UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015430
ZUS-1 člen 76. ZMZ člen 46, 54, 55, 55/1-3, 55/1-4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14. Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen člen 12.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - osebni razgovor - obveznost osebnega razgovora v pospešenem postopku - sprememba Direktive 2013/32/EU - strožja merila glede obveznosti osebnega razgovora po sedaj veljavni direktivi - izjemni primeri opustitve osebnega razgovora - posledice poteka roka za prenos direktive v slovenski pravni red - načelo primarnosti - razlaga določb ZMZ v duhu direktive - kršitev pravil postopka tožene stranke
Ob ugotovitvi, da tožena stranka s tožnikom osebnega razgovora ni opravila (kar med strankama ni sporno, zato sodišče ni presojalo, ali bi bilo del postopka podajanja prošnje mogoče opredeliti kot osebni razgovor), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženka kršila pravila postopka.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015400
ZMZ člen 30, 45, 45/1, 75. ZUS-1 člen 22, 22/1, 52. ZPP člen 238, 263. ZUP člen 188.
mednarodna zaščita - glavna obravnava - izvajanje dokazov - zaslišanje - ločeno obravnavanje (razdružitev) tožb (tožbenih zahtevkov) prosilcev
ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, zato se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP.
V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz.
Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal.
Tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).
Taka izvedba glavne obravnave vpliva tudi na procesni položaj tožene stranke, saj ji je bistveno oteženo soočanje izjav strank (kot prič) in s tem možnost dokazovanja njihove (ne)resničnosti.
V zadevah, v katerih je izjava stranke (prosilca za mednarodno zaščito) pogosto edini dokaz, sodišče ne bi smelo (nekritično) obravnavati tožb (vseh) tožnikov (tudi če gre za družino) združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo.
mednarodna zaščita - podaljšanje subsidiarne zaščite - nova (dodatna) okoliščina - razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča - začetek učinkovanja ustavne odločbe - objava v Uradnem listu - deklaratoren značaj - pravne posledice razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča
V obravnavanem primeru je bila izpodbijana sodba izdana 28. 10. 2015, odločba Ustavnega sodišča pa je bila objavljena v Uradnem listu RS 3. 11. 2015, in je torej začela učinkovati 4. 11. 2015. Res je torej, da je bila izpodbijana sodba izdana pred objavo odločbe Ustavnega sodišča.
Čeprav se je prvostopenjsko sodišče „preuranjeno“ sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča, pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj bi v novem postopku sodišče prve stopnje tako ali tako moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča.
Tožena stranka izhaja iz predpostavke, da je tožnica v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite navajala iste razloge (razen seveda mladoletnosti), kar pa ne drži. V sami prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite (ki je samo formular, v katerega se vpišejo osebni podatki prosilca, brez navedbe razlogov za podaljšanje) ni tožnica navedla ničesar, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 2. 2013 pa izhaja, da je v okviru razlogov za podaljšanje zaščite navedla tudi, da „kot Romkinja na Kosovo ne spada“. To pa je tista nova dodatna relevantna navedba oziroma okoliščina, ki utemeljuje izdajo sodbe, kot jo je v obravnavanem primeru izdalo prvostopenjsko sodišče.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015429
ZMZ člen 52, 52/2, 53, 53/1, 68. ZUS-1 člen 76. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - razumevanje 68. člena ZMZ - drug varen kraj - notranja zaščita - notranje razseljene osebe - splošne okoliščine v delu države - osebne okoliščine prosilca - test razumnosti - merilo varnosti - ekonomska in socialna eksistenca - obseg 3. člena EKČP - zmogljivost zbirnih centrov - bivanjski pogoji - individualne značilnosti prosilca - humanitarni problem v Ukrajini - ocena realne zmožnosti preživetja - možnost nastanitve - standardi po sodni praksi ESČP
Stališče tožnic, da je treba oceniti, ali bi lahko na območju premestitve živeli relativno normalno življenje, brez nepotrebnih stisk na področju selitve, je treba v okviru standarda razumnosti razlagati tako, da je treba v okviru tega standarda ugotoviti, ali jim je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo posamezniki dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se bil prosilec primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Kot možna se šteje tudi celo razselitev v begunsko taborišče, če je pri tem prosilcu zagotovljen (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015424
ZUS-1 člen 52, 75, 75/1-1, 75/1-2, 75/1-3. ZMZ člen 55, 55/1-2, 55/1-3, 75, 75/1-2, 75/1-1, 75/3.
mednarodna zaščita - razlogi resnega preganjanja - razlogi resne škode - (ne)konkretizirano sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča - kršitve določb postopka izdaje upravnega akta - kršitve pravil postopka v upravnem sporu - tožbene novote - uporaba pravil o prekluziji - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - rok iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijski rok
Glede pritožnikovega zatrjevanja kršitev pravil postopka v upravnem sporu s strani sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je iz pritožbe mogoče razbrati očitek, da naj bi neutemeljeno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot, ki naj jih ne bi bil navajal noben predpis in po mnenju pritožnika niso vsebovane niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku niti v ZMZ. To stališče pritožnika je zmotno, saj je sodišče zavrnilo navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1, ki ga je citiralo tudi v sodbi.
Prek določitve roka iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijskega roka želi zakonodajalec usmerjati delo Vrhovnega sodišča, vendar položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave) terja, da se določitve takih rokov v različnih zakonih razumejo zgolj kot poudarek potrebi po hitrem reševanju določenih zadev in zaradi tega niso absolutni(2). Zato je Vrhovno sodišče glede na svojo funkcijo v sodnem sistemu, ki je ob varovanju pravnega položaja strank tudi v usmerjanje sodne prakse, dolžno navedeno določitev roka v tretjem odstavku 75. člena ZMZ razlagati ustavnoskladno in torej tako, da ne posega v njegovo ustavno funkcijo in v pravice drugih strank, ki so vložile pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Tovrstni roki Vrhovnega sodišča ne smejo ovirati pri tem, da svoje zmogljivosti nameni reševanju tudi (različnih) drugih sporov, ki jih je glede na njihov siceršnji pomen in zagotavljanje ustavnih pravic drugih strank do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave) ter enakega varstva pravic v postopkih (22. člen Ustave) dolžno učinkovito reševati. Če bi namreč Vrhovno sodišče štelo, da ga navedeni rok pri odločanju zavezuje in mu posledično onemogoča ustrezno izvajanje njegove funkcije, bi zaradi njegove neustavnosti moralo vložiti zahtevo za presojo skladnosti te določbe ZMZ z Ustavo pred Ustavnim sodiščem in predlagati njeno razveljavitev.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita – pridržanje za namen predaje - omejitev gibanja na prostore azilnega doma – begosumnost – evropski azilni sistem - razmere v odgovorni državi članici
Le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja prosilca v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe Dublin III.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 17/1, 17/2.
mednarodna zaščita – zavrnitev prošnje v pospešenem postopku - diskrecijska klavzula iz Uredbe Dublin III
Iz 17. člena Uredbe Dublin III ne izhaja, da je mogoče diskrecijsko klavzulo uporabiti le, če to članica EU naredi iz humanitarnih razlogov in sočutja, saj to iz navedenega člena ne izhaja niti izrecno niti smiselno. Humanitarni razlogi, na katere se tožnik sklicuje, so relevantni namreč le v primeru morebitne združitve prosilca s sorodniki, kot to določa drugi odstavek 17. člena Uredbe Dublin III.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pridržanje za namen predaje- znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila
Za tožnikovo pridržanje je podan zakoniti razlog iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III, to je, da obstaja znatna nevarnost da bo tožnik, če ne bo njegovo gibanje omejeno, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe III. Na tožnikovo begosumnost tudi po presoji Vrhovnega sodišča z veliko mero verjetnosti kažejo njegova dejanja v dosedanjih postopkih, ki so ugotovljena v izpodbijanih sklepu in sodbi ter jim tožnik niti ne ugovarja, in sicer da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi že v drugih državah, da ni počakal na rešitev prošnje, da je izrecno navedel, da ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji in je zanjo zaprosil šele, ko je bil prijet, saj si želi v Italijo in ne želi nazaj na Madžarsko, meje med državami pa je prehajal na nelegalen način.
Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da npr. nedovoljeno prehajanje državnih mej, zapustitev države še pred koncem odločitve v postopku in vlaganje prošenj, kaže na begosumnost ali celo zlorabljanje sistema mednarodne zaščite.
ZMZ člen 51, 51/4. Uredba (EU) št.604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi članice - nevarnost samovoljne zapustitve ozemlja RS
Glede na podatke upravnega in sodnega spisa in glede na obrazložitev tožene stranke in sodišča prve stopnje je tožnikova begosumnost nedvomno podana. Zato je za tožnikovo pridržanje podan zakoniti razlog iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, to je, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, iz Slovenije pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, to je konkretno Nemčiji, kot to izhaja iz odgovora tožene stranke na tožnikovo tožbo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015883
ZMZ člen 3, 3-7, 40. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/1-c, 19, 19/3, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/1, 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 9/2, 10. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 63, 63/1, 80, 80/3-3.
mednarodna zaščita – pridržanje za namen predaje – odvzem prostosti - begosumnost oziroma nevarnost pobega – nezakonit vstop v državo in prehajanje mej med različnimi državami - dokazna ocena tožne stranke glede begosumnosti (ni pavšalna in nezakonita) – odločanje o ukrepu za pridržanje na podlagi razpoložljivih podatkov – sprememba odgovorne države po izreku ukrepa – sorazmernost ukrepa pridržanja
Po presoji Vrhovnega sodišča v okviru standarda znatne nevarnosti pobega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Uredba Dublin III pojma begosumnost ni podrobneje uredila in da bi glede na drugi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu tudi ta nedoločni pojem kazalo podrobneje urediti v nacionalnem pravu. Do ureditve tega vprašanja v ZMZ je kot pripomoček treba uporabiti določbe 68. člena Zakona o tujcih, ki primeroma navaja okoliščine, ki kažejo na nevarnosti pobega. Pri opredelitvi pravnega standarda begosumnosti oziroma znatne nevarnosti pobega se upošteva, odvisno od vsakega posameznega primera, cela vrsta različnih okoliščin, ki lahko posamezno ali pa vse skupaj v posameznem primeru kažejo na večjo ali manjšo stopnjo begosumnosti oziroma stopnjo nevarnosti pobega.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS1015389
ZMZ člen 2, 2/2, 21, 21/3, 23, 23/1-10, 26, 27, 27/5, 27/6, 91, 91/3. ZPP člen 8, 239, 239/1.
mednarodna zaščita - status begunca - splošna verodostojnost prosilca - preganjanje zaradi istospolne usmerjenosti - pripadnost določeni družbeni skupini - sodna odločba o statusu begunca kot dovoljenje za stalno prebivanje - neposredna izvedba dokazov - prosta presoja dokazov - prevod subjektivnih vprašanj
Pri ugotavljanju splošne verodostojnosti je treba upoštevati ne le elemente, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid prosilčevi verodostojnosti, in upoštevati posameznikovo subjektivno dojemanje dogodkov ter vpliv poteka časa na pomnjenje.
Kaznivost homoseksualnih dejanj v državi je pokazatelj, da družba dojema osebe, ki taka dejanja prakticirajo, za nesprejemljive in zato drugačne, s tem pa za pripadnike določene družbene skupine. Vendar sodba C-199/12 do C-201/12 ne izpostavlja kaznivosti tovrstnih ravnanj kot okoliščine, ki mora biti vselej podana, da je mogoče šteti, da družba neko skupino dojema kot (od sebe) različno.
Odločitev, da sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, začne učinkovati s pravnomočnostjo sodbe.
Vprašanje „ali menite, da je bilo srečanje v kavarni z napadalci slučajno, ali pa je bilo srečanje vnaprej predvideno in posilstvo načrtovano, še preden ste se spoznali v kavarni?“ pomeni kršitev prepovedi iz prvega odstavka 239. člena ZPP.
V obravnavani zadevi, ko je bila odločitev odvisna med drugim tudi od tega, ali je bil tožnik že žrtev preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, tako vprašanje pričo, ki je tožnikov življenjski partner, napeljuje, kako naj odgovori, saj kot alternativo predstavi tisto, kar se jasno ponuja v prid ugotovitvi o še večji tožnikovi izpostavljenosti preganjanja, ki se kaže v vnaprej premišljenem napadu nanj.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00022892
ZMZ člen 26, 28, 28-2. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna in subsidiarna zaščita - odločba Ustavnega sodišča - pojem preganjanja - diskriminacija Romov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Ustavnega sodišča, ker se ni opredelilo do bistvenega poudarka ustavne odločbe - kdaj socialno-ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje in kdaj predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015425
ZMZ člen 51/1-1, 51/1-2, 55/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja na prostore Centra za tujce - (ne)izkazana istovetnost - sum zavajanja in zlorabe postopka - namen za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - begosumnost - izdaja začasne odredbe z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma - postopek, uveden po uradni dolžnosti
Na podlagi odločitve sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, je glede na obrazložitev sodišča prve stopnje in okoliščine obravnavane zadeve, njegova odločitev, da je sledilo tožbenemu predlogu in je izdalo začasno odredbo, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe sklep tožene stranke izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani, smiselna.
ZMZ člen 28, 28-3, 56, 56/1, 56/2, 57, 57/1, 57/3. Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen 32, 34, 34-2. Direktive 2013/32/EU evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 42, 53.
Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari, ali pa razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.
Novi dokazi, ki so upoštevni za nov postopek, se v primeru predhodno pravnomočno zavrnjene zahteve po naravi stvari morajo nanašati na pravno pomembna dejstva, ki so bila zatrjevana v prvem postopku, a tedaj niso bila ugotovljena.
Nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, so lahko le tista, ki so glede na normativne zahteve za priznanje mednarodne zaščite (tako s statusom begunca kot subsidiarne zaščite) pomembna za ugoditev tožnikovi prošnji. Ker se kot taka lahko upoštevajo dejstva, nastala po izdaji predhodne pravnomočne zavrnilne odločitve, to med drugim pomeni, da oseba lahko uveljavlja povsem drugo (novo) dejansko stanje, kot je bilo obravnavano v prvem postopku.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015427
ZMZ člen 2, 2/3, 28. ZUS-1 člen 76. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - Ukrajina - subsidiarna oblika zaščite - mladoletni prosilci - otroci - neupoštevanje (spregled) Konvencije ZN o otrokovih pravicah - položaj družine kot celote - vrnitev v izvorno državo - pomanjkljiva obrazložitev odločbe tožene stranke - zmotna uporaba materialnega prava - posebno varstvo otrok
Tožena stranka v okviru preučitve izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite tudi v zvezi s tožnico kot tudi za oba tožnika pri obrazložitvi svoje odločbe ni v ničemer presojala oziroma se opredelila do dejstva, da ima tožnica dva mladoletna otroka, in v tem okviru njenega položaja in s tem tudi položaja mladoletnih tožnikov oziroma družine kot celote. Zato tožniki v tožbi utemeljeno opozarjajo, da je tožena stranka (vsaj glede na obrazložitev izpodbijane odločbe) povsem spregledala, da sta poleg tožnice prosilca še njena mladoletna otroka (stara dve in tri leta) in ni presojala njihove vrnitve v izvorno državo glede na to okoliščino.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015426
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15c. ZMZ člen 15, 15/1, 16, 16/1-4, 16/6, 16/7, 21, 21/3-1, 28, 28/3, 42, 42/3, 46, 46/6, 52, 52/2, 53, 53/1. ZUS-1 člen 77, 79.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - resna škoda - (ne) obstoj pravno odločilnih razlogov v odločbi tožene stranke - pritožba tožene stranke - dokazna ocena tožene stranke glede varnostne situacije - Ukrajina - notranja razselitev - subjektivne okoliščine - mladoletni prosilec - procesne pravice mladoletnih prosilcev
Tudi tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, niti da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč je predvsem izpodbijal dokazno oceno tožene stranke glede varnostne situacije v tam navedeni regiji in glede možnosti notranje razselitve ter da pri odločanju o subsidiarni zaščiti ni upoštevala specifičnih oziroma subjektivnih tožnikovih okoliščin. Ali pa je dokazna ocena tožene stranke pravilna in je za svojo odločitev navedla pravilne razloge ter ali je pri svoji odločitvi upoštevala vsa relevantna dejstva in okoliščine, pa je stvar presoje sodišča prve stopnje, ki jo bo moralo opraviti v novem postopku.
Res je, da mora varovati in skrbeti za pravice mladoletnega prosilca med drugim tudi tožena stranka ves čas postopka, vendar je ZMZ za varstvo mladoletnih prosilcev z namenom dejanske zaščite njihovih interesov in pravic določil poleg pooblaščenca tudi zakonitega zastopnika, katerih naloga je, da kljub nesporni obveznosti tožene stranke, opozarjata in v primeru kršitve mladoletnikovih pravic zahtevata odpravo takšnih kršitev. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tako pooblaščenec kot zakoniti zastopnik kakorkoli očitala toženi stranki, da tožniku ne zagotavlja procesnih pravic in drugih jamstev, ki mu po zakonu in konvencijah gredo kot mladoletnemu prosilcu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015428
URS člen 35, 53, 56. ZMZ člen 16b, 17, 17/1, 17/2. ZUS-1 člen 59, 59/2-2, 76. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 5, 10. Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah člen 7, 24, 24/2, 24/3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
mednarodna zaščita - načelo združevanja družine - somalija - mladoletnik brez spremstva - priznan status begunca - pravica do spoštovanja družinskega življenja - narava te pravice - tesne osebne vezi - osebni stiki - polje proste presoje države članice - narava roka za odločanje o prošnji za združitev družine - izkaz sorodstvenega razmerja - načelo sorazmernosti - tehtanje pravic - (ne)izvedba glavne obravnave
Vrhovno sodišče se v celoti strinja s presojo in razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo, zakaj je pri tehtanju tožnikove pravice, ki bi mu kot mladoletniku pravnoformalno šla za en dan, in varstvom pravic drugih v povezavi z blaginjo države, ki bi bile v primeru ugoditve tožnikove prošnje zmanjšane za nedoločeno obdobje, dalo prednost slednjim, saj, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, po praksi ESČP državam, podpisnicam EKČP pripada določeno polje proste presoje.
ZMZ člen 1, 16b, 17. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. EKČP člen 8. Direktiva o pravici do združitve družine 2003/86/ES člen 3, 5.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - združitev družine - pojem družinskega življenja - združitev polnoletne osebe z mamo - polnoletnost nastopila med postopkom - dolgotrajnost postopka
Določbo drugega odstavka 17. člena ZMZ (da oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani) je v zvezi z drugim odstavkom 1. člena ZMZ in 3. člena Direktive 2003/86/ES po presoji Vrhovnega sodišča potrebno razlagati tako, da za združitev družine lahko zaprosijo samo tiste polnoletne osebe, ki jim je priznan status begunca.
ZMZ člen 51, 51/4. Uredba (EU) št.604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi članici - nevarnost samovoljne zapustitve ozemlja RS - onemogočanje postopka
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil izrečeni ukrep tožene stranke v skladu z zahtevami iz določb drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ter v skladu s pogoji, ki jih za pridržanje določa Direktiva 2013/33/EU. Ukrep je bil sorazmeren, manj prisilnih sredstev za izvedbo postopka pa ni bilo mogoče učinkovito uporabiti. Pogoji v Centru so bili v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanje v skladi in s cilji navedenih evropskih predpisov.
ZMZ člen 2, 2/2, 26, 26/1-5. Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a.
mednarodna zaščita - priznanje statusa begunca - državljan Sirije - Kurd - že priznan status subsidiarne zaščite - vrnitev v izvorno državo - vpoklic v vojsko kot razlog za priznanje statusa begunca - izogibanje vojaški službi - dovoljenje za stalno prebivanje vezano na pravnomočnost sodbe
Če je podana povezava med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja v skladu z 1.A členom Ženevske konvencije v situaciji oboroženega spopada, kot poteka v Siriji, za priznanje statusa begunca, glede na okoliščine obravnavanega primera, zadostuje izogibanje vpoklicu v vojsko, dezerterstvo ali posamezniku pripisano politično prepričanje. Grozeče preganjanje v situaciji državljanske vojne (kot poteka v Siriji) namreč ne pomeni zgolj resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ (resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada).