CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00068805
Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) (1973) člen 52, 56. ZIL-1 člen 12, 14. ZPP člen 243.
ničnost patenta - novost izuma - analiza značilnosti (feature analysis) - inventivna raven - pristop problem-rešitev (problem-solution approach) - strokovnjak kot pravni standard - skupno splošno znanje - sodni izvedenec
Iz prakse pritožbenih senatov pri Evropskem patentnem uradu je primerno črpati zaradi njene kakovosti in podobnosti materialnega prava v Konvenciji o podeljevanju evropskih patentov (EPK) in v Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1).
Pri presoji novosti izuma se primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta stanja tehnike. Po takšni analizi značilnosti bo zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če bodo pri primerjanem predmetu navzoče vse značilnosti izuma.
Z namenom objektivno in predvidljivo presojati inventivnost se je v praksi pritožbenih senatov uveljavil pristop "problem-rešitev". Ta sicer ni obvezen ne po EPK ne po ZIL-1, je pa z obema materialnopravno skladen ter presojo olajša in jo naredi lažje preverljivo.
Strokovnjak v smislu EPK in ZIL-1 s svojega področja pozna obče splošno znanje in še splošnejša pravila znanosti, ki so prešla v splošno izobrazbo. Kadar ta zadoščajo, sodišče lahko brez pomoči sodnega izvedenca presoja novost in inventivno raven.
začasna ureditev stikov - stiki z otrokom - začasna odredba o stikih - izvrševanje stikov z otrokom
Pritožbeno sodišče je stike (do nadaljnjega) določilo tako, kot je predlagal CSD, da torej potekajo od srede popoldne do četrtka zjutraj. S tem, ko oče v četrtek zjutraj hčer pripelje v vrtec (oz. šolo), kjer jo prejšnjega dne, torej v sredo, tudi prevzame, se je spremenil za oba udeleženca sporni način predaje deklice pred policijsko postajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00071544
ZPP člen 318, 318/3.. DZ člen 82, 82/2.. ZZZDR člen 56, 56/3.
pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti - ugotovitveni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - nesklepčnost tožbe - skupni dolg zakoncev - regresni zahtevek - skupno premoženje bivših zakoncev - odgovornost zakonca za dolg iz skupnega premoženja - pobotni ugovor
Ugotovitveni del tožnikovega tožbenega zahtevka je bil v pravdni zadevi P 111/2009 zavrnjen iz razloga, ker je tožnik za zneske, ki so v času odločanja sodišča v zgoraj citirani pravdni zadevi že zapadli, postavil dajatveni zahtevek. V obravnavani pravdni zadevi pa zaradi novo nastalega dejstva, to je nadaljnjega poplačila kredita v izvršilnem postopku, od toženke zahteva povrnitev nanjo odpadlega dela skupnega dolga. Pritožbeni trditvi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ne gre pritrditi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00066767
ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38. ZPP člen 234, 337, 337/1. OZ člen 6, 468, 468/1, 470, 470/1.
jamčevalni zahtevek - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - vrnitev kupnine - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - barva stvari - opustitev pojasnilne dolžnosti - odprava stvarne napake - zamenjava stvari - ponudba - prodajno naročilo - dobava blaga - pravice potrošnika - reklamacija potrošnika - notifikacija stvarnih napak - primeren rok za izpolnitev - izvedensko mnenje - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - načelo ekvivalentnosti
Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku.
Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.
Fikcija vročitve nastopi s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti. Dan, ko je bilo naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, za odločitev ni relevanten, saj je namen puščenega pisanja zgolj v tem, da se zagotovi čim večja verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
prepoved stikov - pravica do stikov z otrokom - stiki med otrokom in staršema - največja korist otroka - osebni stiki - uživanje alkohola - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - sodna poravnava
Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin ne izhaja takšna stopnja otrokove ogroženosti, ki bi narekovala tako izjemen ukrep, kot je to prepoved vsakršnih osebnih stikov otroka z njim.
Nasprotni udeleženec ni bil ves čas pod vplivom alkohola in zato ves čas do otroka ogrožujoč, zato se kot možna rešitev, ki bi otroku omogočila osebni stik z očetom, na katerega je navezan in ne da bi bil pri tem ogrožen, ponuja odreditev stikov pod nadzorom oziroma ob navzočnosti strokovne osebe CSD.
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. DZ člen 4, 4/1, 67, 68, 69, 74, 74/1.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - kontradiktornost - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - nezakonito razpolaganje ali odtujevanje premoženja
Za izdajo začasne odredbe zadošča že izkaz predpisanih zakonskih pogojev s stopnjo verjetnosti, glede samega postopka odločanja pa velja, da se začasna odredba načeloma izda v enostranskem postopku, torej zgolj na podlagi navedb upnika (zaradi t.i. elementa presenečenja) in je kontradiktornost nato zagotovljena šele naknadno v postopku ugovora zoper izdano začasno odredbo.
Če je premoženje pridobljeno med trajanjem take zveze, velja zakonska domneva, da gre za skupno premoženje ter da sta deleža enaka, pri čemer zunajzakonska partnerja lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Glede na zakonsko domnevo o obstoju skupnega premoženja in glede na zahtevo po (le) verjetnem izkazu obstoja terjatve upnici v postopku odločanja o zavarovanju terjatve obstoja skupnega premoženja ni treba dokazovati z računi in z viri sredstev za nakup, kot pravno zmotno v ugovoru navaja dolžnik.
Deleža strank sodišče v postopku zavarovanja ne ugotavlja, saj je temu namenjen drug postopek, zavarovanja terjatve upnice do dolžnika pa zato ni mogoče omejiti na polovico premoženja, saj sta do njegove delitve upnica in dolžnik le oba skupaj upravičena izvrševati lastniška upravičenja in je zato tudi zavarovanje mogoče le do celote.
Izkazane nevarnosti dolžnik ne more uspešno negirati z navedbo, da gre pri prodaji nepremičnin, avtomobila, motornega vozila in čolna zgolj za spreminjanje oblike premoženja, ki se iz nelikvidnega spremeni v likvidno oziroma v denarno. To stališče namreč temelji na sodnih odločbah, ki se nanašajo na zavarovanje denarnih terjatev, upnica pa v predmetni zadevi zasleduje zavarovanje nedenarne terjatve iz naslova delitve skupnega premoženja, ki ga želi pridobiti v naravi.
Nevarnosti upnici ni treba izkazati ravno oziroma izključno glede premoženja, ki je predmet zavarovanja, temveč upnica lahko utemelji potrebnost začasne odredbe tudi z dolžnikovim ravnanjem z ostalim skupnim premoženjem.
stiki med očetom in otrokom - sprememba stikov - spremenjene okoliščine - varstvo koristi otroka
Ob odločanju o predlagateljevem predlogu je sodišče pravilno izhajalo iz bistvene ugotovitve, da je zaradi nepredvidljivih okoliščin in razlogov, ki jih prinaša življenje sina in obeh staršev, sodna odločitev, kot jo zahteva predlagatelj, tudi objektivno nemogoča in ob, minimalnem razumskem sodelovanju staršev, tudi nepotrebna. Predlagana prenormiranost izvajanja stikov bi prinašala še dodatne zaplete in nesoglasja in zato ne bi bila v korist njunega mladoletnega sina.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2-14. OZ člen 190, 198.
uporaba tuje nepremičnine - nadomestilo za uporabo nepremičnine - uporabnina - mejni prehod - obrazloženost sodbe
Tožeča stranka kot lastnica sedmih parcel zahteva od tožene stranke, zaradi zasedenosti in uporabe teh nepremičnin za potrebe mednarodnega mejnega prehoda, letno nadomestilo za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 4. 2019 in zakonske zamudne obresti.
Delovanje mejnega prehoda samo po sebi ne pomeni, da tožena stranka uporablja vse sporne nepremičnine, ki se v tem območju nahajajo. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka s tem, ko je priznala, da skrbi za urejenost vseh nepremičnin tožeče stranke, te brez dvoma uporabljala. Skrb za urejenost in čistočo mejnega prehoda ne pomeni, da jih tožena stranka uporablja bodisi za potrebe mejne kontrole bodisi za potrebe svojih uslužbencev.
pritožba v sporu majhne vrednosti - prekluzivni pritožbeni rok - prepozna pritožba - vročitev s fikcijo - pritožba zoper stroškovno odločitev
Na podlagi določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP se v primeru, kot je predmetni, ko naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Sodna praksa navedeno določbo razlaga v smislu, da se vročitev šteje za opravljeno zadnji dan tega roka, ne glede na datum, ko je naslovniku sodno pisanje puščeno v predalčniku. Za tako tolmačenje govorita tudi jezikovna in zgodovinska razlaga navedene določbe.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00067525
OZ člen 766. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 455, 455/1, 458, 458/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 16.
plačilo odvetniških storitev - spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - očitek protispisnosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - neizvedba predlaganih dokazov - domneva umika dokaznega predloga - pogodba o naročilu (mandat) - mandatna pogodba z odvetnikom - obstoj pooblastilnega razmerja - odvetniški stroški - veljavna odvetniška tarifa - čas izstavitve računa - zamuda s plačilom - sprememba višine odvetniške točke - posledice zamude - zakonske zamudne obresti - popravek obračuna
Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljen pritožbeni razlog - neizvedba glavne obravnave
Relevantno dejansko stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo, ki zneska plačila za izvedbo dejanske sanacije škode in za nadzor nad izvedeno sanacijo sploh ne vključuje, med strankama ni bilo sporno. Nobena od pravdnih strank svojih vlogah tudi ni zahtevala izvedbe naroka. Ker poleg tega tudi ni bilo kakšnih drugih ovir za izdajo sodbe, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno odločilo brez razpisa naroka.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
Ker je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu izvršbo med drugim dovolilo tudi na nepremičnine na območju Okrajnega sodišča v Velenju in Okrajnega sodišča v Piranu, je skladno z določbo drugega odstavka 166. člena ZIZ za samo opravo izvršbe za nepremičnine pristojno sodišče, na območju katerega ležijo posamezne nepremičnine.
Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe.
Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. Dejstvo, da si je izvršiteljica zadržala del plačanega zneska, na izpolnitev dolžnikove obveznosti upniku nima nobenega vpliva.