Kadar je med pogodbenima strankama nesporazum o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Takšne pogodbe zato tudi ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve. Glede zamudnih obresti, ki jih je dolžna plačati stranka, ki vrača denar, ne pride v poštev peti odst. 132. čl. ZOR, ampak 214. čl. ZOR.
Kadar upnik predlaga odložitev izvršbe in smiselno podaljšanje roka za položitev predujma za izvršilne stroške še pred potekom roka za plačilo predujma kot ga je določilo sodišče, je ustavitev izvršbe ker upnik ni nakazal predujma preuranjena in v nasprotju z določbo 3. odstavka 38. člena ZIZ.
ZTLR člen 42, 43, 42, 43. SZ člen 12, 12/3, 12, 12/3.
odkup stanovanja
Četudi je po odločbi prodajalca z dne 12.5.1976 toženec imel stanovanjsko pravico tudi na podstrešju, pa to dejstvo ni pravno odločilno, saj iz prodajne pogodbe z dne 9.9.1993 jasno izhaja, da podstrešja ni odkupil. Ker toženec ni dokazal, da je pridobil lastninsko pravico na podstrešju na enega od v zakonu predpisanih načinov (20. čl. ZTLR), in ker način uporabe podstrešja do odkupa stanovanja ni pomemben, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 42. in 43. čl. ZTLR in ob upoštevanju določbe 3. odst. 12. čl. SZ moralo tožbenemu zahtevku tožnice ugoditi.
Določba 57. čl. ZIZ, po kateri mora sodišče izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vročiti upniku, velja samo v primeru, če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le v delu, s katerim je dovolilo izvršbo (2. tč. izreka sklepa o izvršbi).
Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.
Toženka bi bila dolžna tožnika po odločbi ZPIZ razporediti na fizično lažje delo, pri katerem se v primeru napada epilepsije ne bi poškodoval. Toženka je takšno obveznost kršila in ni ravnala v skladu z določbo 48. člena ZTPDR ter v skladu z odločbo ZPIZ, saj je bil tožnik kritičnega dne razporejen k razkladanju vagonov na nakladalni klančini, kjer se je ob napadu poškodoval. Zato je odgovorna za nastalo škodo.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 64, 64/1, 65, 65/2. ZPP člen 155, 155/1, 155, 155/1.
napotitev na pravdo - tožba - predmet izvršbe - potrebni pravdni stroški
Pravica na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, je osnovni pogoj, ki ga mora tretji izpolnjevati, če hoče, da bo s tožbenim zahtevkom na ugotovitev nedopustnosti izvršbe uspel. Za pravilni preizkus stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je pomemben stroškovnik, ki ga je upoštevalo sodišče in ne stroškovnik(i), ki ga (jih) je vložil zastopnik stranke.
Po določbi I. odst. 403. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe čl. 367 - 375 ZKP. Člen 367 ZKP, ki ureja pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa v IV. odst. določa, da sme oškodovanec sodbo (smiselno tudi sklep) sodišča prve stopnje izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Glede na navedeno zakonsko določbo, bi moralo pritožbo oškodovanca, ki odločbe o stroških v sklepu sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija, na podlagi določbe II. odst. 375. čl. ZKP zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa je sodišče prve stopnje spis s pritožbo predložilo v odločitev sodišču druge stopnje, jo je le-to iz navedenih razlogov kot nedovoljeno zavrglo (III. odst. 402. čl. ZKP).
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 25. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da sta toženka in njen mož vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnik pa se temu ni uprl ter pravilno zaključilo, da sta s takšnim ravnanjem graditelja pridobila lastninsko pravico tako na zgrajenem gradbenem objektu, kot na zemljišču. V takšni situaciji ima tožnik le enega od treh zahtevkov, ki mu jih nudi določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Tožnik takšnega zahtevka dosedaj ni postavil. Omenjena določba pa drugačne rešitve obravnavane situacije (torej ustanovitev solastnine na spornem zemljišču in gradbenem objektu med lastnikom zemljišča in graditeljem) ne predvideva.
Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti s tem, da je lastnik dopuščal uporabo poti ob tem, da se o ustanovitvi služnosti stranki nista nič dogovorili, ni nastala. Le z molčečim dopuščanjem lastnika nepremičnine, da se posega v njegovo nepremičnino, se stvarna služnost na podlagi pravnega posla ne ustanovi, saj je pridobitni način le vpis v zemljiško knjigo.
SZ člen 117, 117. ZSR člen 4, 4/1, 12, 4, 4/1, 12.
stanovanje - stanovanjska pravica
Zgolj dejstvo obstoja nekaterih skupnih prostorov (vhod, predprostor, WC) ne pomeni, da gre za eno samo stanovanje, zlasti upoštevaje odločbi, iz katerih izhaja, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, ki sta bili dodeljeni dvema uporabnikoma. Nobenega dvoma sicer ni, da je tožnica s hčerkama obe stanovanjski enoti vse od leta 1980 uporabljala kot eno stanovanje. Vendar pa takšna samovoljna preureditev prostorov ne more povzročiti izboljšanja njenega pravnega položaja.
Zahtevek po 156. členu ZOR se naperi zoper tistega, ki povzroča škodno nevarnost oziroma vznemirjanje, ki utegne povzročiti večjo škodo. Gre torej za "posestnika" vira škodne nevarnosti.
Z izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis se dokazuje, da je bil voden kazenski postopek, zoper koga ter zakaj je bil voden in kakšna je bila odločitev v tem postopku. Izvedba tega dokaza ne pomeni, da je sodišče tudi dopustilo in izvedlo vse dokaze, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Zato sodišče, ki je dovolilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis oz. listinsko dokumentacijo tega spisa, ne more ocenjevati dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku, kot da jih je samo izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz zaslišanjem tožničinega očeta, katerega pričevanje pa ni pomenilo podlage za dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je pravdnim strankam odvzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, strankam je bila odvzeta možnost razpravljanja, kršeno pa je bilo tudi načelo neposrednosti.
Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je obsojenec pokojni. Ko zahteva vrnitev premoženja le en izmed večih dedičev, se mu lahko vrne le toliko zaplenjenega premoženja, kot znaša njegov dedni delež po sklepu o dedovanju po obsojencu glede preostalega obsojenčevega premoženja.