Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 25. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da sta toženka in njen mož vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnik pa se temu ni uprl ter pravilno zaključilo, da sta s takšnim ravnanjem graditelja pridobila lastninsko pravico tako na zgrajenem gradbenem objektu, kot na zemljišču. V takšni situaciji ima tožnik le enega od treh zahtevkov, ki mu jih nudi določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Tožnik takšnega zahtevka dosedaj ni postavil. Omenjena določba pa drugačne rešitve obravnavane situacije (torej ustanovitev solastnine na spornem zemljišču in gradbenem objektu med lastnikom zemljišča in graditeljem) ne predvideva.
Le veljavno sklenjena pogodba je tista, ki s strani lastnika zatrjevano nezakonito bivanje toženke v stanovanju lahko legalizira, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zadošča dokaz izpolnjevanja pogojev za njeno sklenitev, saj s tem, ob nesoglasju volj strank po njeni sklenitvi, najemna pogodba, v nasprotju s členom 58 SZ, še vedno ni sklenjena. Zato ima prav prvostopno sodišče, ko zaključi, da bi se lahko toženka izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku uprla le tako, da bi (vsaj) med obravnavanim pravdnim postopkom vložila nasprotno tožbo na sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko. Ker takšne tožbe ni vložila, se prvostopno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati s presojo stanovanjskega položaja tožene stranke ob uveljavitvi SZ, kot zmotno uveljavlja pritožba, saj ta, sam po sebi, ne more v nobenem primeru legalizirati nezakonitosti njenega bivanja v stanovanju po členu 58 SZ, kot je zgoraj obrazloženo.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 64, 64/1, 65, 65/2. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1.
napotitev na pravdo - tožba - predmet izvršbe - potrebni pravdni stroški
Pravica na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, je osnovni pogoj, ki ga mora tretji izpolnjevati, če hoče, da bo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel. Za pravilni preizkus stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pomemben stroškovnik, ki ga je upoštevalo sodišče in ne stroškovnik(i), ki ga (jih) je vložil zastopnik stranke.
Določba 57. čl. ZIZ, po kateri mora sodišče izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vročiti upniku, velja samo v primeru, če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le v delu, s katerim je dovolilo izvršbo (2. tč. izreka sklepa o izvršbi).
SZ člen 117, 117. ZSR člen 4, 4/1, 12, 4, 4/1, 12.
stanovanje - stanovanjska pravica
Zgolj dejstvo obstoja nekaterih skupnih prostorov (vhod, predprostor, WC) ne pomeni, da gre za eno samo stanovanje, zlasti upoštevaje odločbi, iz katerih izhaja, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, ki sta bili dodeljeni dvema uporabnikoma. Nobenega dvoma sicer ni, da je tožnica s hčerkama obe stanovanjski enoti vse od leta 1980 uporabljala kot eno stanovanje. Vendar pa takšna samovoljna preureditev prostorov ne more povzročiti izboljšanja njenega pravnega položaja.
Zahtevek po 156. členu ZOR se naperi zoper tistega, ki povzroča škodno nevarnost oziroma vznemirjanje, ki utegne povzročiti večjo škodo. Gre torej za "posestnika" vira škodne nevarnosti.
Po določbi I. odst. 403. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe čl. 367 - 375 ZKP. Člen 367 ZKP, ki ureja pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa v IV. odst. določa, da sme oškodovanec sodbo (smiselno tudi sklep) sodišča prve stopnje izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Glede na navedeno zakonsko določbo, bi moralo pritožbo oškodovanca, ki odločbe o stroških v sklepu sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija, na podlagi določbe II. odst. 375. čl. ZKP zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa je sodišče prve stopnje spis s pritožbo predložilo v odločitev sodišču druge stopnje, jo je le-to iz navedenih razlogov kot nedovoljeno zavrglo (III. odst. 402. čl. ZKP).
motenje posesti - posest stvari - posest stvarne služnosti
V primeru, da nekdo dejansko uporablja nepremičnino (pot) drugega, s tem da po poti hodi in vozi še ne pridobi posesti poti, saj ima dejansko oblast nad potjo lastnik služeče stvari, temveč lahko pridobi le posest pravice stvarne služnosti hoje in voženj, če dejansko izvaja upravičenja, ki tvorijo vsebino omenjene pravice.
Upnikova izpraznitvena terjatev ni prenehala, saj dolžnica kletnih in mansardnih prostorov ni praznih izročila upniku, ampak je v kleti pustila razne predmete, mansardne prostore pa je izročila svojemu sinu. Drugi tožnik ni dokazal pravice, ki naj bi preprečila izvršbo, to je upnikovega dovoljenja za uporabo mansardnih prostorov.
Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je obsojenec pokojni. Ko zahteva vrnitev premoženja le en izmed večih dedičev, se mu lahko vrne le toliko zaplenjenega premoženja, kot znaša njegov dedni delež po sklepu o dedovanju po obsojencu glede preostalega obsojenčevega premoženja.
Tretji odstavek 93. čl. ZKP določa, da kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak sklep senat iz VI. odst. 25. čl. ZKP - to je senat treh sodnikov okrožnega sodišča. Ker je tako o pritožbi oškodovanca zoper sklep sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o višini stroškov katere je obdolženec dolžan plačati oškodovancu, odločalo pristojno sodišče - senat Okrožnega sodišča v Novem mestu v sestavi kot jo določa VI. odst. 25. čl. ZKP, so neutemeljene navedbe v pritožbi oškodovanca o stvarni nepristojnosti senata Okrožnega sodišča v Novem mestu za odločanje o njegovi pritožbi zoper sklep o stroških sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Črnomlju). Pravilno pa je predsednica senata Okrožnega sodišča v Novem mestu z izpodbijanim sklepom pritožbo oškodovanca zavrgla kot nedovoljeno. Senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Novem mestu je odločal o pritožbi zoper sklep (Okrajnega sodišča v Črnomlju) o stroških na podlagi določila III. odst. 93. čl. ZKP. Zoper takšen sklep pa pritožba ni dovoljena. Glede na navedeno je sodišče druge s topnje pritožbo oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeno (III. odst. 402. čl. ZKP).
Prisojena odškodnina za primarni in sekundarni strah (pred okužbo s steklino), ki ga je trpela tožnica, ker jo je napadel, podrl na tla in štirikrat ugriznil pes bernardinec v znesku 700.000 SIT, predstavlja pravično odškodnino.
oškodovanec kot tožilec - udeležba na glavni obravnavi
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je oškodovanec kot tožilec pravočasno prejel vabilo na razpisano glavno obravnavo, na katero pa ni pristopil, kazenski postopek s sklepom ustavilo, pa čeprav je oškodovanec kot tožilec svoj izostanek vnaprej opravičil. Nobeno določilo ZKP namreč sodišču ne nalaga, da bi moralo opravičilo tudi sprejeti ter bi zato moral oškodovanec kot tožilec avtomatično šteti, da glavna obravnava ne bo preložena, saj ga sodišče prve stopnje o preložitvi ni obvestilo.