ZMZ-1 člen 28, 49, 49/1, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. ZUS-1 člen 20.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - nove dejstva in novi dokazi - izjava stranke - zavrnitev prošnje
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik takih dejavnikov ni zatrjeval.
Ker pritožnik pred vročitvijo odločbe ni bil seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države in je bil zato prikrajšan za pravico do izjave, mu je sodišče prve stopnje omogočilo, da se o uporabi koncepta varne izvorne države izjavi na glavni obravnavi. Pritožnikova izjava, s katero po presoji sodišča prve stopnje pritožnik na glavni obravnavi ni navajal razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1), torej ni nov nedopusten dokaz v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, kot to zmotno uveljavlja pritožba.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna država - utemeljevanje prošnje za azil - izjava prosilca
Izjava prosilca v prošnji je tista, ki opredeljuje okvir odločanja upravnega organa, pri čemer je dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite, da prošnjo obravnavajo objektivno in nepristransko, prosilec pa je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Po prvem odstavku 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito, vendar pa to ne pomeni, da je dolžnost upravnega organa iskanje razlogov, ki bi utemeljevali pritožnikovo prošnjo. Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je torej, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 17, 17/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - izpodbojnost domnev
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
V primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, morajo pristojni organi in sodišča tudi v postopkih po Uredbi Dublin III presoditi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. Pri tem pa ni mogoče postaviti ločnice med postopkom, ki se odvija v zvezi z vloženo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in postopkom po vloženi prošnji za mednarodno zaščito, saj je ravnanje policistov v postopku v zvezi z izraženo namero za vložitev prošnje smiselno neposredno vezano na azilni postopek.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-c, 6.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti - dokazna ocena - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nesporno je tudi, da je pritožnik po samovoljni zapustitvi azilnega doma v Zagrebu vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena4 dolžna tudi obravnavati.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS00066420
ZMZ-1 člen 89, 89/1. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost za javni red - ocena listinskih dokazov - zavrnitev pritožbe
Za listino kot dokazno sredstvo je 84, 84/1bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva. Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena
Pritožnik ne trdi, da uradni zaznamki toženke in poročila njene varnostne službe niso vsebovali informacij, ki jih je bilo mogoče uporabiti za namen dokazovanja. Prav tako ne pojasni, zakaj bi v obravnavani zadevi posamično listino šele navedba in podpis osebe vzpostavilo kot dokaz v predhodno razloženem pomenu. Poleg tega se je zaslišanju konkretnih zaposlenih v azilnem domu odrekel s svojim nasprotovanjem dokaznemu predlogu toženke. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče izpodbijani sklep potrdilo brez dokazov.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 35. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-2, 63, 63/1, 63/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status begunca - država prvega azila - posebne okoliščine - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nestrinjanje z dokazno oceno
Koncept države prvega azila se uporabi, ko je prosilcu že podeljen status begunca v drugi državi ali zadostna zaščita, vključno z načelom nevračanja, razen če so izkazane posebne okoliščine. Prosilec lahko izpodbija uporabo tega koncepta države prvega azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - zavrnitev prošnje
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se tam ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - zavrnitev prošnje
Zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), je posledica splošnih razmer v Maroku, ki ustvarjajo revščino v državi, ne pa stanja, ki bi mu bil individualno izpostavljen pritožnik zaradi ravnanj subjektov preganjanja ali resne škode zaradi okoliščin, ki bi jih sprožal kateri od pravno upoštevnih razlogov, ki so kot razlogi preganjanja našteti v 27. členu ZMZ-1, kot razlogi resne škode pa v 28. členu istega zakona.
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - zavrnitev prošnje
Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države.
Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 65, 65/1, 65/2, 65/4,. ZUS-1 člen 52, 80, 80/3, 80/3-3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - presoja tožbene novote - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - ugotavljanje okoliščin - po uradni dolžnosti
Tožnik, ki je šele v tožbi podal navedbe, ki naj bi pomembno povečale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, s tem ni navedel novih dejstev, ki bi se nanašale na upoštevano dejansko stanje iz sklepa toženke, torej novot v smislu 52. člena ZUS-1, ampak okoliščine, ki vzpostavljajo podlago za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti na podlagi drugega razloga preganjanja.
Sodni nadzor v upravnem sporu je namenjen preverjanju pravilnosti in zakonitosti sklepa iz 65. člena ZMZ-1 upoštevaje dejstva, navedena v okviru postavljenega zahtevka stranke (v tem primeru tožnika), na katerih tak sklep temelji. Posledično je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožnik skladno s 64. in 65. členom ZMZ-1 (šele) v postopku pred sodiščem upravičen navesti novo okoliščino za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki naj bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar je materialni pogoj za dopustitev vložitve ponovne prošnje na podlagi vloženega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (drugi odstavek 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1).
Navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.
ZMZ-1 člen 28, 52, 52-1, 52-2, 61, 61/3, 62, 62/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - zavrnitev pritožbe
Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je pritožnik navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in novi dokazi - zavrnitev zahteve
Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - zavrnitev prošnje
Prosilec je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.Tudi v primeru, če bi izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (iz njegove izpovedi sicer izhaja, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje, mesečno je nekaj malega tudi prihranil), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 7, 7/1, 7/2, 12, 13, 17,. Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb člen 1, 2, 3, 5. ZZZRO člen 10.
V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Upoštevaje ta vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija).
Pri mednarodni zaščiti na eni strani in začasni zaščiti gre za različna statusa zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. Tako Direktiva 2001/55/ES,2 predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito (2. člen, točka a). Direktiva tudi določa, da začasna zaščita ne prejudicira priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji (3. člen) in da se obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb ugotovi s sklepom Sveta (5. člen).
Pri uveljavljanju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka niso upoštevne vsakršne pomanjkljivosti, ampak morajo biti te sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III je pravica države, ne pa pravica prosilca, ki lahko zahteva njeno uporabo,
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev očitno neutemeljene prošnje - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - varna izvorna država
Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi za prosilca nezadovoljive ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Pavšalnega sklicevanja na publikacijo ni mogoče šteti za navedbe stranke, ki bi bile zadosti vsebinsko konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Zgolj abstraktna razprava o tam predstavljeni sodni praksi navedenih sodišč in pogledi avtorja v zvezi z njo pa tudi sicer ne morejo biti del pritožbene presoje.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/q, 40, 40/2, 40/3. ZMZ-1 člen 12, 19, 19/3, 64, 64/1, 64/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - procesna sposobnost prosilca - nova dejstva in dokazi - dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Okoliščine pritožnikovega zdravstvenega stanja, tudi če bi bile izkazane, niso okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, zato niti dejstvo hospitalizacije niti zatrjevano stopnjevanje psihotičnih stanj ne utemeljujeta verjetnega obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih ZMZ-1 opredeljuje v 20. členu.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/11, 52/1-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - zaščita pred preganjanjem - prijavna dolžnost
Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je prosilec za mednarodno zaščito navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost zaščite, in tudi, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 356. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3, 75/3, 79, 79/1. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 23/1, 34, 34/4. ZTuj-2 člen 97.
priznan status begunca - pritožba tožene stranke - ugotovitev istovetnosti prosilca - formalna dokazna pravila - dokazna sredstva - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.
Sodišče prve stopnje je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju, sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu vsaj preuranjeno. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.
Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki ga je sodišče ugotavljalo samo.