Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Čeprav je Upravno sodišče pritožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pozvalo, naj pojasni, o katerih konkretnih dogodkih in dejstvih bi priča lahko izpovedala (saj je iz sklepa z dne 13. 3. 2026 razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe na različne datume), je ta zgolj splošno navedel, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ne drži in da lahko izpove o vseh dogodkih, saj je bila pri vseh prisotna. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga iz 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik v pritožbenem postopku ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč zgolj pavšalno navaja, (1) da njegove izjave niso nekonsistentne, (2) da je vseskozi izpovedoval enako in (3) da je le posamezne postopke kot prava neuka oseba pomešal. S takšnimi pavšalnimi navedbami, iz katerih niti ne izhaja, kateremu delu dokazne ocene Upravnega sodišča konkretno nasprotuje oziroma katera dejstva naj bi bila po njegovem mnenju ugotovljena napačno, pa pritožnik ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene.
Slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit.
Zgolj zatrjevanje očitkov ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Pritožbene navedbe so nerazumljive do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, čemu pritožnik sploh oporeka. Edini upoštevni očitek, ki iz navedenega (lahko) izhaja, je ugovor procesne kršitve, da izrek nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kljub v obrazložitvi sprejetemu stališču, da je s strani toženke sprejeti ukrep brez zakonske podlage oziroma da je ta protiustavna. Taka kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Pritožbeni ugovori o tem, do kdaj traja azilni postopek, tj. ali tudi za čas čakanja na vrnitev v izvorno državo, so za obravnavano zadevo irelevantni, saj do namestitve kot posledice odločanja o mednarodni zaščiti ni prišlo.
Navedbe o tem, da bo v primeru predaje Italiji pritožnik ponovno nameščen v zaprt center, ostajajo na hipotetični ravni. Pritožnik v tožbi kot tudi v pritožbi navaja, da gre za njegova pričakovanja, kar pa za ugoditev pritožbi ne zadošča.
Pozitiven rezultat sistema EURODAC po primerjavi prstnih odtisov, odvzetih v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, predstavlja neposredni dokaz v postopku iz člena 20(5) Uredbe Dublin III. Kot je pravilno navedlo Upravno sodišče, ima tak dokaz na podlagi člena 22(3)(a)(i) Uredbe Dublin III naravo formalnega dokaza, ki določa odgovornost države članice, razen če je ovržen z dokazom o nasprotnem, zato sam po sebi zadostuje za ugotovitev izpolnjenosti pogojev za ponovni sprejem.
Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.
ZMZ-1 vsebino pojma "pristojni organ" posebej opredeljuje, in sicer je po 7. točki 2. člena ZMZ-1 to ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite.
Ker se 70. člen ZMZ-1 po določbi prvega odstavka tega člena izrecno nanaša na tožbe zoper odločbe pristojnega organa, to pomeni, da se izjema neomejene možnosti pritožbe iz četrtega odstavka istega člena ne nanaša na organe oziroma postopke, ki ne ustrezajo opredelitvi pristojnega organa iz 7. točke 2. člena ZMZ-1.
Odločbe, ki jih je izdal drug organ (ali celo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vendar v postopkih, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti), niso odločbe po prvem odstavku 70. člena ZMZ-1 in zoper njih ni možna pritožba po četrtem odstavku tega člena.
Pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je podal že v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, ki sta jih prepričljivo ocenila tako toženka kot sodišče prve stopnje, ne more doseči drugačne odločitve.