ZMZ člen 22, 22/2, 23, 52, 52/1-2, 52/1-3, 54, 55, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-4, 55/1-5, 55/1-13, 65. ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 73/3, 80, 80/3-3. ZPP člen 333, 333/1, 344, 344/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 12, 12/1-b, 31, 36. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne, in glede vsebine te zaščite člen 9.
mednarodna zaščita - pospešen postopek - varna izvorna država - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - kršitev pravice do izjave - rok za odgovor na pritožbo
V pospešenem postopku se izvede posebna oblika skrajšanega ugotovitvenega postopka. Zakonodajalec je v zakonu predvidel zakonski dejanski stan, ki že sam po sebi pomeni, da prosilec za azil ne more izpolnjevati pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, pristojni organ pa ob ugotovitvi obstoja teh dejstev takoj odloči, da je prošnja za azil neutemeljena. Razlika med rednim in pospešenim azilnim postopkom je torej v pooblastilih, ki jih ima pristojni organ. V rednem postopku pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, upoštevne za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V pospešenem postopku pa pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.
ZMZ člen 2, 21, 21/1, 21/2, 22, 22/2, 26, 26/1-1, 26/1-2, 28, 28-1, 28-2, 28-3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 15, 15/2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 9, 9/1-a. ZUS-1 člen 52, 76.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - trditvena podlaga prosilca - vezanost presoje sodišča na trditveno podlago prosilca - utemeljen strah pred preganjanjem - utemeljen strah pred preganjanjem v prihodnosti - subjekti preganjanja - pripadnik posebne družbene skupine
Ocena upravnega organa oziroma sodišča je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ). Pristojni organ po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje, vendar, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZMZ, pristojni organ v okviru te dolžnosti le preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Navedeno pomeni, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.
Posebna družbena skupina zajema zlasti ljudi, ki imajo neko prirojeno lastnost ali skupno poreklo, običaje ali družbeni status, kar mora biti nespremenljivo, ali pa morajo imeti značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče. Družba v izvorni državi mora te osebe dojemati kot različne.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016028
ZUS-1 člen 32, 32/2, 83, 83/2-2, 84, 84/2.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - začasna odredba - težko popravljiva škoda - slabo zdravstveno stanje - kršitev pravice do osebne svobode - navedbe niso konkretizirane in izkazane
Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal ne verjetnega nastanka škode, ne njene težke popravljivosti. Revident namreč svojih skopih in pavšalnih navedb ni konkretiziral in zanje ni predložil nobenih dokazov.
Glede na navedbe, da naj bi mu težko popravljiva škoda nastala že zgolj zaradi omejitve gibanja na prostore Centra za tujce sama po sebi, torej s položajem, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sam ukrep še ne pomeni težko popravljive škode v smislu omenjene določbe ZUS-1, saj je vprašanje njegove zakonitosti šele predmet presoje v tem postopku, in je kot tako mogoče razumeti le škodo, ki nastane zaradi posega v osebno svobodo v Centru za tujce
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015982
EKČP člen 3. ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-3, ZTuj-2 člen 68.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanj - nekonkretizirano vprašanje - splošno vprašanje - kriterij pomembnosti pravnega vprašanja - zelo hude posledice - zdravstveno stanje - standard hudih zdravstvenih posledic po ESČP
V obravnavanem primeru za dovolitev revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 ne zadošča zgolj navedba vprašanj, saj vprašanja niso razvita do te mere, da bi ustrezala kriterijem natančnosti, konkretizacije ter obrazloženi kršitvi pravil, sploh pa argumentiranemu in dokazanemu kriteriju pomembnosti, ki ga je Vrhovno sodišče v svojih odločitvah že večkrat poudarilo.
Zgolj s splošnim opisom hudih zdravstvenih posledic, ki naj bi revidentu nastale zaradi odvzema prostosti v Sloveniji, revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, zato pogoj po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazan.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015974
ZUS-1 člen 27, 27/1-1, 64, 64/1-4, 76. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 28. ZUP člen 103. ZMZ-1 člen 1, 1/2-1, 49, 49/6, 50, 50/2-1, 50/3.
mednarodna zaščita - osebni razgovor - domneva umika prošnje - predmet pritožbene presoje - pravna domneva - pravna fikcija - pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU
Določba točke a drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II, ki ureja pogoje v zvezi z domnevo implicitnega umika prošnje za mednarodno zaščito, ima neposredni učinek.
Prva alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa izpodbojno pravno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz. Navedena določba ZMZ-1 v primerjavi s Procesno direktivo II pomeni nerazumno breme za posameznika, zaradi česar je ni mogoče uporabiti.
Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je tožnik z naknadnim opravičilom v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni mogel udeležiti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Pristojni organ bo moral v primerih, ko bo tovrstno opravičilo prejel po izdaji sklepa o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1), ugotavljati, ali so podani pogoji za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje po 103. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016004
ZMZ člen 2, 21, 21/3, 22, 22/2, 26, 28, 53, 53/1-1, 68. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 21, 12/1, 16.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - strah pred preganjanjem - resna škoda - splošna verodostojnost prosilca - zunanja nekonsistentnost - Boko Haram - pravica do izjave - notranja zaščita
Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda le svojo izjavo, mora izkazati tako skladnost izjav, ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje, kot tudi splošno verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.
Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je razvidno, da so bile v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ pritožnikovim pooblaščencem v seznanitev in mnenje posredovane vse zbrane informacije, na katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Pritožnik je na te informacije dal pripombe in poslal določene odlomke ter spletne naslove drugih informacij o njegovi izvorni državi. Dolžnost tožene stranke pritožnika opozoriti na nekonsistetnosti med njegovimi izjavami in zbranimi informacijami niti ne izhaja iz Procesne direktive II, ki v členu 12(1) določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da ga je treba posebej opozarjati, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe.
Notranja zaščita se nanaša na drugačne primere, ko se prosilec ne more vrniti v svoj izvorni kraj zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, pred čemer pa ga njegova izvorna država lahko zaščiti, če se nastani v njenem drugem delu. V obravnavanem primeru pa pritožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015952
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1, 75, 75/1, 76, 79, 79/1, 80. ZMZ člen 125.
predaja odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - postopki po Uredbi Dublin III
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile v dosedanjem postopku ugotovljene okoliščin prečkanja hrvaške meje, gre dejansko za v procesnem predlogu prikrit pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku, kar ni predmet pritožbene presoje. Vrhovno sodišče zato postopka ni prekinilo do odločitve SEU v zvezi z vprašanji, postavljenimi v zadevi I Up 220/2016.
V primerih, ko je že bil opravljen osebni razgovor in ni drugih okoliščin, ki bi zahtevale, da se da stranki možnost ponovne neposredne izjave pred uradno osebo, ta v ponovljenem postopku ni obvezen.
Možnost vlaganja prošenj za mednarodno zaščito prosilcem ne zagotavlja izbire države glede na njihovo mnenje o (ne)ustreznosti konkretne zdravstvene terapije.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).
Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015987
URS člen 22, 25. ZUS-1 člen 52, 74, 75/1, ZMZ člen 21, 26.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje zaradi istospolne usmerjenosti - zaščita izvorne države - presoja dejanskega stanja v pritožbenem postopku - tožbene novote - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - zdravstveno stanje prosilca
Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je sicer mogoče govoriti o dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ neodvisno od okoliščine, ali je prosilec prijavil policiji zatrjevano nasilje ali ne. Tudi če ga ni, pa je tako zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga (seveda če ga) pred njim lahko zaščiti že izvorna država in torej ni potrebe, da bi to storila druga država. Glede tega je namreč relevantno vprašanje, ali so ga subjekti zaščite pripravljeni oziroma zmožni zaščititi.
Tožnik se v izvorni državi glede tega dejanja ni obrnil po pomoč na državne subjekte, kar pa seveda ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali noče nuditi zaščite. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
Pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavani zadevi niti ni dopusten, saj se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi.
ZUP člen 9, 9/1. ZMZ člen 22, 22/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16.
mednarodna zaščita - pravica do izjave - celovita predstavitev prošnje za mednarodno zaščito - neskladnost v izjavah prosilca - neskladnost med izjavami in zbranim gradivom
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega poteka postopka pravilno zaključilo, da je pritožnica kršila tožnikovo pravico do izjave. Uporabila je njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga izrecno seznanila z ugotovljenimi neskladji med izjavami v obeh postopkih. S tem mu ni dala možnosti, da pojasni ugotovljena odstopanja.
Napačno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral biti tožnik tudi izrecno opozorjen na neskladnosti med njegovimi izjavami in gradivom, ki ga je zbrala pritožnica. Iz odločbe z dne 14. 3. 2016 je razvidno, da so bile tožnikovim pooblaščencem posredovane vse zbrane splošne in specifične informacije, na katerih je pritožnica utemeljila svojo odločitev. Tožnik je na te informacije dal pripombe, do katerih se je pritožnica opredelila v odločbi. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnila svojo dolžnost seznanitve tožnika z zbranimi informacijami.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlogi - zaslišanje stranke - presoja dejanskega stanja
Posledica neizvedbe glavne obravnave in odločanja sodišča prve stopnje na seji pa po izrecni zakonski določbi pomeni, da lahko sodišče prve stopnje odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1).
Ker je bilo sodišče prve stopnje vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka (60. člen ZUS-1), je utemeljitev njegovega pogleda na to za postopek nepotrebna, vendar pa sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj tovrstna obrazložitev na odločitev v predmetni zadevi ni vplivala.
ZMZ-1 člen 50, 50/2-2, 49, 49/6. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 352. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 41, 41/11.
mednarodna zaščita - pravni interes za pritožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - implicitni umik sredstva - skladnost ZMZ-1 z Direktivo 2013/32/EU
Tožnik očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj je samovoljno zapustil azilni dom ter se vanj ni vrnil. S tem je kršil svoje obveznosti po ZMZ-1. Pritožbo zoper izpodbijano sodbo je bilo zato treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavreči.
Sprejeta odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 74, 74/1, 76. ZMZ-1 člen 24, 25, 25/2, 26, 26/1.
mednarodna zaščita - status begunca - resna in individualna grožnja - razlog preganjanja - krvno maščevanje - korupcija v izvorni državi - notranja zaščita
Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana.
Pritožnik ni izkazal, da ima druga družina namen izvršiti krvno maščevanje nad njim. To že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Na drugačno stališče ne more vplivati niti sklicevanje na pravila Kanuna, saj ta pravila sama po sebi ne zadoščajo za ugotovitev, da pritožniku, v primeru vrnitve na Kosovo, grozi preganjanje (kar je pogoj za priznanje statusa begunca) ali resna škoda (kar je pogoj za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite) s strani te druge družine.
Zgolj nestrinjanje z ugotovitvijo, da iz informacij o pritožnikovi izvorni državi izhaja, da bi mu pristojni organi na Kosovem tudi v primeru preganjanja s strani druge družine, nudili zaščito, in da torej tudi iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, ne utemeljuje nobenega izmed pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1.
Uredba (EU) št 604/2013 Evropskega parlamenta in Sv eta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorn e za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 22, 22/6, 22/7, 27, 27/3, 29, 29/1, 29/2.
neobravnavanje prošnje zaradi predaje drugi državi članici - rok za predajo
V predpisanem roku pa mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca ali druge osebe tudi dejansko opravljena, kar jasno izhaja iz besedila drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Navedeni materialni rok pa je prekluziven in se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, torej na Republiko Slovenijo.
Rok je torej potekel pred dnem vročitve izpodbijanega sklepa tožene stranke in pred vložitvijo predmetne tožbe v upravnem sporu. Rok je torej potekel še preden je bila izdana začasna odredba v upravnem sporu, zato se ne more podaljšati v čas po končni odločitvi v zadevi skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III in je s tega vidika utemeljitev sodišča prve stopnje napačna. Razlogi za tako zamudo, ki so na strani tožene stranke, v predmetni zadevi niso razvidni.
ZMZ člen 2, 2/3, 16, 16/1-1, 16/1-2, 28. ZTuj-2 člen 72, 82, 82/2. ZUP člen 9, 9/1.
mednarodna zaščita – subsidiarna zaščita – vračanje mladoletnika brez spremstva v izvorno državo – resna škoda pri potovanju v sicer varen domači kraj - varnostne razmere na poti - kršitve pravice do izjave (glede varnosti poti) – načelo največje otrokove koristi
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 zavzelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.
ZMZ člen 2, 2/3, 16, 28, 52, 52-2, 53, 53-1.. ZTuj-2 člen 72, 82, 82/2.. ZUP člen 9, 9/1.
mladoletni prosilci - vrnitev v varno tretjo državo, od koder je prosilec prišel - pogoji za priznanje subsidiarne zaščite - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave prosilca
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015865
ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 22, 22/6, 22/7, 26/1, 27, 27/3, 29, 29/1, 29/2.
predaja odgovorni državi članici - šestmesečni rok - sklep izdan po poteku šestmesečnega roka - prekluzivni rok - zahteva za izdajo začasne odredbe
Člen 29 Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, da morata izpodbijani sklep in začasna odredba biti izdana v roku 6 mesecev po odobritvi zahteve. V tem roku mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca dejansko opravljena, kar jasno izhaja tudi iz besedila člena 29 Uredbe Dublin III. Države članice morajo namreč imeti na voljo šest mesecev, ki jih morajo popolnoma izkoristiti za določitev tehničnih podrobnosti izvedbe. Ker do predaje pritožnika v tem roku ni prišlo, izdaja izpodbijanega sklepa po tem roku ni več zakonita. Tudi v nadaljevanju izdana začasna odredba ne more imeti nobenega vpliva na drugačen tek pred tem pretečenega roka, saj rok 6 mesecev z njeno izdajo ne začne teči znova.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015958
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-a, 29, 29/1, 29/2, 29/3. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za izvršitev predaje
Predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, se lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva.
Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015856
ZUS-1 člen 20, 20/1, 30, 30/1, 36, 36/1-6, 40, 40/1, 75, 75/2, 77. ZMZ-1 člen 67. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - pravni interes - meje tožbenega predloga
Tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravi akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.
Če sodišče izpodbijani upravni akt presoja brez upoštevanja tožbenih navedb, dejansko presoja nekaj, česa tožnik ni zahteval, ne presoja pa tistega, kar je zahteval.
Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožniku kršila pravico do izjave glede tistega dela odločitve toženke, ki ni sporen, je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, da je z izpodbijano sodbo odločilo izven meja tožbenega predloga, o tožbenem predlogu, kot ga je tožnik opredelil v tožbi, pa sploh ni odločalo.
Po ZMZ-1 sta status subsidiarne zaščite in status begunca dve obliki ene pravice do mednarodne zaščite. Zato je v primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma, v čem bi bil glede na določbe ZMZ-1 ali drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti oseb z mednarodno zaščito, njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca.
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 7, 7/1, 26, 27, 28, 34. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in S veta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - status begunca - priznan status subsidiarne oblike zaščite - strah pred preganjanjem - izrek odločbe o priznanju statusa
Pritožnica utemeljenega strahu pred preganjanem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Tako ni navedla nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko sama imela zaradi svoje vere ali narodnosti, navajala je splošna dejstva, tudi ni navedla nobenih osebnih okoliščin, s katerimi bi prošnjo individualno utemeljila (s svojimi konkretnimi težavami), ampak je navajala na splošno težave, ki jih imajo pripadniki njene narodnosti oziroma vere, ki so posledica vojnih razmer.
V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnica zatrjuje in so posledica vojne v izvorni državi, pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da so zadostna podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ta je bil pritožnici tudi priznan.
V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne oblike zaščite - preganjanje - resna škoda - glavna obravnava - odločanje na seji - izrek odločbe o priznanju statusa
Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika.
ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.
Sodišče je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Hkrati pa je svojo odločitev oprlo na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi (pred drugim senatom), v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve. Zato je njegova obrazložitev notranje kontradiktorna.