DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00068805
Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) (1973) člen 52, 56. ZIL-1 člen 12, 14. ZPP člen 243.
ničnost patenta - novost izuma - analiza značilnosti (feature analysis) - inventivna raven - pristop problem-rešitev (problem-solution approach) - strokovnjak kot pravni standard - skupno splošno znanje - sodni izvedenec
Iz prakse pritožbenih senatov pri Evropskem patentnem uradu je primerno črpati zaradi njene kakovosti in podobnosti materialnega prava v Konvenciji o podeljevanju evropskih patentov (EPK) in v Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1).
Pri presoji novosti izuma se primerjajo vse njegove značilnosti z vsemi značilnostmi posameznega predmeta stanja tehnike. Po takšni analizi značilnosti bo zaključek, da izum ni nov, mogoč samo, če bodo pri primerjanem predmetu navzoče vse značilnosti izuma.
Z namenom objektivno in predvidljivo presojati inventivnost se je v praksi pritožbenih senatov uveljavil pristop "problem-rešitev". Ta sicer ni obvezen ne po EPK ne po ZIL-1, je pa z obema materialnopravno skladen ter presojo olajša in jo naredi lažje preverljivo.
Strokovnjak v smislu EPK in ZIL-1 s svojega področja pozna obče splošno znanje in še splošnejša pravila znanosti, ki so prešla v splošno izobrazbo. Kadar ta zadoščajo, sodišče lahko brez pomoči sodnega izvedenca presoja novost in inventivno raven.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 179.
neprerekane tožbene navedbe - odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - kršitev načela kontradiktornosti postopka - priznana dejstva - konkretizirane trditve - poškodbe sopotnika v vozilu - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - strah - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - sprememba prisojene odškodnine
Tožnikove trditve so zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. člen ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
odmera pravične denarne odškodnine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - povrnitev premoženjske škode - zastaranje premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje odškodninske terjatve - zaključek zdravljenja - stroški za tujo nego in pomoč - prevozni stroški - stroški v zvezi z zdravljenjem - sukcesivna škoda
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, namreč kljub vsej skrbnosti ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato ostaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan. Primerljiv s tem položajem je položaj oškodovanca, ki zahteva povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala med oziroma zaradi zdravljenja.
Enako kot pri škodi iz naslova tuje nege in pomoči gre tudi v primeru potnih stroškov, povezanih s prevozi do zdravstvenih institucij, za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
pritožba v sporu majhne vrednosti - prekluzivni pritožbeni rok - prepozna pritožba - vročitev s fikcijo - pritožba zoper stroškovno odločitev
Na podlagi določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP se v primeru, kot je predmetni, ko naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Sodna praksa navedeno določbo razlaga v smislu, da se vročitev šteje za opravljeno zadnji dan tega roka, ne glede na datum, ko je naslovniku sodno pisanje puščeno v predalčniku. Za tako tolmačenje govorita tudi jezikovna in zgodovinska razlaga navedene določbe.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4. ZPP člen 155, 155/1.
solidarnostna pomoč - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težav zaradi razglašene epidemije (zatrjevano znižanje dohodkov in povišanje mesečnih stroškov za 500,00 EUR), kar pa je pogoj za plačilo solidarnostne pomoči glede na določbe KPND.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je izvršitev oporoke glede teh 4 spornih nepremičnin v stanju, kot so sedaj, nemogoča, saj je potrebna odmera nepremičnin. V zvezi s tem sodišče druge stopnje dodaja, da oporoka kljub temu, da je ni mogoče izvršiti oziroma opraviti vpisa nepremičnin v zemljiško knjigo v delu, kot izhaja iz oporoke, ni nejasna ali nedoločna, saj iz nje natančno izhaja, kako se naj sporne nepremičnine razdelijo med dediče, pokojna pa je v oporoki tudi navedla, naj se sporne nepremičnine odmerijo.
Fikcija vročitve nastopi s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti. Dan, ko je bilo naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, za odločitev ni relevanten, saj je namen puščenega pisanja zgolj v tem, da se zagotovi čim večja verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.
OZ člen 9, 9/1, 239, 239/1, 642, 642/2. ZPP člen 212.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - plačilo za opravljena dela - naknadni ustni dogovor - trditveno in dokazno breme - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - procesno dokazno breme - nekonkretiziran ugovor
Procesno dokazno breme se v postopku glede na navedbe in dokaze pravdnih strank lahko premešča. Presoja, da je tožeča stranka podala ustrezne navedbe in dokaze, utemeljuje presojo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na nasprotno stranko, ki mora tem navedbam konkretizirano ugovarjati in to v nasprotju s pritožbeno navedbo ne pomeni, da je postopek tekel na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, kjer bi se bila tožena stranka dolžna razbremeniti obveznosti.
začasna ureditev stikov - stiki z otrokom - začasna odredba o stikih - izvrševanje stikov z otrokom
Pritožbeno sodišče je stike (do nadaljnjega) določilo tako, kot je predlagal CSD, da torej potekajo od srede popoldne do četrtka zjutraj. S tem, ko oče v četrtek zjutraj hčer pripelje v vrtec (oz. šolo), kjer jo prejšnjega dne, torej v sredo, tudi prevzame, se je spremenil za oba udeleženca sporni način predaje deklice pred policijsko postajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00067525
OZ člen 766. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 455, 455/1, 458, 458/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 16.
plačilo odvetniških storitev - spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - očitek protispisnosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - neizvedba predlaganih dokazov - domneva umika dokaznega predloga - pogodba o naročilu (mandat) - mandatna pogodba z odvetnikom - obstoj pooblastilnega razmerja - odvetniški stroški - veljavna odvetniška tarifa - čas izstavitve računa - zamuda s plačilom - sprememba višine odvetniške točke - posledice zamude - zakonske zamudne obresti - popravek obračuna
Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljen pritožbeni razlog - neizvedba glavne obravnave
Relevantno dejansko stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo, ki zneska plačila za izvedbo dejanske sanacije škode in za nadzor nad izvedeno sanacijo sploh ne vključuje, med strankama ni bilo sporno. Nobena od pravdnih strank svojih vlogah tudi ni zahtevala izvedbe naroka. Ker poleg tega tudi ni bilo kakšnih drugih ovir za izdajo sodbe, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno odločilo brez razpisa naroka.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe.
Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. Dejstvo, da si je izvršiteljica zadržala del plačanega zneska, na izpolnitev dolžnikove obveznosti upniku nima nobenega vpliva.
predlog upnika za prodajo - razlog za ustavitev izvršbe - ustavitev izvršbe na premičnine
V tem primeru, ko je upnik predlagal prodajo in poplačilo že v predlogu za izvršbo, ni bil dolžan ponovno predlagati prodaje. Upnik mora namreč predlagati prodajo stvari zgolj v primeru, ko v predlogu zahteva le rubež in cenitev. Tedaj mora biti aktiven in v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo. Res je, da drugi odstavek 92. člena ZIZ določa rok za prodajo zarubljenih stvari, in sicer določa, da mora med dnevom rubeža in dnevom prodaje preteči najmanj petnajst dni in da mora biti prodaja opravljena v treh mesecih po rubežu. Vendar pa za neprodajo v treh mesecih po rubežu v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni sankcije (lex imperfecta), kar pomeni, da rok določen v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni prekluzivni rok.
Ker je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu izvršbo med drugim dovolilo tudi na nepremičnine na območju Okrajnega sodišča v Velenju in Okrajnega sodišča v Piranu, je skladno z določbo drugega odstavka 166. člena ZIZ za samo opravo izvršbe za nepremičnine pristojno sodišče, na območju katerega ležijo posamezne nepremičnine.
sklep o izvršbi - domneva vročitve - dejansko prebivališče dolžnika - naslov prebivališča - pravilnost vročitve
Domneva vročitve lahko nastopi le takrat, če je bil postopek vročanja pravilno opravljen, torej med drugim tedaj, če je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko prebiva. Le v tem primeru je mogoče pričakovati, da se bo s pisanjem seznanil in bo lahko pravočasno uveljavljal svoje pravice v postopku.