PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055276
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 82/2, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - znatna nevarnost pobega prosilca - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055284
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/1. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84a, 84a-3, 84a-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost
Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnika ni bilo mogoče pridržati samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III (ker je predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njej, kar sta okoliščini v smislu tretje alineje 84. a člena ZMZ-1), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.
Pritožnica ni ugotovila okoliščin na strani tožnika, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2022 gre za okoliščine, s katerimi se vzpostavlja visoka stopnja nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika (nanašajo se na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.). Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.
Celo če se šteje, da je zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito izraz tožnikovega nesodelovanja v postopku pred hrvaškimi organi, je to pri pridržanju za namen predaje po Uredbi Dublin III že konzumirano v razlogu po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84/6, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - test sorazmernosti
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. Sorazmernost je v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj - učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Glede ukrepov javljanja pri organu oziroma pologa finančnega jamstva, kot jih določa Recepcijska Direktiva II, pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale, da so možnosti za izrek teh ukrepov sploh podane.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055004
ZPP člen 343, 343/4.
pravni interes tožene stranke - samovoljna zapustitev azilnega doma - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje - omejitev gibanja tujcu - predaja odgovorni državi članici
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Navedenega pravnega interesa pritožnica nima že zato, ker iz sodbe sodišča prve stopnje nesporno izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice prenehal veljati zaradi poteka časa njegove veljave. Tudi nobena nadaljnja odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more povzročiti, da bo ta upravni akt začel ponovno veljati. Zato tožnica tudi ob uspehu s pritožbo v tem upravnem sporu ne bo mogla več izvrševati svoje pristojnosti na podlagi navedenega sklepa in si torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja
Ob tem iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054959
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3, 109. ZMZ-1 člen 64, 65. ZUS-1 člen 52, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi - učinek ex nunc - spremenjene varnostne razmere v izvorni državi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - ugoditev reviziji
Ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054990
ZUS-1 člen 12, 12/2, 32, 32/2, 84. ZPP člen 367, 367/1, 367/2, 377. ZMZ-1 člen 70, 70/4, 84.
predlog za dopustitev revizije - mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nedovoljena revizija - pravna sredstva - pritožba - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Glede na posebno ureditev pravnih sredstev v ZUS-1 ni mogoče vložiti revizije zoper sodbe Upravnega sodišča, zoper katere je dovoljena pritožba, saj ima stranka tedaj že na voljo redno pravno sredstvo, ki je po vsebini širše od revizijskega preizkusa. S tem je preprečeno podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
Dopustitev revizije s sklepom o dopustitvi je torej procesna predpostavka za vložitev revizije. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena.
Ker je o vloženem predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom in ga zavrglo, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/6, 84a. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 8, 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4, 9/5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - osebni razgovor - trajanje omejitve - zavrnitev pritožbe - razlogi za prenehanje ukrepa
Pritožnik zmotno meni, da že sama okoliščina, da je bil osebni razgovor opravljen, pomeni, da so razlogi za njegovo pridržanje prenehali. Razlog za prenehanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč (poleg poteka 3 mesečne časovne omejitve, z možnostjo 1. mesečnega podaljšanja, za katero je ukrep lahko najdlje izrečen) bodisi ugotovitev dejstev, ki so relevantna za odločitev o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito, bodisi ugotovitev, da prosilec ni več begosumen. Pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da obstoji nevarnost, da bo pobegnil, ne ugovarja.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053711
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - omejitev gibanja prosilcu za azil - odprava sklepa o omejitvi gibanja - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe - ugoditev pritožbi
Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Za uporabo obravnavanega ukrepa je torej treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Ocene sodišča prve stopnje, da pritožničin sklep o tožnikovem pridržanju ne temelji na ugotovljeni znatni nevarnosti, ni mogoče preizkusiti.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053710
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. ZUS-1 člen 79, 79/1.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - omejitev gibanja prosilcu za azil - odprava sklepa o omejitvi gibanja - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Čeprav države članice zaradi zagotovitve postopka predaje osebe ne smejo pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek iz te uredbe, pa lahko pod določenimi pogoji osebo pridržijo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila.
28. člena Uredbe Dublin III ni mogoče razumeti tako, da je pogoj za izrek ukrepa pridržanja sprožitev ustreznih postopkov za ponovni sprejem osebe v katero od držav članic. Takšen pogoj namreč iz navedenih določb uredbe ne izhaja. Ravno nasprotno. Četrti pododstavek ureja prav primer, ko je zahteva za sprejem ali ponovni sprejem osebe vložena po tem, ko je oseba že pridržana. V takšnem primeru mora biti zahteva za sprejem ali ponovni sprejem predložena v roku enega meseca od vložitve prošnje, če država članica tega roka ne spoštuje, je treba pridržano osebo izpustiti..
Pritožnica k izvedbi potrebnih upravnih postopkov (to je k predložitvi zahteve za sprejem ali ponovni sprejem) ni zavezana že pred izrekom pridržanja, ampak mora to storiti najpozneje v roku enega meseca od podaje prošnje. Posledično pritožnici tudi ni mogoče očitati, da bi morala navedbe o tem, ali je navedene postopke že izvedla, podati v sklepu o pridržanju tožnika.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00053676
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/2, 84a, 84a-2. ZMZ-1A člen 40. ZPP člen 285.
mednarodna zaščita - prosilec iz Alžirije - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost pobega - ugotovitev dejstev - zdravstveno stanje prosilca - sporno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - ugoditev pritožbi
Če se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Ukrep pridržanja je v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, torej kadar bi ukrep vodil do (poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053687
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 3, 23, 23/1, 23/2, 28, 28/1, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/3.
mednarodna zaščita - prosilec iz Pakistana - omejitev gibanja prosilcu za azil - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - nujnost in sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
V skladu s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ki izrecno določa, da države članice osebe ne morejo pridržati zgolj zato, ker poteka postopek po tej uredbi, so za pravilno presojo (oceno) "znatne nevarnosti za pobeg" v skladu z drugim odstavkom 28. člena navedene uredbe ključne tudi druge individualne (konkretne) okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred toženko in na glavni obravnavi.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054222
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3, 84a-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zavrnitev pritožbe
Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, kaže tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V obravnavani zadevi pa se v zvezi s pritožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji v Romuniji in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, zato zgolj to ne zadošča za pridržanje.
Za uporabo obravnavanega ukrepa je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ker slovenski zakonodajalec v notranji pravni red ni prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, toženka v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti ni mogla uporabiti drugih alternativnih ukrepov pridržanju. Toženka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, vendar je upoštevaje pritožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054221
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - prosilec iz Pakistana - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, to vložil že v Grčiji in Romuniji in ti dve državi članici EU pozneje zapustil. S tem so podane okoliščine po 3. alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca. Ob upoštevanju še ostalih nespornih okoliščin konkretnega primera, in sicer, da je pritožnik po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, še preden je ilegalno vstopil v Slovenijo, da je pred tem podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji in nato še v Romuniji ter kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, v Romuniji ni počakal (rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo), ampak je odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nato proti svoji ciljni državi Italiji, se je pritožnik izkazal za znatno begosumnega.
Navedene individualne okoliščine pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da pritožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Pritožnikova zapustitev Romunije, kljub opozorilu sodnika, da mora počakati v Romuniji, nezakonito prehajanje državnih mej, vključno s Slovenijo, navajanje Italije kot ciljne države ter dejstvo, da je pritožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče učinkovito preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep je namreč milejši tudi zaradi režima nadzora območja azilnega doma, saj za razliko od pridržanja v centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051844
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23, 23/1. URS člen 23. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 31/2-3. ZTP člen 3. ZPP člen 332a, 332b, 332c, 332c/1, 332c/2, 332č, 332č/4, 332d.
podaljšanje subsidiarne zaščite - zavrnitev prošnje - izključitveni razlog - tajni podatki - seznanitev strank s tajnimi podatki - seznanitev s procesnim gradivom - pravica do izjave prosilca - pravica do obrambe - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ureditev ZPP ne pozna možnosti, da bi sodišče svojo sodbo oprlo na tajne podatke, ki jih ne bi izvedlo kot dokaz, omogočilo glede njih ustrezne kontradiktornosti med strankama in jih tudi ne bi navedlo v svoji sodbi. Če tajnih podatkov glede na navedene zahteve ni mogoče uporabiti v sodnem postopku, sodišče lahko zavrne njihovo uporabo, vendar se v tem primeru sodba nanje ne more opirati. Če pa se tajni podatki uporabijo kot dokaz, morajo biti skladno z navedenimi določbami ZPP dostopni strankam ter vključeni v sodbo, ki se lahko tudi glede navedene presoje izpodbija s pravnimi sredstvi.
ZPP ne pozna možnosti, da bi Upravno sodišče oprlo svojo sodbo na izvedbo tajnih podatkov kot dokazov, ne da bi se z njimi seznanila tožeča stranka in ne da bi jih navedlo v svoji sodbi, take ureditve pa ne vsebujeta niti ZUS-1 niti ZMZ-1, ki urejata sodno varstvo v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče pa v revizijskem postopku ni iudex facti in samo ne odloča o izvedbi dokazov niti ne more samo odpraviti navedene procesne kršitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00051821
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a. ZMZ-1A člen 39, 40, 64, 66. ZUS-1 člen 64, 64/4, 64/5. ZPP člen 374, 374/2, 377.
omejitev gibanja prosilcu - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - znatna nevarnost pobega prosilca - objektivni kriterij - zapustitev države - pravni interes tožene stranke za revizijo - javni interes - neizkazan pravni interes - sprememba zakona - nedovoljena revizija - zavrženje revizije
Toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi.
Tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan.
Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tožeče stranke, bi se moral torej tudi v nadaljevanju obravnavane zadeve uporabiti nov predpis. Zato stališče Vrhovnega sodišča v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj v zvezi s prej veljavnimi, drugačnimi pravnimi normami ne bi moglo vplivati na bodoče odločanje revidentke, saj te ne bodo več mogle biti uporabljene. Zato tudi s tega vidika toženi stranki ni mogoče več priznati pravnega interesa za revizijo.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00051838
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 18, 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 89. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
priznanje mednarodne zaščite - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - domneva umika prošnje za mednarodno zaščito - pravica do azila - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi torej pomeni, da prosilec ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišča tožbo v takem primeru zavreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00050319
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 32/2-3. ZTP člen 3. ZPP člen 332c, 332c/1, 332c/2, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - podaljšanje subsidiarne zaščite - izključitveni razlog - tajni podatki - seznanitev s procesnim gradivom - pravica do izjave prosilca - pravica do obrambe - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je člene od 332.a do 332.d ZPP možno šteti za uresničitev zahteve iz Procesne direktive EU "v nacionalnem pravu določiti postopke, s katerimi se zagotovi spoštovanje pravic prosilca do obrambe".
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049673
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46. URS člen 25. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-5, 23, 23/1, 26, 27, 28. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec iz Afganistana - verodostojnost prosilca - pristnost listine - prosta dokazna ocena - standard obrazloženosti odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - nove okoliščine - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - ugoditev pritožbi
Sodišče ni pojasnilo razlogov za presojo pravilnosti ugotovitev tožene stranke glede posameznih neverodostojnosti tožnikovih izjav niti kako je pri tem upoštevalo vsebino listin, v katere je vpogledalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kako naj bi ugotovljene nekonsistentnosti tožnikovih izjav in izpovedbe v zvezi z zaposlitvijo in izobrazbo vplivale na presojo glede verodostojnosti njegovih navedb v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države (čemur pritožnik v tožbi izrecno ugovarja). Posledično je izostala opredelitev sodišča do bistvenih tožbenih ugovorov pritožnika in obrazložitev, kako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zaradi neobrazložene dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijane sodbe) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00048710
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 29, 71, 71/2. ZPP člen 8. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/2, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/1, 75/1-3.
mednarodna zaščita - zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - sporno dejansko stanje - verodostojnost prosilca - opravljena glavna obravnava - vpogled v spis - dokazna ocena sodišča - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju.
V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje v svojem postopku prvič ugotavljalo nova dejstva oziroma izvajalo nove dokaze, ki še niso bili ugotovljena oziroma niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, njihova (poglobljena) pritožbena presoja ni mogoča po uradni dolžnosti. Tudi v navedenem primeru mora pritožnik jasno opredeliti med navedenimi dejstvi tista, ki so po njegovem mnenju sporna in predlagati izvedbo dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046893
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 15, 15/2. ZMZ-1 člen 23, 23/2, 25, 25/2, 26, 26/1, 29, 49, 49/1, 49/1-3. ZPP člen 214, 286, 286/1, 339, 339/1.
mednarodna zaščita - odprava upravnega akta in meritorna odločitev o stvari - priznanje statusa begunca - zaščita pred preganjanjem - transseksualnost - notranja zaščita v delu izvorne države - Srbija - zavrnitev pritožbe
Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.