Vse dokler po nasprotni tožbi tožena stranka razpolaga s pravnomočnimi sodnimi odločbami, na podlagi katerih je uspela izterjati dolgovane zneske, ji ni moč očitati neupravičene obogatitve. Pritožnica bi spremembo teh odločb lahko izposlovala le z vložitvijo predloga za obnovo postopka, iz katerega je izhajal izvršilni naslov, kot pravilno ugotavlja že v pritožbi, ne more pa z zahtevkom zaradi neupravičene obogatitve poseči v pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bilo že odločeno o utemeljenosti terjatev tožene stranke. V vseh primerih, ko je bilo o utemeljenosti terjatev tožene stranke že pravnomočno razsojeno, je prvostopno sodišče imelo podlago za zavrženje dela nasprotne tožbe v drugem odstavku 333. člena ZPP.
Ker je tožeča stranka dokazala, da je svoj del posojilne pogodbe izpolnila, mora tožena stranka vrniti neplačani del posojila. Pri tem ne morejo biti relevantni ugovori, da je stvar, katero je toženec kupil s posojilom, uničena.
Upniku je bil (preko njegovega pooblaščenca) vročen sklep, s katerim mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo predujma za stroške za opravo izvršbe. Vendar upnik, kljub opozorilu na posledice, v postavljenem roku predujma ni založil. Zato je sodišča prve stopnje postopek na premičnine ustavilo.
Kadar sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili arbitražno reševanje spora, se po 1. odst. 473. čl. ZPP sodišče izreče za nepristojno in zavrže tožbo, vendar le na toženčev ugovor. Tega pa mora podati toženec najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavni, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 473. čl. ZPP). Toženec pa je ugovor stvarne nepristojnosti tega sodišča v predmetnem sporu zaradi dogovorjenega arbitražnega reševanja spora prvič podal šele v pritožbi. Ker je glede na 2. odst. 473. čl. ZPP glede uveljavljanja takega ugovora prekludiran, njegovih pritožbenih ugovorov v tej smeri pritožbeno sodišče ni smelo več upoštevati. Načelo enakosti vseh upnikov, katerih terjatve so zapadle do začetka postopka prisilne poravnave (tako tistih, ki so se postopka prisilne poravnave udeležili, kot tudi tistih, ki v postopku prisilne poravnave svoje terjatve niso uveljavljali), narekuje tudi poplačilo upnikov skladno s pogoji sklenjene in potrjene prisilne poravnave. To pa pomeni, da je dolžnik dolžan upnikom poplačati v zmanjšanem znesku glede na zgoraj citirani določili 1. in 3. odst. 43. čl. ZPPSL le terjatve po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in ne terjatve, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče v 3. točki izreka izpodbijane sodbe (z zamudnimi obrestmi do poplačila).
Upnik mora v predlogu za izvršbo navesti številko dolžnikovega žiro računa. Upnikove pritožbene navedbe pa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da žiro računu št. 50104-601-190391 ni dolžnikov. Upnik navaja, da gre za novo družbo, ki jo je ustanovil dolžnik, da bi lahko posloval preko drugega žiro računa in se izognil plačilu obveznosti. Vendar hkrati ne zatrjuje prehoda obveznosti na to (novo) pravno osebo. Zato za poplačilo izterjevane obveznosti ni moč seči na sredstva na žiro računu te druge pravne osebe.
Upnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine je praviloma (glej 24. člen ZIZ) lahko le tisti, ki je v verodostojni listini označen kot upnik. Gre za procesno predpostavko za dovolitev izvršbe, saj o utemeljenosti predloga po materialnem pravu izvršilno sodišče niti ne sme odločati. Zato je potrebno predlog, ki ga vloži oseba, ki v verodostojni listini ni označena kot upnik, zavreči.
ZTLR člen 15, 15/2, 15/4, 15/6, 15, 15/2, 15/4, 15/6.
lastninska pravica
Kadar je sporno, ali so bila gradbena dela na solastni stavbi, ki jih je opravil le eden od solastnikov, nujna ali pa le redno vzdrževalna, mora mnenje o značaju del podati izvedenec.
Skupna odškodnina - 850.000,00 SIT. Telesne bolečine - 300.000,00 SIT. Strah - 100.000,00 SIT. Duševne bolečine zaradi ZŽA - 450.000,00 SIT; 1/4 ZŽA je posledica bolezenskih sprememb.
odpoved dediščini - spor o dejstvih - prekinitev postopka
Ker je izjava zakonite dedinje o eventualni odpovedi dediščini nejasna, je treba najprej dediče o tem vprašati in v primeru spora stranko napotiti na pravdo.
Tožena stranka torej ni uspela dokazati, da si je pred objavo oglasa pridržala pravico potrditve že izdanega naročila, niti tega, da tožeča stranka ni opravila naročenega dela skladno z dogovorom, ker naj bi po trditvah tožene stranke ne izdelala tudi kupona za popust pri nakupih pri toženi stranki. Da je tožeči stranki naročila tudi izdelavo kupona za popust, niti ni zatrjevala. Čim pa je tako, je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da mora tožena stranka naročeno in v skladu z dogovorom opravljeno delo tožeči stranki plačati (600. člen v zvezi s prvim odstavkom 623. člena ZOR).
ZPP člen 8, 354, 354/2, 354/2-13, 8, 354, 354/2, 354/2-13.
dokaz - absolutna bistvena kršitev
Tožena stranka je trdila, da je vtoževana računa poravnala z gotovinskimi plačili in kompenzacijami. Zlasti za račun št. 01400011 je priložila fotokopijo sporočila o obremenitvi kot dokazilo o gotovinskem plačilu navedenega računa (priloga B2), zaradi česar ni sprejemljiv pavšalni zaključek prvostopnega sodišča, da kompenzacija ni bila izvedena. Obstajajo torej nasprotja med tem, kar je zatrjevala in dokazovala tožena stranka o poravnavi dolga po računu št. 01400011 in razlogi izpodbijane sodbe za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (ker naj bi kompenzacija ne bila izvedena).
Izjava dedinje, da soglaša z določitvijo prevzemnika zaščitene kmetije, zahteva pa izplačilo nujnega dednega deleža v višini tolarske protivrednosti 60.000 DEM v času, ko je bila kmetija še zaščitena, kar pa s strani prevzemnika ni bilo sprejeto, ob odločanju pa kmetija tudi ni bila več zaščitena, ne pomeni odpovedi dedovanja zakonitega dednega deleža, kadar se deduje na podlagi zakonitega dedovanja, ne pa na podlagi oporoke.
Ker je sodišče druge stopnje tudi na podlagi podatkov, pribavljenih v pritožbenem postopku zanesljivo ugotovilo, da drugostopenjska odločba, s katero je bila obdolžencu kot vojaškemu obvezniku zavrnjena (nezakonito) pritožba zoper negativno odločbo Komisije za ugovor vesti vojaške dolžnosti Ministrstva za pravosodje ter je zato obdolženec upravičeno štel, da vse njegove obveznosti nabornika v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo, ni mogoče šteti, da je ravnal protipravno, ko se ni odzval dvema pozivoma za služenje vojaškega roka. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi njegovih zagovornikov ugodilo in izpodbijano obsodilno obsodbo spremenilo tako, da je obdolženca obtožbe oprostilo.
Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo štelo za nepopolen le glede oznake nepremičnin in v zvezi s tem predmetom izvršbe upnika pozvalo, da svoj predlog za izvršbo dopolni. Upnik tega v postavljenem roku ni storil, zato je bilo sodišče prve stopnje upravičeno v skladu z določbo 4. odst. 108. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v izvršilnem postopku smiselno uporablja na podlagi 15. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju, zavreči predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na izvršbo na dolžnikove nepremičnine. Glede ostalih predlaganih sredstev in predmetov izvršbe pa je bil predlog za izvršbo ob vložitvi popolen. Zato sodišče prve stopnje za zavrženje predloga za izvršbo na ostale predmete izvršbe, ni imelo podlage v zakonu.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je D.J., zavarovanec tožene stranke, ustavil svoje vozilo pred ožino, D.T., voznik avtomobila tožeče stranke, pa naj bi "oplazil" z vozilom pri hiši št. 324 Baščanska Draga. Takšna dejanska podlaga pa ne omogoča preizkusa, ali je za obravnavani odškodninski primer uporaba 1. odst. 178. čl. ZOR pravilna. V povzetih dejanskih ugotovitvah namreč ni odgovora na vprašanje, katero dolžnost varne vožnje je sploh prekršil zavarovanec tožene stranke. Zato povzete dejanske ugotovitve seveda tudi ne omogočajo presoje o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke.
Osebe, ki skupaj pridobijo vozilo, za katerega vejo, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, z namenom, da to vozilo uporabijo za prevoz do določenega kraja, v sostorilstvu storijo kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221. v zvezi s 25. čl. KZ. Pri tem ni pomembno, kateri od sostorilcev, ki se z vozilom prevažajo, vozilo uporavlja.