 23/93 poudarilo, da bi bila uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki bi se raztezala na vse osebe nemške narodnosti, nedopustna, zato je treba uporabiti tretji (razlikovalni) pogoj, to je kriterij nelojalnosti, ki pa se je v obravnavani zadevi ugotavljal oziroma se je ta domneva izpodbijala. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožbeni očitek diskriminatornega ravnanja do oseb nemške narodnosti, saj je bilo državljanstvo mogoče odreči le tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile nelojalne. Domnevo nelojalnosti je tožeča stranka izpodbijala s predlogi za zaslišanje prič. Upravni organ se je opredelil do izjav prič ter jih v smislu določbe 10. člena ZUP tudi dokazno ocenil. sporna dokazna ocena ni vezana na posebna pravila ali posebne predpise, gre za prosto presojo dokazov, ki pa jo omejujejo tako načelo materialne resnice kot načelo zakonitosti. Sodišče v obravnavani zadevi tej dokazni oceni v celoti sledi, saj je prvostopenjski organ svojo dokazno oceno utemeljil in zapisal v obrazložitvi izpodbijane odločbe.