davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika
Pri rubežu denarnih terjatev davčnega dolžnika ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za davčni dolg davčnega zavezanca, temveč le za sredstvo davčne izvršbe. Zaradi navedenega je tožnikov tožbeni ugovor, da ni solidarno odgovoren za plačilo davčnih obveznosti davčnega dolžnika, brezpredmeten. Pri tem tudi ne gre za prenos davčnega dolga, kot to tudi navaja tožnik, temveč se zaradi rubeža spremeni le upravičenec, kateremu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.
davčna izvršba - rubež denarnih terjatev - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - obstoj terjatve
Listini, ki ju navaja prvostopni organ v sklepu o dovolitvi izvršbe, obstoja terjatev do dolžničinega dolžnika ne izkazujeta.
Po sporazumu o plačilu obveznosti do delavcev tožnik ni zavezan k plačilu do dolžnice, ampak bi naj poravnal obveznosti, ki jih ta dolguje delavcem. Dejansko gre torej za pogodbo v korist tretjega in ne za denarno terjatev med pogodbenikoma. Sklep o izvršbi prav tako ni listina o ustanovitvi terjatve. To je odločitev sodišča o tem, da se začne izvršba, zato s sklicevanjem zgolj na sklep o izvršbi ni mogoče ugotavljati obstoja terjatve.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacij javnega značaja - poslovna skrivnost
Zahtevani podatek (fotokopija ponudbe za oddajo poslovnih prostorov) je treba v obravnavani zadevi šteti za poslovno skrivnost, vendar pa ga je potrebno razkriti zaradi določila 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je pravilno odločila tožena stranka.
zloraba prevladujočega položaja - nepoštena dodatna pogodbena obveznost - povezava ADSL - obdobje zlorabe - škoda za potrošnike
Podjetju s prevladujočim položajem se kljub njegovi posebni odgovornosti ne sme omejevati razumnega in sorazmernega varstva lastnih poslovnih interesov. Vrhovno sodišče je še opozorilo, da pravo varstva konkurence ni usmerjeno v varstvo potrošnikove možnosti izbire, temveč v zagotavljanje ponudbe različnih možnosti (izbire) glede na konkurenčno strukturo trga.
V okviru presoje škode je treba določno ugotoviti, kaj naj bi ta škoda predstavljala, ne pa svoje stališče o ''neposredni škodi potrošnikom'' opreti zgolj na podatek o ceni razcepnika, kot je bila določena v pogodbi o dobavi z B. d.o.o. z dne 3. 3. 2005.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - družinski član prosilca - preživljanje matere - predložitev dokaza
Tožnik je k vlogi za BPP priložil pisno izjavo, da svoji materi mesečno „na roke“ plačuje preživnino v višini 150,00 EUR. Osebe, ki se upoštevajo kot družinski člani prosilca, določa prvi odstavek 10. člena ZUPJS. Na podlagi določbe ZUPJS matere tožnika, ki naj bi jo po tožnikovi izjavi ta preživljal, ker nima sredstev za preživljanje, ni mogoče šteti kot družinskega člana, saj v določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP ni navedena. Ne glede na navedeno, pa tožnik tudi dejstva, da dejansko preživlja svojo mater, ni verodostojno izkazal.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - neprekinjeno bivanje v RS
Tožnik je imel v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS.
ZDavP-2 člen 73, 256, 257, 258. ZUP člen 145, 210. ZUS-1 člen 2. Vzorčni sporazum OECD o davkih na dohodek in premoženje člen 25. Konvencija o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij člen 6.
dvojno obdavčevanje - postopek skupnega dogovora - odločitev o zahtevi stranke za začetek postopka skupnega dogovora - obvestilo davčnega organa - upravni akt - posebni ugotovitveni postopek - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Pri odločanju o zahtevi stranke za začetek postopka skupnega dogovora gre za davčni postopek, v katerem se izda dokončni upravni akt, s katerim se odloči o pravici oziroma pravnem interesu stranke. V konkretnem primeru je toženka sprejela odločitev o tožnikovi zahtevi, sicer v neformalni obliki in s tem v nasprotju z 210. členom ZUP. Izpodbijanemu obvestilu davčnega organa je torej mogoče pripisati naravo upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor v smislu 2. člena ZUS-1.
V konkretnem primeru bi toženka pri vodenju postopka morala upoštevati 145. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se posebni ugotovitveni postopek izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali pa zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožnik namreč nima druge možnosti, da zavaruje in uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, razen tega, da aktivno sodeluje v ugotovitvenem postopku glede svoje zahteve.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik iz Republike Slovenije odsoten dalj kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed taksativno določenih upravičenih razlogov iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja - obnovitveni razlog - nova dejstva in novi dokazi - pravno pomembne okoliščine - stranski udeleženec - pravni interes
Tehnični ukrepi za zagotovitev mehanske stabilnosti in odpornosti objekta ter prek njih tudi geološka sestava tal pomenijo pravno pomembne okoliščine v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja le toliko, kolikor to izhaja iz predpisa, ki določa sestavine projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 5, 5/4. ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca - pridržanje v Centru za tujce - istovetnost prosilca - begosumnost - uporaba Direktive o sprejemu - začasna odredba - neposredni učinek prava EU
Tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v izpodbijanem aktu in ta se tudi ni pokazal na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi. Neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje. Sodišče države članice sme odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve.
ZZRZI člen 62, 65, 65/1. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov člen 3.
zaposlovanje invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - višina prispevka - dejavnost delodajalca - potovalna agencija
Pri obremenitvi tožnice, ki spada skupaj z drugimi potovalnimi agencijami v skupino N) po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti, ne gre za kršitev ZZRZI in Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, kot tudi ne za kršitev 14., 22. in 74. člena Ustave. Tudi ne gre za prekomeren poseg, ker za tako omejitev obstaja javna korist in je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.
ZEKom-1 člen 51, 53, 54, 57, 57/8. ZUP člen 4, 144, 144/1, 144/1-2.
dodelitev radijskih frekvenc - podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - dopolnilna odločba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - skrajšani ugotovitveni postopek
Ker je toženka ugotovila, da pogoji iz 57. člena ZEKom-1 niso izpolnjeni (motnje sprejema na enakovredni frekvenci 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3 tožnik ni izkazal, s podaljšanjem odločbe v spornem delu pa bi se spremenilo tudi območje pokrivanja), je po presoji sodišča pravilno zaključila, da vlogi tožnika ne more ugoditi.
Pri odločbah za dodelitev RF gre po vsebini za odločbe, ki so izdane za določen čas (53. člen ZEKom-1), kar pomeni, da izgubijo svoj pravni učinek po poteku njihove veljavnosti oziroma morajo biti za njihovo podaljšanje veljavnosti (ponovno) izpolnjeni predpisani pogoji. Že glede na povedano ne gre za pridobljeno pravico tožnika, za podaljšanje veljavnosti katere ne bi bilo potrebno izpolnjevanje v zakonu določenih pogojev.
Razlogi, iz katerih se lahko izreče odločba za nično, so v prvem odstavku 279. člena ZUP taksativno našteti, in jih zato, ker gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko poseže v pravnomočno odločbo, ni mogoče razlagati širše. Tako odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa in kršitve pravil postopka ni mogoče izreči za nično. Tožeča stranka v tožbi navaja ugovore, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava (obstoj ovir za vračilo v naravi). Tovrstne ugovore bi lahko uveljavljala le z rednimi pravnimi sredstvi zoper izdano odločbo ter kasneje z vložitvijo tožbe v upravnem sporu in ne z uveljavljanjem razlogov iz 279. člena ZUP.
Tožnica je v letu 2010 prejela 62 nakazil družbe A. d.o.o. v skupnem znesku 140.418,83 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je odločitev, da se prejemek opredeli in obdavči kot preostali drugi dohodki, v dejanskem pogledu utemeljena le z ugotovitvijo, da neobdavčljiva podlaga za izplačilo pri družbi izplačevalki ni izkazana. V verodostojnost predloženih predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin v stanovanju, ki naj bi bili podlaga za navedenega nakazila, se pritožbeni organ ne spušča, ker meni, da zaradi razdrtja pogodbe do prodaje ni prišlo, da je torej zatrjevana podlaga za izplačilo odpadla in da zato ostaja relevantno le še vprašanje vračila denarja. Z navedenim stališčem se sodišče ne strinja, saj je od vprašanja verodostojnosti predloženih pogodb odvisna opredelitev izplačila in čas nastanka davčne obveznosti. Hkrati ugotovitev pritožbenega organa, da sta bili pogodbi razdrti in da do odsvojitve stanovanja ni prišlo, ne pomeni le, da ostaja sporno zgolj še vračilo denarja, temveč bi lahko pomenila tudi, da navedbe tožnice ter predložena dokazila o obstoju omenjenih predpogodb v načelu sprejema. V zvezi z vračilom sredstev, ki so bila na podlagi predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin nakazana tožnici, sodišče neskladnosti v njenih navedbah ne ugotavlja. V davčnem postopku je, enako kot v upravnem sporu, zatrjevala, da je denar vrnila družbi izplačevalki z izročitvijo gotovine njeni prokuristki. Notarsko overjena izjava prokuristke je bila v pritožbenem postopku, brez presoje predložene listine (z vidika njene vsebine, položaja podpisnice in datuma izjave) zavrnjena kot neupoštevna. Razlogi, s katerimi je zavrnitev utemeljena, so z vidika obdavčitve fizične osebe nezadostni. Ko gre za obdavčitev tožnice kot fizične osebe, je za odločitev ključno dejansko vračilo prejetih sredstev, ki ga je mogoče dokazovati tudi z listinami, ki ne štejejo za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS.
Ker je bil z pravnomočno odločbo razrešen odvetnik, to pa je bil že peti postavljen odvetnik, se na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP šteje, da tožniku BPP ni bila dodeljena in tako mora tožnik neupravičeno prejeto BPP tudi vrniti.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - dokazno breme - dokazna sredstva - izvor premoženja - načelo proste presoje dokazov - hramba dokumentacije
Pogoj za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZdavP-2 je ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene in neobdavčene vire njegovega financiranja. Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Predmet obdavčitve davčni organ ugotovi s cenitvijo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na davčnem zavezancu.
Pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, ne pomeni, da ima pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če davčni organ razumno oceni, da predlagani dokaz materialnopravno ni relevanten ali da je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren, dokazni predlog zavrne. Dokazni predlog zavrne tudi v primeru, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena in ne sme temeljiti na vnaprejšnji dokazni oceni, o kateri govorimo v primeru, če organ predlaganemu dokazu (že vnaprej) odreče verodostojnost, ne da bi ga sploh izvedel.
Potrdilo odvetniške pisarne o prejemu depozita in potrdilo tožnika o prevzemu deponiranih denarnih sredstev dokazujeta denarni tok in razpolaganje tožnika z gotovino na dan 1. 1. 2006, katerega neverodostojnosti z okoliščinami, ki jih navaja davčni organ prve stopnje (nepredložen račun o opravljeni storitvi) oziroma tožena stranka (poslovanje odvetniške pisarne v soboto, na Silvestrovo popoldne) brez izvedenega zaslišanja odvetnika in tožnika ni mogoče utemeljevati. Neutemeljeno so kot brezpredmetne v izpodbijani odločbi zavrnjene tudi tožnikove navedbe, ki se nanašajo na njegovo poslovanje in premoženje v preteklih obdobjih. Z njimi namreč tožnik posredno dokazuje zmožnost financiranja kasnejših posojil, ki jih navaja bodisi kot dokaz obstoja gotovine na dan 1. 1. 2006 bodisi kot dokaz obstoja gotovine in terjatev na presečni dan in jih je zato potrebno upoštevati pri presoji dokazanosti dejstev, od katerih je zatrjevana začetna vrednost premoženja neposredno odvisna.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - zavrnitev vloge
V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal opravičen vzrok za zamudo procesnega roka za vložitev pritožbe. Tožnik zatrjuje, da gre za zdravstvene razloge, zaradi katerih je prišel v zamudo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vložil 27. 11. 2013, od zadnjega obiska pri ortopedu pa je preteklo več kot mesec dni. Zato po presoji sodišča tožnikovo zdravstveno stanje ni moglo imeti ključnega vpliva na dolžino tožnikovega bivanja v tujini oz. na njegovo odsotnost iz Slovenije. Tožnik tudi ne zatrjuje in ne dokazuje, da je imel v zvezi z zdravljenjem preglede tudi po 28. 10. 2013 oz. ne pojasni in ne predloži dokazil npr. o tem, kdaj naj bi zaključil zdravljenje, ipd.
ZBan-1 člen 347, 347/1, 350a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-3.
odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih je urejeno v 350.a členu ZBan-1. Sodno varstvo na podlagi 350.a člena ZBan-1 se sicer omejuje na povrnitev škode, kar pa še ne pomeni, da sodnega varstva ni, oziroma da ni ustrezno. Niti Ustava niti ZUS-1 namreč ne pogojujeta drugega sodnega varstva v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavljala v upravnem sporu. Pomembno je, da je sodno varstvo učinkovito, kar pomeni, da se z njim na učinkovit način varujejo pravice in interesi prizadetih oseb, vendar ne njihove pravice in interesi nasploh, temveč le v tistem delu, v katerem so prizadeti z odločbo.
ZBan-1 člen 347, 347/1, 350a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-3.
odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Pravna ureditev aktivne legitimacije za vložitev tožbe proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu je v določbah ZBan-1, v razmerju do 17. člena ZUS-1, urejena specialno, kar pomeni, da se prvi odstavek 17. člena ZUS-1 v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja. Po 347. členu ZBan-1 je namreč v postopku sodnega varstva proti odločbi o izrednem ukrepu do vložitve tožbe upravičena le banka.
Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno velja tudi v primeru, ko tožeča stranka po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato po presoji sodišča tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna, odločanje na njeni podlagi pa bi pomenilo zaobid določbe 347. člena ZBan-1, ki v postopku sodnega varstva tožbo tožeče stranke izključuje.