PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00087948
ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - pritožba - nedovoljene pritožbene novote - nova dejstva in novi dokazi
Kolikor pritožnik (pavšalno) zatrjuje, (1) da bi moral v primeru vrnitve v Kraljevino Maroko spati na cesti, (2) da bi bilo tam zaradi terorizma in dejstva, da je državo zapustil, ogroženo njegovo življenje (3) ter da je prava neuk, Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave 31. 7. 2025.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088573
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sklicevanje na sodbo SEU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - pavšalna in neizkazana zatrjevanja
V zvezi s sklicevanjem pritožnika na sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v tej sodbi Sodišče EU zapisalo, da je treba 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Vendar pa pritožnik niti v tožbi (niti v pritožbi) ni navedel nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi njegova predaja Republiki Hrvaški v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja odgovorni državi za obravnavanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - pogoji za mednarodno zaščito - statistični podatki - razlike
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.
Na drugačno odločitev ne more vplivati niti njegovo sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Sodišče Evropske Unije je že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00087947
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/4.
pritožba v upravnem sporu - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost stranke - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00087949
ZUS-1 člen 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - pritožbeni ugovori
Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče presojo, da v Franciji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, oprlo na ugotovitev, da je pritožnik v Franciji imel dostop do azilnega postopka, v postopku je imel tolmača in brezplačnega odvetnika, odnos uradnih oseb pa je označil kot dobrega. Temu pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088207
ZUS-1 člen 52. ZMZ-1 člen 20, 24, 28, 52.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nedovoljene tožbene novote - splošno znana dejstva - družinsko nasilje
Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe.
Nobenega dvoma ni, da večini odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, ni znano, da se policija v izvorni državi na družinsko nasilje ne odziva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00087717
ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Nastopile so med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-3. ZPP člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - obseg pritožbene presoje - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Vloga Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora se v pritožbenem postopku omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba Upravnega sodišča. Upravni akt je v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. V upravnem sporu je predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo Upravno sodišče, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - prekoračitev roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški.
Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 17, 18, 19.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prosilec za azil - zdravstveno varstvo - nujna medicinska pomoč - načelo vzajemnega zaupanja
Države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Bolgarija, morajo prosilcem za azil - tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III - v skladu s členi od 17 do 19 te uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi
Iz določbe tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje). Le v tem roku vložena prošnja ni predmet posebnega postopka, ki velja za ponovno prošnjo, kar tudi pomeni, da je po vsebini lahko enaka implicitno umaknjeni prošnji. Zaradi poteka devetmesečnega roka ni mogoče navedb in dokazov v novi prošnji obravnavati, kot da gre za postopek priznanja mednarodne zaščite, vložene znotraj tega roka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46. ZUS-1 člen 74.
mednarodna zaščita - pravica do informacije - nedovoljena pritožbena novota - predaja odgovorni državi za obravnavanje prošnje za azil - pogoji za mednarodno zaščito - razlike - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - učinkovit azilni postopek - dostop do sodnega varstva
Z vidika presoje ovir za predajo prosilca za mednarodno zaščito drugi državi članici na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo organi v državi članci s prosilci za mednarodno zaščito, ki so jim predani v okviru dublinskih postopkov.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
Zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le upravnega postopka, ampak je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva, v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - versko ali drugo prepričanje - dolžnost pravočasnega navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov - pravica in dolžnost informiranja
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da glede na vsa prejeta opozorila ni nobenega razloga, zaradi katerega pritožnik o svojem ateizmu ne bi spregovoril že v prejšnjem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je z danimi opozorili toženka izpolnila svojo dolžnost ustrezno informirati pritožnika, ter da je obseg ugotavljanja dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca. Glede zatrjevanega načina ravnanja kot prava neuka stranka pa Vrhovno sodišče poudarja, da je že večkrat sprejelo stališče, da nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
mednarodna zaščita - pritožba - resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode - revščina - pomen zadeve za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - ekonomski razlog - ekonomski razlogi prosilca za azil - subjekt preganjanja ali resne škode
Slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nasilje v družini - resna škoda
Pritožnikovo ponavljanje njegovega občutka ogroženosti ne utemeljuje drugačne pravne opredelitve njegovega strahu zaradi nasilja njegove žene. Ta strah ne izvira od enega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. To so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 19, 19/2. ZUS-1 člen 63, 63/2, 63/2-3, 73, 75, 75/1, 75/1-2. ZMZ-1 člen 26, 26/1, 52, 52/1.
mednarodna zaščita - pritožba - pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje - obrazložen ugovor - diskriminacija na podlagi narodnostne pripadnosti - neizkazana resna škoda - navedbe prosilca ne zadoščajo kriteriju preganjanja po ZMZ - sprememba in dopolnitev obrazložitve sodbe - sklicevanje na sodno prakso
Pritožba v upravnem sporu je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo. Zato je potrebno ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če naj ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom.
Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Taka razlaga pravil ZMZ-1, kdaj je dopustno uporabiti pravila pospešenega postopka, pa je po vsebini pravilna. Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1.
Upravno sodišče je dopolnilo obrazložitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe z oceno spoštovanja načela nevračanja na podlagi sodne prakse SEU in ESČP. ZUS-1 Upravnemu sodišču omogoča, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Te razloge pa sodišče navede v sodbi. Zato zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso SEU in ESČP po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugotavljanje pogojev za status begunca oziroma za subsidiarno zaščito - resna škoda - socialne in ekonomske pravice - poslabšanje zdravstvenega stanja
Vrhovno sodišče je že presodilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi splošne slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče EU pa je odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.
pogoji za združitev zadev v skupno obravnavanje - učinkovito sodno varstvo - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva
Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj.