določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - sodnik pristojnega sodišča kot stranka v izvršilnem postopku - objektivna nepristranskost sodišča
Ob dejstvu, da gre za izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe z opravo nadomestnega dejanja, bi okoliščina, da je eden od upnikov sodnik pri sodišču, ki je krajevno pristojno za odločanje v zadevi, mogla negativno vplivati na percepcijo javnosti o objektivni nepristranskosti sodišča v postopku.
originarna pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem svetu - vlaganja v nepremičnino - nastanek nove stvari - soglasje za pridobitev lastninske pravice z vlaganji
Obsežnost vlaganj in povečanje stanovanjske površine, sama po sebi ne pomenita spremembe identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari v smislu določb ZTLR o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.
Obstoj tihega oziroma konkludentnega soglasja bi morala tožnika zatrjevati, da bi sodišče moglo najprej odločiti o tem, ali to dejstvo zadošča za pridobitev solastninske pravice, in zatem, ali je bilo tako soglasje dejansko dano.
Ker se dokazi izvajajo z namenom ugotavljanja zatrjevanih dejstev in ne z namenom ugotavljanja katerihkoli drugih dejstev, so ob ugotovljeni nesklepčnosti tožbe neutemeljeni očitki o opustitvi dokazov s postavitvijo izvedenca in z zaslišanjem strank.
Kadar organ druge stopnje odpravi odločbo ali sklep organa prve stopnje in mu vrne zadevo v novo odločanje, stranka upravnega postopka nima pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu.
dovoljenost revizije - formalno sosporništvo - navadno sosporništvo - nediferencirana vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Tožnika sta formalna in navadna sospornika. Vrednost spornega predmeta se določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Če ni navedena vrednost za vsak zahtevek posebej, je položaj enak, kot če vrednost sploh ni navedena.
Če odlok o PUP za posamezno morfološko enoto kot posameznim delom območja urejanja ne dovoljuje posega v prostor, ki je predmet spora, potem taka gradnja ni dovoljena, ne glede na to, če je v splošnih merilih dovoljena.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - zainteresiranost javnosti
V predlogu za prenos pristojnosti zatrjevane okoliščine o zainteresiranosti vseh zaposlenih v poslovni stavbi, pred katero je bilo storjeno zatrjevano posestmotitveno dejanje, za lažje vsakodnevno parkiranje so take narave, da bi utegnile prizadeti zunanji videz nepristranskosti sojenja, saj bi lahko vplivale na negativno percepcijo javnosti o nevtralnosti sodišča.
Ker v Odloku o PUP stanovanjska gradnja na območju predvidenega posega ni predvidena, pa tudi plan, s katerim je bila določena namembnost predmetnega območja, take pozidave ne predvideva, je bila zahteva tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljeno zavrnjena.
Glede na ugotovljen dohodek na družinskega člana tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen pogoj občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnice ne oprosti plačila sodnih taks, pravilna. Zakon o sodnih taksah ne predvideva, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnice in njenih družinskih članov presojati tudi njihove izdatke.
Izrečeni ukrep temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni vpisana v ustrezni register, da nima dodeljenega ribiškega okoliša v upravljanje in da za upravljanje nima dovoljenja. Zato je ribiška inšpektorica na navedeni dejanski in pravni podlagi v izvrševanju inšpekcijskega nadzora tožeči stranki utemeljeno izrekla inšpekcijski ukrep (da mora tožeča stranka prenehati gojiti, varovati in loviti ribe v navedenih ribnikih).
namembnost zemljišča - sprememba namembnosti - odškodnina zaradi spremembe namembnosti
Upravni organ od 1.1.2003 dalje, ko so prenehale veljati določbe 3. poglavja (odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda)Zakona o kmetijskih zemljiščih nima več pravne podlage za odločanje o morebitnih zahtevkih v zvezi z odškodninami zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v upravnem postopku.
sprememba vrste rabe zemljišča – obnova postopka – zavrženje predloga
Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat), ki na podlagi 104. člena ZENDMPE predstavlja materialno podlago za odločanje v tem postopku, ne daje opore za ugotovitev, da bi tožeča stranka v zadevnem postopku evidentiranja spremembe vrste rabe zemljišča imela lastnost stranke.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2.ZPP člen 336, 343, 343/4.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - zavrženje
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko pritožbo v upravnem sporu vloži stranka sama ali njen pooblaščenec, če imata opravljen pravniški državni izpit.
dovoljenje za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev – koncesija - uporaba radiofrekvenčnega spektra – mobilna telefonija
Ker so, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov predloženih spisov, posamezne pravice in dolžnosti, za katere tožeča stranka navaja, da so bile urejene s koncesijsko pogodbo, urejene v ZTel-1, ki je veljal v času odločanja, jih ni bilo treba v dovoljenju še posebej navajati.
denacionalizacija - dovoljenost revizije - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - dejanska izvršljivost odločbe o denacionalizaciji
Ker je bila v sodbah, na katere se sklicuje revidentka, za odločitev podana popolnoma drugačna dejanska in pravna podlaga in se torej z njimi ni odločalo o istem pravnem vprašanju, kot v obravnavani zadevi, o katerem že obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča in s katero je odločitev sodišča prve stopnje skladna, ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča.
socialni spor - pritožbena obravnava - plačilo stroškov postopka - plačilo stroškov izvedbe dokaza
V socialnem sporu zaradi plačila odškodnine ali regresnega zahtevka se glede stroškov postopka uporabljajo določbe ZPP.
Ker je šlo za dopolnitev izvedbe dokaza, ki ga je v zvezi s svojim odškodninskim zahtevkom že pred sodiščem prve stopnje predlagal tožnik, je bil na podlagi prvega odstavka 153. člena ZPP tožnik dolžan založiti potreben znesek za dopolnitev izvedbe dokaza pred sodiščem druge stopnje. Ker v sporu ni uspel, tudi ni bil upravičen do povrnitve teh stroškov.
Splošni pogoji za dopolnilna zdravstvena zavarovanja predstavljajo zapisana pravila zavarovalnice, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Imajo preskriptivni značaj, kar pomeni, da je na njihovi podlagi od zavarovalnice mogoče zahtevati določeno ravnanje. Ker gre za pravila dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj, mora imeti pri njihovi razlagi odločilno vlogo institucija, ki je pristojna za postopek nadzora nad njihovim spoštovanjem, to je Agencija. Sodni nadzor nad njihovo razlago je zato zadržan, kar pomeni, da je lahko tožeča stranka z drugačnim tolmačenjem Splošnih pogojev za dopolnilna zdravstvena zavarovanja uspela le, če je izkazala, da je Agencija tolmačila njihova posamezna pravila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil.
Predpisi Aktuarskega kodeksa so določno opredeljena strokovna pravila, ki jih je vsak aktuar dolžan upoštevati. Pri pravilih Aktuarskega kodeksa (ki jih je sprejelo Slovensko aktuarsko društvo) ne gre samo za moralne standarde aktuarskega poklica, temveč (vsebinsko) tudi za strokovna pravila (standarde), ki na splošen in abstrakten način, z učinkom za vse aktuarje, določajo postopek in načela, ki jih je treba upoštevati pri opravljanju nalog pooblaščenega aktuarja (konkretno za strokovna navodila pravilnega ravnanja v postopkih po ZZVZZ). Skratka, gre za sprejete moralne in strokovne standarde aktuarskega poklica.
Zakonodajalec ni predpisal vsebine pravil aktuarske stroke, katerih (hujša) kršitev bi imela za posledico odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja, že v zakonskem besedilu. Vendar določba 3. točke četrtega odstavka 73. člena ZZavar, ki vsebuje nedoločen pravni pojem (hujše kršitve pravil aktuarske stroke), ni nejasna oziroma nedoločna že sama po sebi, zaradi svoje vnaprejšnje nedoločenosti. Takšna bi lahko bila le takšna njena uporaba, ki bi temeljila na prazni, nevsebinski interpretaciji.
ZZavar ne določa, kdaj gre za hujšo kršitev pravil aktuarske stroke, tudi zaradi katere lahko Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja. Hujša kršitev namreč predstavlja nedoločen pravni pojem. Zato mora Agencija v vsakem primeru posebej in glede na konkretne okoliščine primera presoditi, ali gre za takšno kršitev ter to tudi utemeljiti.
V obravnavanem postopku Agencija ni utemeljila, zakaj so očitane kršitve pravil aktuarske stroke hujše, kar je pogoj za izrek ukrepa po 3. točki četrtega odstavka 73. člena ZZavar. Zadovoljila se je le z apodiktično trditvijo, da očitana ravnanja in opustitve predstavljajo hujšo kršitev pravil aktuarske stroke. Iz takšne utemeljitve bi izhajalo, da je vsako (nevestno ali nestrokovno) ravnanje ali opustitev že tudi hujša kršitev pravil aktuarske stroke. Takšna razlaga pa bi v celoti izvotlila pomen kvalifikatornih okoliščin kršitve. ZZavar namreč za izrek ukrepa, ki ga je izbrala Agencija, zahteva,da gre za hujšo kršitev pravil aktuarske stroke. Ker Agencija ni opredelila, kakšne značilnosti mora imeti kršitev, da bi bila lahko upoštevana kot hujša, niti utemeljila, da ugotovljena ravnanja in opustitve te značilnosti izpolnjujejo, je ta nedoločeni pravni pojem zaradi opisane splošne obrazložitve ostal nedoločen tudi v obravnavanem postopku. Zaradi pomanjkanja razlogov o tem odločilnem dejstvu pa odločbe o pogojnem odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega aktuarja v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.
ZPIZ-1 v 133. členu ne določa taksativno vrst dohodkov, ki se vštevajo med skupne dohodke. Našteva jih le primeroma kot dohodke, od katerih se plačuje davek. Upoštevajo se vsi dohodki od premoženja, od katerih se plačuje davek, vendar le v višini od katere se davek plačuje, torej v višini, ki se po davčnih predpisih šteje za davčno osnovo.
V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZPPSL je na podlagi potrjene prisilne poravnave dolžnik oproščen obveznosti, da izplača upniku znesek, ki presega v potrjeni prisilni poravnavi navedeni odstotek, plačilni roki pa se odložijo v skladu s potrjeno prisilno poravnavo. Glede na navedeno določbo je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da se pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne nanaša na celotno tožnikovo terjatev, ampak da velja za pravnomočno razsojeno stvar le glede 20 % terjatve.