URS člen 26, 53, 54.. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8, 9.. ZZZDR-UPB1 člen 53, 54, 106, 119, 121.. DZ člen 157, 161.. ZNP-1 člen 102. ZPP člen 4, 362.
največja korist otroka - odškodninska odgovornost države - Center za socialno delo (CSD) - stiki z otrokom - postavitev izvedenca - duševne bolečine - teorija o adekvatni vzročnosti - protipravnost ravnanja državnega organa - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - osebnostna pravica - protipravnost ravnanja policistov - varstvo in vzgoja otroka - običajno prebivališče - namestitev v krizni center - glavna obravnava v ponovljenem postopku
Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo.
Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom.
Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bila odvzeta možnost soodločanja glede koristi otroka. Ob takem stališču o podani ogroženosti otroka, ki mu je na načelni ravni pritrditi, kot tudi v konkretni situaciji, če se ga naveže na presojo, da bi ob ustreznem delovanju policistov in zatem CSD dejansko oče tedaj uspel v nameri, da z začasno odredbo prepreči, da mati otroka odpelje na B., bi to šele lahko bila podlaga za oceno protipravnosti ravnanj in posledično škodo, če bi se v rednem sodnem postopku presodilo, da je otrok iztrgan iz domačega okolja in s tem ogrožen ter posledično očetu omejeni stiki oz. družinsko življenje z otrokom. Okoliščina, da je mati „nezakonito“, torej brez soglasja očeta, ki ima pravico soodločati o tem vprašanju kot starš, otroka odpeljala, sama zase ne vodi še do sklepa, da bi to bilo nujno preprečiti, sicer sledi odškodninska odgovornost države in njenih organov, ki so to namero zaznali oz. jih je na to že 23.12.2016 opozoril tožnik, kot poenostavljeno meni tožnik. Ta okoliščina je le upoštevana (kot pomembna, a ne edina) pri oceni, ali je otrok bil zaradi tega ravnanja ogrožen. Upoštevati ni le pravice tožnika, ki jih ima v okviru starševske skrbi, pač pa predvsem pravice otroka, ki so vselej v ospredju in ki v primeru kolizije prevladajo nad interesi in pravicami staršev.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00069700
ZFPPIPP člen 348, 349, 350, 351, 352. ZGD-1 člen 135. ZIZ člen 243. OZ člen 417, 427, 427/1, 428, 429, 430, 431, 1022, 1022/2.
začetek stečajnega postopka med izvršilnim postopkom - družbenik izbrisane družbe kot dolžnik - subsidiarna odgovornost družbenikov v primeru stečaja - subsidiarna odgovornost - hipotekarno jamstvo - hipotekarno zavarovanje - hipoteka - poroštvo - neplačevitost dolžnika - izbris stečajnega dolžnika iz registra - načelo akcesornosti - odstop od načela akcesornosti - prenehanje hipoteke - pripoznava dolga - prevzem dolga - cesija - sprememba dolžnika v obligacijskem razmerju - privolitev upnika k pogodbi o prevzemu dolga - zavarovanje tujega dolga
Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015.
Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Gre za odstop od načela akcesornosti zaradi varstva upnika. Poroštvo naj bo torej kot sredstvo osebnega zavarovanja učinkovito jamstvo za primer neplačevitosti glavnega dolžnika. Dosledna uveljavitev načela akcesornosti v takih primerih bi v celoti izničila smisel poroštva, zaradi česar je v tem pogledu odmik od akcesornosti več kot utemeljen. Celo v primeru, ko glavni (osebni) dolžnik po koncu stečaja že preneha, to na pravni položaj poroka oziroma hipotekarnega dolžnika ne vpliva. Po novejšem stališču sodne prakse namreč obveznosti kapitalske gospodarske družbe z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo, zaradi načela akcesornosti pa tudi poroštvo oziroma hipoteka – kot omejeno poroštvo – ne prenehata. Drugačno stališče bi v celoti izničilo smisel zavarovanja (za tuj dolg) ter upniku onemogočilo zavarovanje tveganja neizpolnitve ravno v primerih, ko so takšna tveganja najpogostejša.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00067561
ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-8. OZ člen 965, 965/1.
izvršilni postopek na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe - ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovor - prenehanje terjatve - zavarovalna vsota - limitiranje zavarovalne vsote - izčrpanost zavarovalne vsote
Res je za pritrditi pritožniku, da je dejstvo, da je zavarovalna vsota omejena (ki je omejena že po samem zakonu) sicer obstajalo že v času odločanja pravdnega sodišča, vendar pa v času teka tega postopka ta še ni bila izčrpana, niti ni bilo znano, ali in kdaj bo do tega prišlo. Omejitev zavarovalne vsote do trenutka, ko se ta dejansko izčrpa, ni pomembna okoliščina in skladno z ustaljeno sodno prakso pomeni spremenjeno okoliščino glede na trenutek določitve obveznosti zavarovalnice. Ugovor, da je bilo zavarovalno kritje izčrpano, je tako mogoče veljavno uveljavljati v trenutku nastopa tega dejstva. Odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor prenehanja terjatve, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega dejstva ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, iz 8. točke prvega odstavka 55. člen ZIZ pravočasen in utemeljen, je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilna.
V obrazložitvi sodbe je povsem izostala dokazna ocena storilčevega ravnanja, ko naj bi ta oškodovanko zasledoval in se vedel drzno, kar pomeni, da izpodbijana sodba o prekršku nima razlogov o odločilnih dejstvih.
obrazloženost ugovora - izvršba na podlagi verodostojne listine - nedoločnost
Z edino preostalo pritožbeno navedbo, da jo vlaga zaradi nepravilnega ugotavljanja stanja obveznosti, dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni določno ugovarjal višini terjatve. Takšen ugovor ni bil obrazložen.
Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zaradi narave ugotovljenih kršitev pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati obširnih pritožbenih izvajanj, s katerimi okrožna državna tožilka uveljavlja (tudi) pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tozadevno pritožbeno sodišče vendarle zgolj pripominja, da mora tudi oprostilna sodba v sklopu celostne dokazne ocene vsebovati logične, prepričljive in življenjske razloge o tem, zakaj kljub številnim obremenilnim dokazom slednji ne zadoščajo za obsodbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070257
KZ-1 člen 220, 220/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - presoja dejanskega stanja
Dvoma v pravilne zaključke izpodbijane sodbe pritožnik ne more vzbuditi niti s citiranjem določbe 17. člena ZKP in golo navedbo, da sodišče prve stopnje ni ničesar izvedlo v njegovo korist. V nasprotju s prepričanjem pritožnika je namreč sodišče prve stopnje izvedlo in tehtno dokazno ocenilo tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, zgolj zato ker (utemeljeno) ni verjelo s strani obdolženca predlaganima pričama, pa to ne pomeni, da je kršilo navedeno določbo.
Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A., ki je pregledal vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo za oškodovanca kot tožilca, ugotovilo, da se njegove navedbe o poškodbah niso potrdile v pregledani dokumentaciji, zaradi česar nobena od zapisanih diagnoz ni postala dokazana diagnoza, sam zapis šifer diagnoz pa ne predstavlja objektivizacije telesnih poškodb.
Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da po odredbi sodnika vodi narok, še ne pomeni, da lahko na podlagi tako izvedenega naroka potem končno odločitev o zadevi sprejme sodnik, ki na naroku ni bil navzoč, saj na tak način ni mogoče udejaniti načela neposrednosti oziroma na tak način tega načela ni dopustno prebiti. Ker je torej izpodbijano odločitev sprejela sodnica, ki na naroku za obravnavo predloga za določitev sodnih penalov, na katerem je strokovna sodelavka opravljala ogled in izvajala dokaze, ni sodelovala in tam niti ni bila prisotna, je prišlo do kršitve načela neposrednosti, na kar utemeljeno opozarja dolžnica v pritožbi, hkrati pa je sklep zaradi opisane napačne sestave sodišča pri odločanju obremenjen tudi s kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP in spregledalo, da je tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uveljavljala t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, pri katerem v skladu s 186. členom ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna (ob predpostavki, da je tudi za vmesni ugotovitveni zahtevek stvarno pristojno isto sodišče ter predvidena ista vrsta postopka).
Odločitev o dodelitvi sodnika, ki sodi v obravnavani zadevi ni bila arbitrarna, kot to smiselno očita pritožnik, pač pa temelječa na zakonu, sodnem redu in letnem razporedu sodnikov ter zato skladna tudi z 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki določa, da mora biti sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenimi z zakonom in Sodnim redom.
ZVO-1 člen 144, 146c. OZ člen 240, 329, 329/1. ZMV člen 40. ZMV-1 člen 39. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1.
kršitev pogodbe - vrnitev prejetih sredstev - nepovratna sredstva - nepovratna finančna vzpodbuda - pogodba o sofinanciranju - državna pomoč - dodelitev pomoči - obremenjevanje in uničenje okolja - odjava vozila iz prometa - uničenje vozila - nemožnost izpolnitve pogodbe - namen pogodbe
Ker je toženka vozilo zaradi uničenja morala odjaviti iz prometa, ni mogla izpolniti pogodbene obveznosti, da vozilo v prometu uporablja najmanj tri leta in ga v tem času ne odtuji.
SPZ člen 25, 31, 35. ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
posestno varstvo - motenje posesti - soposest - nesklepčnost tožbe - zamenjava ključavnice - samopomoč - samovoljno ravnanje - način izvrševanja soposesti - izključitev iz soposesti - motenje soposesti - varstvo med več posestniki - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravno odločilna dejstva - dokazovanje - ekonomski interes - ugotovitveni del zahtevka - neznaten uspeh
Soposest je nekaj manj kot posest. Zato ne drži, da je tožba, ki se glasi na posest in ne soposest, nesklepčna.
Ker je samopomoč izjema od pravila o posestnem varstvu, jo je treba interpretirati izjemno restriktivno. Dejanje samopomoči mora biti zato usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega (so)posestnega stanja. Če pa se oseba samopomoči posluži na način, da povsem prepreči izvrševanje (so)posesti, prekorači dovoljeno samopomoč.
predlog za začetek stečajnega postopka - predhodni stečajni postopek - sklep o začetku stečajnega postopka - začasna odredba v stečaju - začasna odredba proti stečajnemu dolžniku
V stečajnem postopku je predlog za izdajo začasne odredbe proti stečajnemu dolžniku upravičen vložiti upnik v času od uvedbe stečajnega postopka dalje in najpozneje do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka (predhodni stečajni postopek). Namen te začasne odredbe je, da se v obdobju od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka pa do odločitve o njem dolžniku onemogočijo takšna ravnanja, s katerimi bi lahko oškodoval svoje upnike, torej v zavarovanje denarnih terjatev upnikov do dolžnika. Namen začasne odredbe je torej zavarovanje položaja upnikov, vendar le do pravnomočne odločitve sodišča o glavnem zahtevku (v primeru predloga za začetek stečajnega postopka je to odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom).
postopek prodaje - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - pravnomočen sklep - javna dražba - predlog za preklic dražbe
Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se začne s sklepom sodišča o prodaji, v katerem sodišče določi posamezno premoženje, način prodaje, izklicno ceno pri javni dražbi in znesek varščine. Ko je sklep o tem pravnomočen, veže tako sodišče kot stranke postopka. Premoženje je zato dopustno prodajati le v obsegu, na način in za ceno, kot je navedeno v pravnomočnem sklepu. Če stranke postopka obsegu, načinu prodaje in izklicni ceni ne ugovarjajo v fazi izdaje sklepa o prodaji, tega kasneje ne morejo več uveljavljati.
ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 118, 118/2, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi - pravočasnost odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - dokazno breme delodajalca - trajajoča kršitev - zaposlitev pri drugem delodajalcu - razlika v plači - odškodnina - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - višina denarnega povračila
Toženka ni pojasnila časovnega poteka posameznih dogodkov oziroma iz njenih navedb ni razvidno, kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka. Objektivni rok za podajo odpovedi pa je vezan na čas storitve kršitve in ni odvisen od tega, kdaj je za kršitev izvedel delodajalec.
Tožnica je bila zaradi nezakonitega ravnanja toženke, in sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oškodovana za znesek v višini razlike prejete in pripadajoče plače, pri čemer ni utemeljen pritožbeni ugovor toženke, da lahko tožnica zahteva škodo le kot neto znesek plače. Tožničin zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino.
ZDR-1 člen 12, 12/1, 20, 20/1, 54, 54/1, 56, 118, 118/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - dokazna ocena vseh dokazov - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Dopustno je, da se v primeru začasno povečanega obsega dela sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne pa tudi, kadar je delodajalec negotov, kakšen bo dolgoročni obseg dela. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je njena situacija specifična, ker je odvisna od enkratnih naročil, zato je obseg njenega poslovanja nepredvidljiv. Če ni gotovo, kakšen bo obseg naročil v posameznem letu in se zato sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, se s tem prenaša poslovno tveganje na delavca, kar ni dopustno ne glede na to, ali je obseg naročil odvisen od stalnih strank, ali pa od iskanja novih strank oziroma projektov.
gospodarski spor majhne vrednosti - odločanje po sodniku posamezniku - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti
Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).
ZST-1 člen 6, 6/2, 6b, 6b/1, 6c, 6c/1. ZPP člen 105, 105/2, 105/3, 105a, 116.
pravočasnost plačila sodne takse - zahteva za vrnitev v prejšnje stanje - pritožba se šteje za umaknjeno - taksa za pritožbo
Prvi odstavek 6.b člena ZST-1 ureja domnevo pravočasnosti plačila sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev. Tako določa, da se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro predhodnega računa sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba pa ne zajema primerov, ko bo plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da bo ponudnik plačilnih storitev izvršil plačilno transakcijo pred potekom roka za plačilo, denarno nakazilo pa bo prispelo na račun sodišča šele po štirih ali več delovnih dneh po izteku roka, zaradi česar bo sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka ali o zavrženju zasebne tožbe (v konkretnem primeru pritožbe). V teh primerih ima taksni zavezanec v skladu s 6.c členom ZST-1 možnost zoper tak sklep vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje.