Zgolj besedna razlaga pojma "resne in dejanske uporabe blagovne znamke za zaznamovanje blaga" ne more biti izhodišče pravilnemu razumevanju. Pri razlagi je treba izhajati iz osnovne funkcije blagovne znamke, da kot znak razlikovanja služi prepoznavnosti blaga imetnika blagovne znamke na trgu. Tej pa bo zaščiteni znak služil, če se bo na trgu pojavljal tako, da bo prepoznaven kot znak razlikovanja v povezavi z določenim blagom, ki je že na trgu, ali pa so priprave za zaključek proizvodnje in prihod na trg že v sklepni fazi.
Po podatkih spisa druga, tretja in četrta tožena stranka ugovorov proti sklepu o začasni odredbi z dne 16.6.2000 niso vložile. Druga, tretja in četrta tožena stranka zato nimajo pravice do pritožbe proti sklepu o ugovoru, saj v tem sklepu ni bilo odločeno o njihovem ugovoru (prim. 4. odst. 9. čl. ZIZ). Drugačno stališče bi dalo možnost preskakovanja pravnih sredstev, česar pa naše procesno pravo ne dovoljuje. Pritožnik pravilno opozarja, da sklep o začasni odredbi, zlasti še v povezavi s sklepom o ugovoru, ki sta neločljivo povezana, ne opredeljuje dovolj jasno, na koga se nanaša. Upnik mora v primeru, ko predlaga, naj sodišče dolžniku naloži prepoved določenega ravnanja, opredeliti tudi kazen, ki naj jo sodišče izreče dolžniku za primer kršitve. Le tako bo lahko imel sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi (1. odst. 268. čl., 2. odst. 226. čl. in 2. odst. 273. čl. ZIZ v zvezi s 4. odst. 170. čl. ZASP).
Če imetnik stanovanjske pravice pravočasno ne udejanji svojega upravičenja sklenitve najemne pogodbe za stanovanje, v katerem biva, pomeni, da stanovanje uporablja nezakonito in je lastnik stanovanja upravičen zahtevati izpraznitev stanovanja.
V 48.a čl. ZLPP v desetih točkah opisuje abstraktne dejanske stanove, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine. Čim je v revizijskem postopku ugotovljeno, da je revidirano podjetje pri svojem poslovanju ravnalo tako, da je s svojim ravnanjem izpolnilo elemente, ki tvorijo kakega od dejanskih stanov iz 1. do 10. tč. 48.a čl. ZLPP, se domneva, da je bila družbena lastnina oškodovana. Ker je, kot povedano, domnevo možno izpodbiti, je brez osnove pritožbeno stališče, da mora v vsakem od teh primerov škoda tudi dejansko nastati.
Upnik v ugovoru zoper sklep s katerim je bila dovoljena le sprememba izvršilnega sredstva, ne more več izpodbijati vsebine sklepa o izvršbi. Ugovorni razlogi so omejeni na novo izvršilno sredstvo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
bistvena kršitev - izrek sodbe
Listine v prilogah A1 - A4 pa niti ne morejo biti podlaga za opredelitev tožbenega zahtevka, ker iz njih ni razvidno, katero filmsko in video gradivo tožeča stranka zahteva. Gre namreč za dopis (priloga A1), pooblastilo (priloga A2), seznam plačil (priloga A3) in ponudbo z dne 23.02.1990 (priloga A4). Zaradi opisane pomanjkljivosti je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv. Ker sodbe ni moč preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
V postopku za ureditev mej mora izvedenec geodetske stroke sodelovati praktično ves čas (134., 135. in 138. člen ZNP). Pritožniki konkretno ne pojasnijo, kateri stroški naj bi nastali prav zaradi predlagateljeve zahteve po postavitvi novega izvedenca. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da zaradi postavitve novega izvedenca niso nastali bistveno drugačni stroški, kot bi nastajali, če bi se nepravdni postopek končal s prvim izvedencem. V vsakem primeru bi se moral izvedenec udeležiti naroka na kraju samem dne 7.7.1998, ki je bil razpisan že pred razrešitvijo prvega ter postavitvijo novega izvedenca; glede na določbo 135. člena ZNP pa bi v vsakem primeru nastali tudi stroški za izdelavo skice, v kateri je razvidna meja, o kateri je bila sklenjena poravnava. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da predlagatelj z zahtevo po postavitvi novega izvedenca ni povzročil posebnih stroškov postopka, ki bi narekovali drugačno stroškovno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, torej da skupne stroške trpijo udeleženci v sorazmerju z dolžino svojih meja.
ZIZ člen 30, 30. ZPP člen 2, 182, 182/3, 2, 182, 182/3.
sredstva izvršbe - kumulacija zahtevkov - zahtevek - sredstva izvršbe
Ni nobene zakonske ovire, da upnik ne bi sredstev izvršbe predlagal podredno, torej tako, da sodišče ugodi naslednjemu predlaganemu izvršilnemu sredstvu samo, če izvršba s prej predlaganim ni uspešna. Takšen upnikov predlog je nenazadnje tudi v korist dolžniku, saj je z zaporedno uporabo sredstev izvršbe preprečena možnost, da bi upnik prišel do večkratnega poplačila svoje terjatve.
Dejansko stanje, ki ga je potrebno ugotoviti upoštevaje določbo 26. člena ZBP, sestavljata predvsem dve vprašanji: Prvo se nanaša na to, ali je bil kupec v vnaprejšnje plačilo primoran, drugo pa na samo višino zneska, od katerega je kupec upravičen zahtevati plačilo obresti.
Obveznost delodajalca, da delavcu izplačuje osnovno plačo na podlagi SKP določene izhodiščne plače za tarifni razred, v katerega se uvršča delavčevo delovno mesto in obveznost plačila regresa za letni dopust, ni odvisna od uspešnosti poslovanja in predstavlja fiksni izdatek, s katerim mora delodajalec v naprej računati.
ZOR člen 310, 310/2, 325, 325/1, 326, 326/2, 310, 310/2, 325, 325/1, 326, 326/2.
zamuda - upniška zamuda
Ker je obligacijskopravno razmerje na podlagi ugotovljenega neposlovnega ravnanja toženca med pravdnima strankama obstajalo, bi tožnica bila dolžna v skladu z določbo 2. odstavka 310. člena ZOR pravilno ponujene delne denarne izpolnitve sprejeti, da ne bi prišla v t.i. upniško zamudo (1. odstavek 325. člena ZOR) in se izognila učinkom le-te, med katerimi je kot posledica predvidena tudi ta, da od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti (2. odstavek 326. člena ZOR).
Slovensko civilno procesno pravo temelji na načelu proste presoje dokazov. To pomeni, da neka vrsta dokaza (konkretno: zaslišanje priče na glavni obravnavi) nima a priori večje teže kot nek drug dokaz (zapisnik o zaslišanju te priče pri sodniku za prekrške).
Začasna odredba, tudi regulacijska, mora biti pogojena z nekim predhodnim ravnanjem toženca, s katerim je spremenil obstoječe stanje ali se to pričakuje.
Široka interpretacija pravnega pojma "dnevne novice in vesti" iz 4.alinee 1.odst. 48.čl. ZASP na način, da so vanj vključeni tudi TV posnetki športnih dogodkov, je dvomljiva.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - deljena krivda - ravnanje oškodovanca - uporaba varnostnega pasu - višina zavarovalne vsote - valorizacija
Pripenjanje z varnostnim pasom zmanjša intenziteto poškodb nosečnice ob trku, medtem ko lahko na plodu, starejšem od 4 mesecev (tožnica pa je bila v šestem mesecu nosečnosti), povzroči hude, tudi smrtne poškodbe, možnost okvare pa je večja, če gre za rizično nosečnost. V konkretnem primeru je premalo podatkov, da bi bilo moč zanesljivo ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali bi sploh ne nastala, če bi poškodovanka bila privezana. Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (35. čl.) je določal obveznost privezovanja z varnostnim pasom, zgolj dejstvo, da tožnica v času nesreče ni bila privezana z njim, pa ne zadošča za zaključek, da je podana njena sokrivda, temveč mora obstajati tudi vzročna zveza med njenim ravnanjem (opustitvijo privezovanja) in (zato večjo) škodo. Ker pa je glede na podano izvedensko mnenje mogoče zaključiti, da bi bila v primeru privezovanja škoda lahko celo večja, ni mogoče šteti, da bi bila tožnica tudi sama kriva, da je nastala škoda oziroma da je nastala večja škoda, kot bi sicer. Odmera odškodnine 25-letni poškodovanki (zlom obeh stegnenic, rana na obrazu in levem kolenu, udarnina na obrazu, zlom zobnih kron prvih treh zob) za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka pri ugovoru omejene zavarovalne vsote prezre, da je treba zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valorizirati na dan sojenja. Sodišče prve stopnje tega sicer ni napravilo, ker je (materialnopravno zmotno) menilo, da je upoštevna zavarovalna vsota, ki velja na dan sojenja. Ker pa je postopek valorizacije zavarovalne vsote zaradi ohranitve njene realne vrednosti na dan sojenja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je to lahko pritožbeno sodišče storilo samo, pri čemer je uporabilo enak način valorizacije, kot ga je ponudila tožena stranka za valorizacijo akontacije. Indeks drobnoprodajnih cen je znan podatek, saj se vsakomesečno objavlja v Uradnem listu.
Ker iz izpodbijanega sklepa z dne 5.7.2000 ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje navedeno listino sploh ocenjevalo, čeprav bi jo moralo, saj jo je upnik priložil kot temelj popravljenega predloga za izvršbo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vsled česar je sodišče prve stopnje sprejelo pravno napačno oz. preuranjeno odločitev o zavrženju predloga za izvršbo.
nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - vodstvo glavne obravnave
Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je poslovno razmerje med pravdnima strankama trajalo tudi v spornem obdobju.