Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP in spregledalo, da je tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uveljavljala t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, pri katerem v skladu s 186. členom ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna (ob predpostavki, da je tudi za vmesni ugotovitveni zahtevek stvarno pristojno isto sodišče ter predvidena ista vrsta postopka).

Res je za pritrditi pritožniku, da je dejstvo, da je zavarovalna vsota omejena (ki je omejena že po samem zakonu) sicer obstajalo že v času odločanja pravdnega sodišča, vendar pa v času teka tega postopka ta še ni bila izčrpana, niti ni bilo znano, ali in kdaj bo do tega prišlo. Omejitev zavarovalne vsote do trenutka, ko se ta dejansko izčrpa, ni pomembna okoliščina in skladno z ustaljeno sodno prakso pomeni spremenjeno okoliščino glede na trenutek določitve obveznosti zavarovalnice. Ugovor, da je bilo zavarovalno kritje izčrpano, je tako mogoče veljavno uveljavljati v trenutku nastopa tega dejstva. Odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor prenehanja terjatve, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega dejstva ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, iz 8. točke prvega odstavka 55. člen ZIZ pravočasen in utemeljen, je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilna.