UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015744
ZMZ člen 2, 21, 21/3, 25, 25/2, 26. ZUS-1 člen 74, 74/1, 75, 75/1-2.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - splošna neverodostojnost prosilca - pravica do izjave
Zgolj posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno o neverodostojnosti pritožnikovih izjav samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do izjave.
Ugotovitev prosilčeve splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015746
ZMZ-1 člen 3, 3/1, 20, 20/2, 21, 21/1, 37. ZUS-1 člen 76.
mednarodna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - osebni razgovor - ustreznost vprašanj na osebnem razgovoru
Ugotovitev tožnikove splošne neverodostojnosti je lahko podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je, da prosilcu omogoči predstaviti vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.
Uredba Uredbe EU, št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 21. ZUS-1 člen 52. URS člen 22.
mednarodna zaščita - Uredba Dublin III. - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote
Šele v tožbi navedene listinske dokaze v zvezi z zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je tožnik skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnik ni navedel opravičljivega razloga, zakaj jih ni predložil že v predhodno izvedenem upravnem postopku. Tožnik je sicer navajal, da prej ni imel nobenih informacij o Republiki Hrvaški in da jih tudi ni mogel pridobiti, ker mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce. Vendar je pri tem treba upoštevati, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč (imel je pooblaščenca PIC), zato navedenega ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za navajanje tožbenih novot v kasnejšem postopku.
Uredba (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 5, 16, 16/2, 18, 18/1-b, 21, 21/1, 23, 25, 29. ZMZ člen 21, 74, 75. ZMZ-1 člen 21, 125. ZUS-1 člen 52, 76. URS člen 22.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici – domneva sistemskih pomanjkljivosti – Republika Hrvaška – Dublin III - tožbene novote – rok za predložitev dokazov – združitev z otrokom – obstoj družinskih vezi
Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.
Vrhovno sodišče pripominja, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ kot sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanje o sodnem varstvu v upravnem sporu.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - osebni razgovor - skladnost izjav - verodostojnost - vložitev prošnje v prvi varni državi - časovni okvir vložitve prošnje po prihodu v varno državo - resna škoda - korupcija v izvorni državi
Tožnika s predloženo dokumentacijo nista izkazala zatrjevanih dejanj preganjanja.
Osebni razgovor je potekal v njunem jeziku ob pomoči prevajalke. Pri osebnem razgovoru sta lahko izčrpno navedla vse razloge, prav tako sta jih lahko dopolnjevala. Res je pred tem podaja prošnje na zapisnik potekala v srbskem jeziku, vendar je tožnik prej sam povedal, da ga razume, iz zapisnika ni razvidno, da bi imel težave z razumevanjem (tega ni zatrjeval niti ni potreboval dodatnega pojasnjevanja vprašanj), na vprašanja je podajal smiselno (vsebinsko) ustrezne odgovore, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb.
Neutemeljeni so pritožbeni ugovori v zvezi s tem, da tožnika nista zaprosila za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Neizpodbijano dejstvo je, da sta živela v Črni gori, kjer bi lahko zaprosila za mednarodno zaščito.
Preden sta zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, sta potovala skozi več držav, v katerih bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena dejanja usmerjena predvsem v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva možnost, v prvi zanjo varni državi.
Navkljub časovni oddaljenosti dogodkov ali pretresenosti ob samem dogodku, pa tudi ali kljub daljšemu zasliševanju, je pričakovati vsaj glede bistvenih in pomembnih dogodkov ter okoliščin skladnost izjav obeh prosilcev.
Tožnika sta uveljavljala resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja zaradi razlogov, povezanih z njuno (gospodarsko) dejavnostjo (poslom). Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnika nista izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite ter svojo odločitev pravilno in izčrpno obrazložila.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015758
ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje
Revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. V reviziji je navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar pa v zvezi s tem ni izpostavil konkretnega pravnega vprašanja (ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložil, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito).
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1-b, 20, 20/2, 21, 21/1. ZUS-1 člen 52. URS člen 22.
mednarodna zaščita - predaja po Dublin III - sistemske pomanjkljivosti postopkov za mednarodno zaščito - odgovorna država - nekonkretizirani ustavnopravni ugovori - nedovoljene tožbene novote
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti. Tudi če bi pritožnik izkazal, da je v njegovem konkretnem primeru prišlo do zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi postopkov s strani organov Republike Hrvaške in s temi povezanimi značilnostmi namestitve, to samo po sebi še ne bi bil zadosten dokaz o tem, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah, kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.
Vrhovno sodišče kot
obiter dictum
pripominja, da izdaja začasnih odredb ni
namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera (32. člen ZUS-1).
ZMZ člen 2, 2/1, 7, 7/1, 16, 30, 34, 45, 46, 47. ZMZ-1 člen 3, 3/1, 41, 41/2. URS člen 22. ZUS-1 člen 52. ZUP člen 213. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14, 15, 16, 17.
prošnja za priznanje mednarodne zaščite - prosilec za azil - priznanje statusa begunca - priznana subsidiarna zaščita - enotnost odločanja o mednarodni zaščiti - mladoletni prosilci - izogibanje vojaški službi - obveznost osebnega razgovora - Sirija - razgovor ob vložitvi prošnje - opustitev osebnega razgovora - pravica do izjave - načelo zaslišanja stranke v postopku - Direktiva 2013/32/EU - sprememba ZMZ - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - tožbene novote - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - spor polne jurisdikcije
Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta.
Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ.
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke.
Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015665
ZMZ člen 54, 55, 55/1-3, 55/1-13. ZUS-1 člen 71, 71/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 36. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - koncept varne izvorne države - sklicevanje sodišča prve stopnje na razloge upravnega akta - obrazloženost sodbe - bistvena kršitev določb postopka - sklicevanje na tožbene trditve - samostojne pritožbene navedbe
V primeru, ko država članica, v kateri je vložena prošnja, prosilčevo državo opredeli kot varno izvorno državo, lahko prosilec omenjeno izpodbija z navedbo dejstev ali predložitvijo dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, ki je bila podlaga za ugotovitev, da gre za varno državo.
Ker se je prosilec za mednarodno zaščito šele s prejemom odločbe, izdane v enostopenjskem postopku, seznanil s pravno presojo svojih navedb (na osebnem razgovoru o tem ni bilo razprave, zato se upravni organ z njegovimi tovrstnimi navedbami ni mogel ukvarjati in jih zavrniti, ji je šele v tožbi lahko prvič ugovarjal. Sodišče prve stopnje bi do teh tožbenih očitkov zato moralo zavzeti stališče, ne pa uporabiti določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015767
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice niso izkazane - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - pridržanje za namen predaje na prostore Centra za tujce
Revident je zgolj navedel, da bo imelo pridržanje na prostore Centra za tujce zanj zelo hude posledice, saj gre za poseg v njegovo osebno svobodo in za hudo kršitev ustavnih pravic. To pomeni, da naj bi zelo hude posledice predstavljal že položaj, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe. To pa samo zase ne pomeni zelo hudih posledic v smislu omenjene določbe ZUS-1, saj je kot take mogoče razumeti le posledice, ki nastanejo zaradi posega v osebno svobodo (npr. zaradi izvajanja ukrepa mu ni omogočeno nujno zdravljenje). Revident pa ne navaja nobene konkretne dejanske okoliščine, ki bi lahko bila podlaga za tovrstno presojo.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015664
ZMZ člen 54, 55, 55/1-3, 55/1-5, 55/1-11. ZUS-1 člen 20, 20/3.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - dejanja preganjanja - resna škoda - pridobitev specifičnih informacij - tožbene novote - nevročitev odgovora na tožbo - pravica do izjave
Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da dejanja, ki jih je pritožnik navedel kot razloge za zapustitev države, niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi pritožniku mogoče priznati mednarodno zaščito.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano dejstvo, da bo pritožnik ob vrnitvi prijet s strani tajne službe, ni izkazano, saj tega pritožnik zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o (verjetnosti) predvidenega prijetja ni uspel dokazati.
Glede na značilnosti upravnega spora se z vročitvijo vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave tožeče stranke. Ob takem odgovoru se tožeča stranka nima o čem izjaviti, o čemer se ne bi mogla opredeliti že v povezavi z vsebino izpodbijanega upravnega akta, zato tudi opustitev njene seznanitve s tako procesno vlogo ne vodi do bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015642
ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - sklep o pridržanju - pravnomočno končan postopek - potreba za izdajo začasne odredbe
Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Ker je to pravnomočno zaključeno, je za omenjeno presojo nebistveno, da je zoper pravnomočno sodbo mogoče vložiti revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 11, 12. ZUS-1 člen 64, 65, 65/1. EKČP člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - posedovanje vizuma - predaja Republiki Hrvaški - razlogi za (ne)predajo - sistemske pomanjkljivosti - zahteva po meritornem odločanju sodišča - vezanost tožene stranke na razlago sodišča
Tožnika sta v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi, zato je za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška.
Tožnica, za obravnavo njene prošnje je odgovorna Republika Hrvaška, je v Sloveniji rodila otroka, za katerega je tudi vložila prošnjo za mednarodno zaščito in tudi za obravnavo te je, glede na 11. člen Uredbe Dublin III, odgovorna država Republika Hrvaška.
Tožniki s svojimi izjavami po mnenju Vrhovnega sodišča niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen.
Odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015692
ZMZ-1 člen 70, 70/1, 70/2, 71, 71,4, 73, 73/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi - Dublin III - veljavnost ZMZ-1 - dovoljenost pritožbe - začasna odredba
Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi navedenega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. Sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, prav tako pa ni (na tej podlagi) spremenilo izpodbijanega upravnega akta, temveč je tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015646
ZUS-1 člen 32, 32/2, 73, 73/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - zavrženje začasne odredbe - pravnomočno končan upravni spor
S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje.
V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP.
Pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v njegovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita).
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3-d. ZMZ člen 51, 55, 55/1-5, 55/1-6.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - objektivna merila za omejitev gibanja - neskladje med ZMZ in Direktivo - neposredni učinek direktive - sorazmernost ukrepa - preprečitev odstranitve iz države - odločanje po prostem preudarku
Da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, pa ga ni začel (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) po vsebini pomeni objektivno merilo, ki ga določa že sama Direktiva. Okoliščina, da je prosilec vložil prošnjo zgolj z namenom otežitve odstranitve iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), pa je prav tista, ki jo kot pomembno za odločanje o pridržanju po točki (d) tretjega odstavka člena 8 določa Direktiva. ZMZ torej vsebuje potrebno objektivno merilo in podlago za odreditev ukrepa omejitve gibanja (z vsebino pridržanja), zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi moral ZMZ vključevati tudi za uporabo teh razlogov še dodatna objektivna merila(1). Pri tem se Vrhovnemu sodišču v obravnavani zadevi zato ni treba opredeliti do vprašanja obsega pooblastila za določitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu (3. odstavek člena 8 Direktive).
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015654
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tuje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III) člen 2, 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva) člen 10. ZMZ člen 51, 59. ZTuj-2 člen 68, 68/1.
pridržanje - predaja odgovorni državi članici EU - uporaba Uredbe Dublin III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - učinkovitost evropskega prava - effet utile
Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz 28. člena Uredbe Dublin III je treba upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije za presojo nevarnosti pobega posameznega prosilca.
Ker je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi z ustrezno razlago nacionalnih pravnih norm, je presodilo, da uporaba navedbe zahteve opredelitve omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZUS-1 člen 74.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - sum zavajanja in zlorabe postopka - vložitev prošnje, da se odloži ali onemogoči odstranitev iz države - pritožbena novota
Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je že vedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, ob podaji prošnje ter na glavni obravnavi pa je izrecno izjavil, da je njegov cilj bila Italija, kjer ima tudi prijatelje in da tu ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija. Navedeno zadostuje za sklep, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi se ognil odstranitvi iz države.
V pritožbi predlagana izvedba dokazov (zaslišanje policista, ki je sestavil in podpisal zapisnik, da bi se tako potrdila ali ovrgla vsebina zapisnika v delu, ki se nanaša na pritožnikovo pot od Zagreba do Slovenije in tako sklepalo o konsistenci pritožnikovih navedb) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj ni mogel prej predlagati izvedbe tega dokaza (74. člen ZUS-1).
ZMZ člen 51, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZTuj-2 člen 68, 68/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - izogibanje odstranitvi iz države - nevarnost pobega - uporaba milejšega ukrepa
Okoliščine obravnavanega primera (da se je pritožnik pred policisti skrival, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da pritožnik na konec postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne bo počakal, kar vse so okoliščine, ki kažejo na „nevarnost pobega“ na podlagi pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).