PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046559
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 82, 82/1.
nagrada in stroški sodnega tolmača - pritožba zoper sklep o odmeri nagrade - pritožba zoper sklep o stroških - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je zavzelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da takšna pritožba v upravnem sporu ni dovoljena.
Dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi je dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi na primer odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.
Med stroškovne sklepe v širšem smislu sodi tudi izpodbijani sklep, pri čemer gre za nagrado za opravljeno delo in potne stroške sodne tolmačke. V obravnavanem primeru gre sicer za drugačno stroškovno situacijo kot v preteklih primerih, v katerih je odločalo Vrhovno sodišče v upravnem sporu, saj gre za stroške dejanj tolmačke, ki so kriti iz proračuna sodišča in so izplačani ne glede na uspeh ali neuspeh tožeče stranke v upravnem sporu. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da to ni taka razlikovalna okoliščina, ki bi naravo sklepa o stroških spremenila do te mere, da bi ta okoliščina utemeljila odstop od dosedanje sodne prakse, ki zadeva pravno sredstvo vloženo na Vrhovno sodišče zaradi odločitve o stroških postopka (ki torej ni dovoljeno). Sodne tolmačke tako ni mogoče priviligirati v smislu možnosti vložitve pritožbe zoper stroškovno odločitev zaradi njenega posebnega položaja pomoči pri izvajanju pravice do jezika v postopku.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046558
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15, 15-c. ZMZ-1 člen 21, 22, 23, 23/2, 26, 27, 28, 28-3. ZS člen 83, 83/4, 83a.
mednarodna zaščita - priznanje subsidiarne zaščite - zavrnitev statusa begunca - pogoji za priznanje statusa begunca - utemeljen strah pred preganjanjem - neizkazano preganjanje - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - rok za vložitev pritožbe - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - nujna zadeva - zavrnitev pritožbe
Sodišča sicer v praksi zadeve v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite zaradi kratkih zakonski rokov za odločanje, njihove narave in pomena za prosilce obravnavajo kot nujne, vendar tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve, saj ZMZ česa takega ni določal, niti tega ne določa zdaj veljavni ZMZ-1. Vrhovno sodišče zato meni, da bi obravnava take zadeve kot nujne v smislu Odredbe, kar bi pomenilo, da roki tečejo enako kot v zadevah, ki so kot nujne določene z zakonom, pomenila poseg v pravico do pravnega sredstva brez zakonske podlage.
Ocena upravnega organa oziroma sodišča o tem, ali je zatrjevano nevarnost mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in posledično ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem, je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih prosilec med postopkom navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ oziroma ZMZ-1). Pristojni organ sicer ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti, vendar, kot izhaja iz 22. člena ZMZ oziroma ZMZ-1, v okviru te dolžnosti preverja le izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pritožnika ni vprašalo o drugih grožnjah; o takih grožnjah bi namreč moral izpovedati sam.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046561
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14, 14/2, 14/2-a, 46, 46/3. ZMZ člen 16, 45, 46, 46-1, 47. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2.
Opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe. Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).
Mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00045648
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - zapustitev države - objektivni kriterij - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano - neenotna sodna praksa
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali, razen v primeru jasno izraženega namena prosilca glede zapustitve Republike Slovenije, res ni mogoče omejevati gibanja prosilcem za mednarodno zaščito na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker zakonodajalec v ZMZ-1 ni določil objektivnih kriterijev, ki bi opredeljevali nevarnost pobega?
2. Ali je jasno izražen namen prosilca glede zapustitve Republike Slovenije mogoče ugotoviti le na podlagi tega, da prosilec to nesporno izrazi verbalno, torej z besedami?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00045236
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 1, 6, 6/1. URS člen 18. ZMZ-1 člen 27, 27/1, 36, 36/1. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3, 31, 31/1, 33, 33/2, 33/2-4, 66. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4, 285, 286b, 287, 287/2.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - materialno procesno vodstvo - prosta presoja dokazov - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - prekluzija - prispevek - zavrnitev pritožbe
Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij, pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati.
Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno, da ta odstavek vključuje ustrezno sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP. Tudi SEU v svojih sodbah redno izpostavlja, da je sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP treba upoštevati pri razlagi 4. člena Listine.
Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine, kar je SEU izrecno potrdilo v zvezi s predajo prosilca za azil v okviru izvajanja dublinskega sistema. V združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011) je namreč poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Navedlo je, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti (točke od 86 do 94 in točka 106 sodbe). Iz sodbe še izhaja, da so primerni instrumenti za presojo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice, podatki, kot jih je navedlo ESČP, med njimi redna in skladna poročila nevladnih mednarodnih organizacij, iz katerih so razvidne dejanske težave v namembni državi (izrecno 90. in 91. točka sodbe).
Ker se načelo nevračanja nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znana ali bi jim morala biti znana. Tak način presoje velja tudi v primerih, če je bil ukrep izvršen, saj v okviru obravnavanega načela država odgovarja za to, da je posameznika izpostavila predvidljivemu tveganju nedopustnega ravnanja. To je odraz absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP, zaradi katere njeno uresničevanje ne more biti prepuščeno naključju. Država je zato dolžna upoštevati in ocenjevati tudi tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba EKČP. Iz tega pa izhaja, da svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi.
Po navedenem odgovornost države obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da kršitve prepovedi načela nevračanja ne more biti, ker tožnik na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00044934
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 27, 29, 31. ZPP člen 8, 212. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4.
zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - verodostojnost prosilca - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - trditveno in dokazno breme - izključitev - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti.
Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Čeprav bi glede na potek tega upravnega spora (tožnik je v tožbi predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije; opravljena je bila glavna obravnava) pritožnica mogla pričakovati tudi možnost, da sodišče prve stopnje odloči v sporu polne jurisdikcije, pa teh okoliščin za zavrnitev priznanja statusa begunca pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala, kar pomeni, da v zvezi s tem svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Takih okoliščin pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00043561
ZUS-1 člen 65, 65/1.
mednarodna zaščita - prosilec iz Sirije - priznana subsidiarna zaščita - odprava upravnega akta in meritorna odločitev o stvari - priznanje statusa begunca - izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa - preganjanje prosilca v izvorni državi - sporno dejansko stanje - zavrnitev pritožbe
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogom preganjanja štelo za bistveno, kako bi tožnika dojemala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Zanjo bi bil sumljiv že zato, ker prihaja z območij, ki so za režim kritična, saj je na podlagi poročil UNHCR in EASO razvidno, da različne strani v konfliktu osebam (vključno s civilisti) že na podlagi fizične navzočnosti na določenem področju pripišejo določeno politično prepričanje.
Glede na navedeno za odločitev niti ni bistvena pritožbena navedba, da na podlagi tožnikovih nasprotujočih izjav ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da nasprotuje sirski oblasti. Ni namreč pomembno njegovo dejansko nasprotovanje režimu, ampak to, kaj mu ta pripisuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00043275
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/6. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - mednarodna zaščita - omejitev gibanja - vložitev prošnje zaradi odložitve ali preprečitve odstranitve iz države - merila za presojo - implementacija direktive - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - neenotna sodna praksa upravnega sodišča - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Republika Slovenija s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti ustrezno implementirala določbe 8. člena Recepcijske direktive II?
2. Ali lahko Upravno sodišče v primeru ugoditve tožbi kljub šestem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti samo presodi o smiselnosti izvedbe glavne obravnave?
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041414
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 36, 36/2. URS člen 21, 22. ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-3, 49/1-5, 49/2, 49/2-1, 49/2-2, 52, 52-1, 52-2, 61, 61/3, 62, 62/1, 62/1-2, 62/2. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 237, 237/2, 237/2-3.
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - mladoletni prosilci - mladoletnik brez spremstva - prosilec iz Alžirije - varna izvorna država - seznanitev prosilca z informacijami o stanju v izvorni državi - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave - enako varstvo pravic - zavrnitev revizije
Upravni organ je v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito (pred odločitvijo) dolžan prosilce seznaniti s tem, da je država, iz katere prosilec prihaja, varna izvorna država. Le s tem mu bo zagotovljen procesni položaj subjekta v postopku. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije. Upravni organ pa na drugi strani ni dolžan prosilca soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določeno državo razglasila za varno izvorno državo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041431
URS člen 22. ZUS-1 člen 22, 22/2, 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZMZ-1 člen 28. ZPP člen 91, 91/2, 287, 287/2, 287/4.
dopuščena revizija - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - zdravstveno stanje - sporno dejansko stanje - nedovoljene tožbene novote - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - enako varstvo pravic - ugoditev reviziji
Odločanje brez glavne obravnave v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, ugotovljenemu v upravnem postopku, čeprav le z nedovoljenimi novimi navedbami in novimi dokazi ali z novimi navedbami in dokazi, ki se nanašajo na nebistvena dejstva za odločitev, krši strankino pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Na njej mora biti namreč odločeno o celotnem dokaznem gradivu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041429
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-1, 59/2-3, 59/3, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 64/5, 73, 73/1, 75, 75/4. ZPP člen 214, 214/2, 279a.
prošnja za mednarodno zaščito - priznanje statusa begunca - neprerekana dejstva - priznanje neprerekanih dejstev - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - ugoditev pritožbi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Na dolžnost sodišča razpisati glavno obravnavo nima vpliva procesna situacija, nastala po vložitvi tožbe s strankinim priznanjem dejstva, ki je bilo v tožbi opredeljeno kot zmotno ali sploh ne ugotovljeno. ZUS-1 namreč take (nadaljnje) izjeme od odločanja na glavni obravnavi ne določa. Še več, izrecno je zanikana z določbo 60. člena ZUS-1, saj odločanje na seji izključuje poseganje v dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, zaradi česar neizvedba glavne obravnave pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku.
Kaj drugega ne izhaja niti iz 214. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala (z izjemo, določeno v nadaljevanju stavka). Ta določba pomeni samo, da za priznano dejstvo ni treba izvesti dokazov, ki bi to dejstvo potrdili ali ovrgli, ne odpravlja pa dolžnosti sojenja na glavni obravnavi. Zato mora sodišče to, naknadno nastalo okoliščino nespornosti dejstva, s katerim dopolni ali spremeni dejansko podlago odločanja, ugotoviti na glavni obravnavi, ne pa na seji. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da v obravnavani zadevi ni soočeno s primerom odločanja brez glavne obravnave s soglasjem strank, ki se v skladu z 279. a členom ZPP lahko pisno odpovesta obravnavi (v tem primeru odločanje temelji le na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov).
Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče zgolj ponovilo okoliščine, ki jih je ugotovila pritožnica že v odločbi, in da je na istih, predhodno že ugotovljenih okoliščinah napravilo le drugačno subsumpcijo dejstev pod pravni pojem učinkovite zaščite (pred preganjanjem nedržavnih subjektov), bi te okoliščine lahko ugotovilo le po izvedbi dokazov (poročil o stanju v izvorni državi) na glavni obravnavi. V tem primeru bi pritožnica lahko izpostavila to, kar sedaj uveljavlja v pritožbi, in sicer da se sodišče sklicuje na poročila, ki niso najbolj zanesljiva oziroma objektivna in tudi izvor podatkov ni popolnoma jasen (npr. članek BBC), ter da je tožnica takoj po tretjem napadu zapustila državo in da tudi od vložitve zasebne tožbe glede prvega napada ni minilo toliko časa, da bi lahko trdila, da do pregona ni prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039933
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 20, 20/1, 45, 45/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 236, 285, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prevod listine - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Glavna obravnava v upravnem sporu je namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi.
Po navedenem je treba pritožbi ugoditi že zato, ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo in odločilo o tožbi, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je po navedenem že zato podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni opravilo. To pomeni, da bi sodišče storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi bila njegova ocena o nesubstanciranosti dokaznih predlogov pravilna, saj bi bil pritožnik nezakonito prikrajšan za možnost obravnavanja tožbenih ugovorov pred sodiščem.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040298
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZMZ-1 člen 89. ZMZ člen 88.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - pomanjkanje pravnega interesa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - domneva o umiku pravnega sredstva - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.
Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00039123
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/1, 3, 3-2, 6, 6/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 6/1, 6/3, 6/4, 8, 8/1, 8/2, 9, 9/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 20, 20/1, 20/2, 40, 40/1, 74, 74/1, 75, 75/3. ZPP člen 7, 8, 215, 285, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZMZ-1 člen 35, 36, 36/1.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - prepoved mučenja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - nezakonito prebivanje - dokazno breme - prosta presoja dokazov - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - nepopolna oziroma nejasna obrazložitev
Sodba je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker se toženki v izreku kot nezakonito očita ravnanje izročitve tožnika organom Republike Hrvaške 16. 8. 2019, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da so bila nezakonita že ravnanja pred tem datumom.
Ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, ali je sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo kot prosilca za mednarodno zaščito (torej kot osebo, ki je podala prošnjo za to zaščito v smislu izražene namere, pa njena prošnja ni bila evidentirana, niti ji nato ni bilo omogočeno, da to prošnjo formalno vloži) ali kot osebo, za katero bi se lahko štelo, da želi podati prošnjo za mednarodno zaščito, pa o tej možnosti podaje prošnje v Republiki Sloveniji ni bila informirana (to je v smislu prvega odstavka 8. člena Procesne direktive), ali kot tujca, za katerega je treba uporabiti Direktivo 2008/115 (v nadaljevanju tudi Direktiva o vračanju), na katero se prav tako sklicuje izpodbijana sodba.
Direktiva o vračanju se ne more uporabljati za prosilce za mednarodno zaščito do zaključka obravnave njihove prošnje. To pa pomeni, da pravilna uporaba materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče prav tako pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in na katero je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev, v tej zadevi narekuje ugotavljanje, ali je tožnik, kot zatrjuje, v Sloveniji izrazil namero (željo) za mednarodno zaščito in s tem pridobil status prosilca. Dokazno breme o tej okoliščini je na njem, ali ga pritožnica zmore uspešno izpodbiti s svojimi navedbami in dokazi, pa lahko pokaže le celovito izveden postopek ugotavljanja dejanskega stanja, vključno s presojo vseh izvedenih dokazov na način iz 8. člena ZPP.
Sodišče lahko po lastni odločitvi izvaja le dokaze za potrditev ali ovrženje strankinih navedb in ne sme prevzemati njenega trditvenega bremena. V nobenem primeru pa sodišče ne more nadomeščati izražene volje in tožbenih zahtevkov stranke, torej ne sme samo oblikovati zahtevkov oziroma jih spreminjati ali dopolnjevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039071
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/2. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 66, 73, 73/1. URS člen 14, 14/2, 23, 25, 127. ZPP člen 343, 343/4, 367a.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - razlogi za omejitev gibanja - odstranitev tujca iz države - odprava sklepa o omejitvi gibanja - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - zavrženje nedovoljene pritožbe - napačen pravni pouk - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Upravno sodišče je sicer s svojo odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, zaključilo z odločanjem v tej upravni zadevi. Vendar pa s tem ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1, temveč je na podlagi odločitve sodišča predhodno vzpostavljeno pravno razmerje (omejitev gibanja) zgolj prenehalo. Ali je pri tem odločilo na podlagi predhodnega ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, je za vprašanje dovoljenosti pritožbe v takem primeru nebistveno, saj ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1.
Upravno sodišče je v svojem postopku opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ga odpravilo, s tem pa izpolnilo zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu v tej upravni zadevi (25. oziroma 23. člen Ustave). Tudi z vidika ustavnih zahtev torej ni nobenega razloga, da bi bi bilo treba v taki zadevi zagotoviti še nadaljnje redno pravno sredstvo s pritožbo na Vrhovno sodišče.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00038404
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2, 89. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038378
ZUS-1 člen 32, 32/2, 59, 59/2, 59/2-2, 84, 84/1, 84/2. URS člen 22. ZMZ-1 člen 28. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/3.
predlog za dopustitev revizije - priznanje mednarodne zaščite - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - pravica do izjave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - začasna odredba v revizijskem postopku - odložitvena začasna odredba - vrnitev tujca - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev izdaje začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali opustitev izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pomeni kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
Pogoj za obravnavo predlagane začasne odredbe mora biti enak, kot je bil po prejšnji ureditvi revizijskega postopka v ZUS-1, to je sprejem odločitve Vrhovnega sodišča, da bo zadevo obravnavalo zaradi pomembnega pravnega vprašanja (dopuščena revizija). Omenjeni pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen.
Zatrjevane škodljive posledice (izvedba postopka tožnikove vrnitve in njegova dejanska odstranitev iz Republike Slovenije ter s tem povezana nezmožnost udeležbe na glavni obravnavi v morebiti ponovljenem postopku pred Upravnim sodiščem) ne izvirajo iz akta, ki ga je tožnik izpodbijal v upravnem sporu. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč ni bilo odločno o tožnikovi vrnitvi v izvorno ali katero drugo državo, niti navedena zavrnilna odločba sama po sebi nima takih neposrednih učinkov, da bi bilo mogoče zgolj na njeni podlagi in brez nadaljnjih postopkov tožnika odstraniti iz Slovenije. Tako ne drži tožnikova trditev, da je nastanek težko popravljive škode v neposredni vzročni zvezi z realizacijo pravnomočne sodbe, ki je potrdila zavrnitev prošnje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038390
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-b, 46, 46/1, 46/1-ia. URS člen 22, 23. ZMZ-1 člen 2, 2-6, 31, 41, 41/2, 49, 49/1, 49/1-2, 49/1-3, 52, 70. ZUS-1 člen 30, 33, 37, 37/2, 64, 65, 85, 85/1, 85/1-1, 94, 94/1. ZUP člen 213, 213/1, 219, 221, 221/1.
dopuščena revizija - mednarodna in subsidiarna zaščita - že priznan status subsidiarne zaščite - status begunca - odprava odločbe - ponovljeni postopek - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - delna odločba - enoten postopek - enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite - oblikovanje izreka - učinkovito pravno sredstvo - spor polne jurisdikcije - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča.
Za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, lahko tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo.
V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.
Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.
Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 70, 70/2. ZUS-1 člen 23.
omejitev gibanja tujcu - pridržanje v centru za tujce - vročitev sklepa - osebna vročitev sklepa - zavrženje prepozne tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožbo po pooblaščencu vložil po poteku tridnevnega roka od vročitve sklepa o pridržanju. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo obravnavano tožbo kot prepozno. Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so zato v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe.
ZPP člen 367c, 367c/2. ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1.
predlog za dopustitev revizije - omejitev gibanja - nevarnost pobega - zapustitev države - zavrnitev predloga - vprašanje ni pomembno za obravnavano zadevo - ni izkazan odstop od sodne prakse - odložitvena začasna odredba - zahteva za izdajo začasne odredbe - zavrženje zahteve
V zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso upravnega sodišča tožeča stranka primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja ni opravila ter tako ni izkazala, da je ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju sodišče odločilo drugače.
O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.