PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00005094
ZUS-1 člen 21, 51, 51/2, 52, 59, 60, 74, 74/1, 74/2, 75, 75/1-1, 75/3, 77. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 27. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - informacije o izvorni državi - pravica do izjave - odločanje na glavni obravnavi - kršitev pravil postopka - dejansko stanje - dejanja preganjanja - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - dejanska in trditvena podlaga - pritožba tožene stranke
Neizvedba glavne obravnave pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano dejansko stanje, ki ga je ugotovil upravni organ.
Zaradi dvoma v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovila pritožnica, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo.
Če v posameznem primeru ni razlogov za preganjanje, katerih nevarnost mora biti individualno in konkretno izkazana, je logično, da ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu in lastnosti dejanj preganjanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 7, 7/2, 13, 13/1, 22, 22/3, 22/5, 27, 27/1, 27/3, 29, 29/2. Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 19. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 14. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 680/2014 z dne 16. aprila 2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta točka 7.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - vprašanje za predhodno odločanje SEU - nezakonito prečkanje državne meje - nadaljevanje prekinjenega postopka - humanitarni razlogi - sistemske pomanjkljivosti
Za "nezakonito prečkanje" meje gre tudi, če je bilo to prečkanje tolerirano ali dovoljeno v nasprotju z veljavnimi pravili, ali pa je bilo dovoljeno s sklicevanjem na humanitarne razloge in v nasprotju s pogoji za vstop, ki načeloma veljajo za državljane tretjih držav. Niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.
Država članica na podlagi drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ne more biti več odgovorna, če je na dan, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, rok dvanajstih mesecev po nezakonitem prehodu te meje že iztekel.
Drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, da vložitev pravnega sredstva pomeni, da začne rok šestih mesecev za predajo odgovorni državi članici teči šele po sprejetju pravnomočne odločbe o tem pravnem sredstvu (tudi če se je sodišče odločilo na SEU nasloviti predlog za sprejetje predhodne odločbe), če ima pravno sredstvo odložilni učinek v skladu s tretjim odstavkom 27. člena iste uredbe.
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
Ker pritožnik v tožbi ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni navajal v predhodnem postopku (do izdaje odločbe z dne 6. 3. 2017), je sodišče ravnalo pravilno, ko jih pri odločanju ni upoštevalo.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - splošna verodostojnost prosilca - notranja razselitev
Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec tako izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1.1 Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, pa določa 28. člen ZMZ-1.
Ugotovitev tožnikove splošne (ne)verodostojnosti je torej (le) podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite oziroma, povedano z drugimi besedami, s presojo (ne)verodostojnosti tožnikovih izjav je (lahko) opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.
Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoča zgolj zaradi neizkazanosti okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Že naslov tega člena pove, da gre za okoliščine utemeljevanja prošnje, nobena od teh okoliščin pa sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001796
ZUS-1 člen 31, 31/1, 36, 36/1-6, 59, 59/2-1, 65, 65/1, 75, 75/2, 77. ZMZ-1 člen 20, 20/1.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - status begunca - pravni interes - pravovarstveni interes - spor polne jurisdikcije
Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo.
V primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, je treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma v čem bi bil njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa, ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca.
ZMZ-1 člen 29, 29/1, 29/2. ZUP člen 9. ZTuj-2 člen 72. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 8.
mednarodna zaščita - notranja zaščita - kršitev načela zaslišanja stranke - načelo nevračanja - odstranitev tujca iz države
Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji.
Če država meni, da prosilec sploh ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je iz tega razloga treba prošnjo zavrniti, se tudi ne bo postavilo vprašanje notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite. V takem primeru se bodo pogoji glede tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije oziroma možnosti njegovega vračanja v drugo državo presojali v okviru določb ZTuj-2 ob upoštevanju načela nevračanja iz 72. člena tega zakona.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00003031
ZMZ člen 21, 21/3. ZUS-1 člen 74.
mednarodna zaščita - neskladne izjave - splošna neverodostojnost - razlogi preganjanja - politična stranka - prevajanje zapisnika - psihično stanje prosilca za azil - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Ker zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe glede članstva v stranki UDP in preganjanja zaradi političnega prepričanja ni uspel izkazati, je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost.
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se je ugotovila le splošna neverodostojnost pritožnika, ampak je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi neskladnost konkretnih izjav, ki jih ni ustrezno pojasnil.
Kljub časovni oddaljenosti je utemeljeno pričakovati, da bo prosilec o bistvenih in najpomembnejših okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in s katerimi utemeljuje prošnjo, izpovedal bistveno enako (npr. glede aktivnosti v stranki UDP, obdobja aretacij, časa zapustitve izvorne države). Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel pritožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična.
Nesposobnosti za zaslišanje ni zatrjeval do konca glavne obravnave, zato tega ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, njegovo slabo zdravstveno stanje pa ni bilo ugotovljeno niti na zadnji glavni obravnavi. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi, prav tako pa za dvom v psihično sposobnost pritožnika ne zadošča zgolj pooblaščenkina laična ocena.
Pravilno je pritožnikovo stališče, da za pridobitev statusa begunca ni odločilno, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. To je lahko zgolj eden izmed upoštevnih dokazov, da je strah pred preganjanjem res utemeljen. Vendar je pritožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval na trditvah, da je bil v preteklosti osebno izpostavljen preganjanju na demonstracijah (kjer naj bi ga aretirala tajna policija) in na facebook-ovi spletni strani (kjer naj bi mu grozili, da bo imel težave, če ne izbriše svojih objav). Ker tega zaradi nasprotujočih izjav na več bistvenih mestih svoje izpovedbe o preteklem preganjanju ni uspel izkazati, je bila ugotovljena njegova splošna neverodostojnost in ne zgolj na podlagi drobnih zmot in pomanjkljivosti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001648
ZUS-1 člen 76. ZUP člen 9, 10. ZMZ-1 člen 20, 29, 33.
mednarodna zaščita - utemeljen strah pred preganjanjem - notranja zaščita - notranja razselitev - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica do izjave - ekonomska in socialna eksistenca
Pritožnica je ocenila, da bi tožnik po vrnitvi v Kabul lahko živel pri sorodnikih, vendar pa na osebnem razgovoru, ko so mu bila zastavljena vprašanja in je tudi dobil možnost izjave, ni bilo nobeno pritožničino vprašanje (ali informacija) usmerjeno na to možnost. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala pritožnica upoštevati prvi odstavek 9. člena ZUP.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001647
ZUS-1 člen 22, 75, 75/2, 77. ZPP člen 339, 339/2-15. ZMZ-1 člen 36, 36/1-6, 49, 49/6, 50, 50/2-2, 80.
mednarodna zaščita - pravni interes - nastanitev v azilnem domu - samovoljna zapustitev azilnega doma
Upoštevajoč vsebino dopisa tožene stranke, ki je v sodnem spisu, in iz katerega je razvidno, da se je tožnik pred odločitvijo sodišča prve stopnje sam ponovno zglasil v azilnem domu, ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom ter se vanj ni vrnil in je s tem kršil svoje obveznosti po ZMZ-1.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00000835
ZUS-1 člen 36, 36/1-5, 59, 59/2-1, 65, 75, 75/2, 77. ZMZ-1 člen 15, 20, 26, 26/1, 67, 67/1-5, 90, 90/1, 92, 92/1, 103. ZLV člen 5. ZSVarPre člen 3, 3/1. ZSV člen 3, 5, 5/2, 10, 12, 13.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - status begunca - pravni interes - pravovarstveni interes - spor polne jurisdikcije
Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca.
Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti.
Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem.
Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista navedeni med zakonsko določenimi pravicami teh oseb.
ZMZ-1 člen 26, 29, 49, 49/1-3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - grožnja preganjanja - vrnitev v izvorno državo - možnost notranje razselitve
Odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor naj bi bil razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti). V postopku notranje razselitve je treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in; ali se lahko tam nastani. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in prežive.
Tako je v postopku razselitvene alternative treba ugotoviti, ali je v mestu razselitve prosilcu omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP; vprašanje združitve prosilca z družino v kraju razselitve (ki ga izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke), pa ni predmet odločanja v postopku razselitvene alternative in tudi ni ovira, zaradi katere prosilec ne bi mogel biti razseljen.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016100
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2.
dovoljenost revizije - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - objektivne okoliščine - nesodelovanje v postopku - milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega - nedovoljen vstop v rs - druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave
Odločitev je utemeljena na okoliščini iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, glede uporabe katere je torej Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, kot je že pojasnjeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi vprašanje v zvezi z uporabo kriterijev iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni (več) pomembno pravno vprašanje, saj odgovor nanj na odločitev ne vpliva.
Kriteriji za uporabo pooblastila za pridržanje morajo biti dovolj določni, nedvoumni in predvidljivi, da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja. Vsak nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Sama zakonska določba ni dovolj konkretizirana in natančna, ker ne razmejuje, kdaj je lahko nedovoljen vstop razlog za pridržanje prosilca oziroma kdaj ne. Lahko bi tak razlog bil glede na posamezne okoliščine konkretnega primera, ki pa bi morale biti konkretizirane oziroma v naprej določene. Enako velja za kriterij druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave, ki je tako široko pomensko odprt, da sam ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00001709
ZUS-1 člen 22, 22/1, 83, 83/2-3, 84, 89. ZPP člen 367č.
dovoljenost revizije - mednarodna zaščita - zelo hude posledice - predaja odgovorni državi članici - zdravstveno stanje prosilca - Dublinska uredba III - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Za odločitev, ali je revident izkazal zelo hude posledice, je treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Zvezno republiko Nemčijo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1016037
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3, 84, 89. ZMZ-1 člen 125.
dovoljenost revizije - ukrep omejitve gibanja - pridržanje z namenom predaje - pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - ni trditev o hudih posledicah
Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, niti ni zatrjeval in izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, Vrhovno sodišče pa s svojo interpretacijo revizijskih argumentov iz revizije namesto revidenta ne more nadomestiti navedenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1016038
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 352.
začasna odredba - sklep o pridržanju - pravnomočno končan postopek
Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno.
Z izdajo sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo glede omejitve gibanja tožnika, je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj v upravnem sporu glede ukrepa omejitve gibanja, izrečenem po določbah ZMZ-1, ni pritožbe na Vrhovno sodišče.
mednarodna zaščita - splošna verodostojnost - nekonsistentne izjave - nelegalna zveza - posebna družbena skupina - prešuštniki - sprememba vere - bodoče preganjanje
Prešuštnikov ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, saj takšni skupini ni prirojena skupna lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo.
Upoštevaje tožnikove neskladne in neprepričljive izjave glede spremembe vere, kakor tudi izjavo, da zaradi zanimanja za krščansko vero pred odhodom iz izvorne države ni imel nobenih problemov, in dejstvo, da se je v Sloveniji krstil le 12 dni po podani prošnji za mednarodno zaščito, kaže na to, da vere sploh ni spremenil, s krščenjem pa je imel izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Priznanje mednarodne zaščite pa ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1).
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016054
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 51/2, 52, 63, 75, 75/1, 75/3, 76, 79, 79/1, 79/2, 80. ZPP člen 8, 339, 339/2-14. ZMZ-1 člen 20, 49, 49/1-3.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če sodišče prve stopnje materialnopravno presojo opre na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nejasnost razlogov, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1016071
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 80, 80/3-3.
predaja odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - postopki po Uredbi Dublin III - sistemske pomanjkljivosti
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, lahko zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbe v odgovorni državi članici.
ZS člen 113a. ZPP člen 208. Uredba št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 11, 12, 12/2, 17, 17/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 19/2, 52, 52/3.
mednarodna zaščita - določitev odgovorne države članice - posedovanje veljavnega vizuma - sistemske pomanjkljivosti - diskrecijska klavzula - zdravstveno stanje prosilca - vprašanje za predhodno odločanje SEU
Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja in ni sporno, da sta tožnika (državljanka Sirije in državljan Egipta) v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi.
Po mnenju Vrhovnega sodišča tožniki niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen. Tudi SEU je v Sodbi navedlo, da v obravnavanem primeru niti iz predložene odločbe niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva, niti tega tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne trdijo.
Je pa SEU v Sodbi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Navedlo je tudi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.
V obravnavani zadevi pa je očitno, da niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to, da bi zdravstveno stanje tožnice sploh ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi ne kažejo na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Tudi ob sprejetju resničnosti dejstev, ki izhajajo iz tedaj obstoječih in s strani pritožnice predloženih dokazov, dejstva, ki bi bila glede na citirana stališča iz Sodbe pomembna za presojo Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi (posebej resna bolezen tožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine) ne izhajajo niti iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov.
Vrhovno sodišče tudi ni sledilo stališčem Ustavnega sodišča glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ki so nasprotna Sodbi. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. SEU je v Sodbi izrecno zapisalo, da člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.