Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 20, 21, 21/1, 22, 23, 23/1, 23/1-8, 28, 31, 44.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita - ugotavljanje pogojev za status begunca oziroma za subsidiarno zaščito - nepriznan status begunca - status subsidiarne zaščite - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - dokazno breme prosilca zdravstvena oskrba
Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00086217
URS člen 19. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - pravica do osebne svobode - poseg v pravico do osebne svobode
Tudi če je Upravno sodišče v posameznih primerih presodilo, da gre za kršitev pravice do osebne svobode, to ne pomeni, da je tudi poseg v pritožnikovo osebno svobodo nezakonit in neustaven.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - ukrep omejitve gibanja - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - nesorazmernost ukrepa - alternativni ukrep - učinkovitost ukrepa
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00086223
ZMZ-1 člen 89, 89/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - konkludentno ravnanje - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Prosilčevo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. S samovoljno zapustitvijo azilnega doma, kamor se ne vrne, prosilec torej na konkludenten način pokaže, da očitno nima več namena počakati do pravnomočnega zaključka upravnega postopka. S tem pa se sam odreče sodnemu varstvu ne samo na prvi sodni stopnji ampak tudi v pritožbenem postopku.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - status prosilca za azil - tujci
Za izključitev predaje je odločilno, ali bi bil pritožnik v primeru predaje izpostavljen dejanski nevarnosti, da bo ponovno napoten na mejo z Bosno in Hercegovino in tam nezakonito vrnjen s Hrvaške v navedeno državo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je za predajo bistveno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju (in izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito). Glede tega pritožnik v pritožbi ne trdi, da Republika Hrvaška osebe, ki so ji predane v t. i. dublinskem postopku, nezakonito vrača v Bosno in Hercegovino in jim s tem onemogoča dostop do postopka mednarodne zaščite. Samo to, da so kršitvam dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem in nasilju hrvaške policije izpostavljene osebe ob prečkanju bosansko-hrvaške meje, ter da gre za kršitve sistemske narave, po stališčih SEU ne zadošča za izključitev predaje.
ZMZ-1 člen 9, 24, 28, 52, 52/1, 52/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanske okoliščine - okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje - neizkazana resna škoda - upravni postopek - pooblaščenec za zastopanje
Pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve, da so njegove zdravstvene težave in nezmožnost pridobitve ustrezne zaposlitve ter zaradi tega grozeča mu revščina, v primeru vrnitve v izvorno državo, razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da pritožnikova revščina, za katero zatrjuje, da je oz. bo posledica sistemskih pomanjkljivosti, tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne izhaja iz določb ZMZ-1, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 17, 17/3, 17/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - brezplačna pravna pomoč - zdravstveno varstvo - plačilo zdravstvenih storitev
Že iz samega opisa pravnih postopkov v navedeni državi, v kateri je pritožnik v letu 2021 zaprosil za azil, je razvidno, da je imel dostop do azilnega upravnega postopka in sodnega postopka, da pa s pravnimi sredstvi, ki jih je vložil s pomočjo odvetnice, ni uspel. Tudi okoliščina, da je bilo zastopanje "samoplačniško", sama zase ne kaže na pomanjkljivost azilnega postopka. Kot izhaja iz 22. člena Direktive 2013/32/EU, mora država članica prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške (torej kot v pritožnikovem primeru) omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, medtem ko mora biti brezplačna pravna pomoč omogočena le za postopek pred sodiščem in le na zahtevo prosilca (20. člen navedene direktive).
Če je pritožnik za zdravstvene storitve moral plačati, pa prav tako ne pomeni, da v romunskem azilnem sistemu obstaja nedopustna pomanjkljivost, že zato, ker Direktiva 2013/33/EU ne zahteva, da države članice prosilcem za mednarodno zaščito vselej zagotovijo brezplačno zdravstveno varstvo. Tako jim je prepuščena možnost, da od prosilcev, ki imajo dovolj sredstev, zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo ali k njim prispevajo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena navedene direktive).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1d. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti
Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - revščina
Pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja - ponavljanje tožbenih navedb
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da je bil v Alžiriji življenjsko ogrožen zaradi groženj sorodnikov, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in pravilno presodilo, da glede na dolgo obdobje, v katerem naj bi grožnje prejemal, te niso bile hujše, zakaj naj bi se situacija poslabšala, pa pritožnik ni pojasnil.
Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nove okoliščine - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - načelo nevračanja v izvorno državo - trditveno in dokazno breme
Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči, če prosilec navede dejstva ali/in predloži dokaze, nastale po koncu prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, oziroma če v primeru dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, navede upravičene razloge, zakaj jih ni uveljavljal že prvič (do opustitve njihovega navajanja ne sme priti po prosilčevi krivdi).
Iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev načela nevračanja, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovno vložena zahteva - nova dejstva in dokazi
Obravnavo ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji Upravnega sodišča ne nasprotuje.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3/2-2, 17/1, 31, 32.
mednarodna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti - nove okoliščine
Upravno sodišče je glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku izdaje izpodbijane sodbe, pravilno odločilo. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da bi lahko kasneje prišlo do nastanka novih okoliščin, ki zaradi neobstoja v času odločanja Upravnega sodišča še niso bile in tudi niso mogle biti presojane.
Iz pritožbenih navedb in predloženih dokazil bi lahko izhajalo, da so nastala nova dejstva oziroma da se je pritožnikovo zdravstveno stanje zaradi odstopa in raztrganine mrežnice ter s tem povezane operacije spremenilo. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi kaže, da bi lahko prišlo do nastopa za odločitev pomembnih novih okoliščin.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00085717
URS člen 22. ZMZ-1 člen 52, 52-1. ZUS-1 člen 73.
pritožba v upravnem sporu - izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje - glavna obravnava v upravnem sporu - pravica do izjave - očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito
Skladno z zakonom je pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1), zato je pritožnik dolžan svoje ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt.
Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi - torej v postopku, v katerem je pritožniku zagotovilo pravico do izjave v smislu 22. člena Ustave - povzelo celoto pritožnikovih zatrjevanj, s katerimi sodišča v ničemer ni uspel prepričati o resničnosti svojih navedb o obstoju neformalne skupine, ki naj bi v Tuniziji delovala proti razpečevalcem mamil, in članstvu oziroma sodelovanju v njej in je to tudi navedlo v obrazložitvi sodbe (17. in 18. točka obrazložitve). S tem je povzelo svoje procesno dejanje in vsebinsko odgovorilo na podane pritožnikove trditve, ki jih je samo obravnavalo v zadevi mednarodne zaščite.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - diskriminacija
Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti - preverjanje po uradni dolžnosti - pavšalne trditve
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.
Pavšalna in z ničemer podprta je pritožnikova navedba, da mora po mednarodni sodni praksi organ, ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije (o stanju v relevantni državi) preveriti po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca - zaščita v izvorni državi
Tudi če bi bile navedbe o grožnjah pravočasne, pritožnik ni zatrjeval, da mu zaščite pred nedržavnimi subjekti, ki naj bi mu grozili, ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi izvorna država.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca - podaljšanje roka - dejansko stanje v upravnem postopku
Toženka poleg šestmesečnega roka za predajo ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma.
ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za obravnavanje prošnje pristojni državi - rok za predajo prosilca - odložitvena začasna odredba - zadržanje izvršitve izpodbijanega akta - odlog izvršitve izpodbijanega akta
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da z odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče začasno zadrži oziroma odloži izvršitev izpodbijanega akta, pri čemer ta dva izraza uporablja kot sopomenki, zato v primeru uporabe kateregakoli od teh izrazov v začasni odredbi veljajo takšni učinki, kot izhajajo iz Uredbe Dublin III in sodne prakse SEU. To pomeni, da tako kadar je v začasni odredbi določeno zadržanje izvršitve odločbe o predaji kot tudi kadar je določena odložitev izvršitve, velja, da od izdaje končne odločitve o pritožbi 6-mesečni rok za predajo po 29. členu Uredbe Dublin III začne teči znova.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - začasna odredba - vročitev - zadržanje izvršitve sklepa o predaji
Izpodbijana začasna odredba (ki je bila izdana na pritožnikov predlog) toženki (začasno) preprečuje izvršitev pritožnikove predaje Republiki Hrvaški. To pomeni, da ni pravno odločilno, kdaj je bila odločitev o izdani začasni odredbi vročena pritožniku, temveč, kdaj je bila vročena toženki. Od trenutka, ko se je toženka seznanila z odločitvijo sodišča o odložnem učinku, predaje ni smela izvršiti. Iz dokazila o vročanju (vročilnice) pa je razvidno, da je bila toženki sodba in sklep I U 2117/2024-58 vročena 17. 3. 2025, torej pred potekom šestmesečnega roka.