ZMZ člen 21, 21/3, 21/3-5, 23, 28, 52. ZUS-1 člen 51, 71/2.
mednarodna zaščita - redni postopek - zavrnitev prošnje - splošna neverodostojnost - neskladnosti izjav prosilcev - dokazna ocena - opravljena glavna obravnava - opredelitev do tožbenih ugovorov - zaslišanje - obrazložitev sodbe
Pritožniki so ugovarjali predvsem ugotovljenim razhajanjem v izjavah tožnikov, kot jih je ugotovila tožena stranka. Ta razhajanja je tudi sodišče prve stopnje štelo za relevantna za odločitev. Na glavni obravnavi jih je preverilo in ugotovilo, da so se potrdile ugotovitve tožene stranke glede teh razhajanj. Na obravnavi pa je bil navzoč tudi pooblaščenec tožnikov in je torej imel možnost postaviti vprašanja v smeri pojasnitve posameznih razhajanj.
Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavanem primeru se je sodišče v 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih tožbenih navedb, nanje obrazloženo odgovorilo, pojasnilo, da na tožbene navedbe ne bo odgovarjalo izrecno posamično od stavka do stavka, kot jih dobesedno vsebuje tožba, iz obrazložitve pa je razvidno, da se je sodišče z vsemi argumenti stranke seznanilo in jih obravnavalo.
Tudi na podlagi zaslišanja na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje ugotovilo neskladnosti v izjavah, ki jih je med postopkom dajal prvi tožnik in neskladnosti v izjavah med postopkom druge tožnice ter medsebojne neskladnosti njunih izjav ter zaključilo, da se izjave o številnih okoliščinah medsebojno bistveno razlikujejo ali so si celo nasprotujoče in izključujoče.
Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da se ni ugotavljala skladnost konkretnih izjav, ampak da se je ugotovila le splošna (ne)verodostojnost oseb.
ZMZ člen 2, 26, 26/2-5, 30, 40. ZUP člen 213. ZUS-1 člen 64, 64/1-2, 64/1-4.
mednarodna zaščita - statusa begunca - pritožba tožene stranke
Če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.
mednarodna zaščita - združenje družine - neizkazane družinska vezi - ponarejeni dokumenti
Osnovni pogoj za vsebinsko dokazovanje prošnje za združevanje družine, je izkazana družinska vez z osebami, s katerimi prosi za združitev.
Ker v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal družinskih vezi z osebami, s katerimi želi združitev, oziroma je družinske vezi dokazoval s ponarejenimi dokumenti, je bila njegova prošnja utemeljeno zavrnjena.
Ker tožniki očitno nimajo namena prositi oziroma počakati na konec postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili, ter so s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ, je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa njihovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP, pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.
ZMZ člen 21, 34, 53, 53-3. ZUS-1 člen 52, 74, 74/3.
mednarodna zaščita - utemeljitev prošnje - možnost predložitve dokazov v postopku - zavrnitev prošnje kot neutemeljene - tožbene novote - glavna obravnava
Glede na to, da tožnik ni predložil nobenih dokumentov, s katerimi bi podprl svoje trditve, niti osebnih dokumentov, s katerimi bi vsaj izkazal svojo istovetnost, je tožena stranka pri odločanju pravilno upoštevala določbo 21. člena ZMZ in natančno ocenila tožnikove navedbe ter konkretne okoliščine primera oziroma upoštevala v tej določbi navedene kriterije.
Pravilen je zaključek, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj na mnoga vprašanja ni želel odgovoriti oziroma se je odgovoru izmikal, ko je bil soočen s kontradiktornostmi, pa jih ni znal pojasniti oziroma se je izmaknil odgovoru.
Prav tako je pravilen zaključek, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov.
Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove izjave niso skladne in verjetne ter posledično tudi, da njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Tožena stranka je namreč natančno povzela tožnikove izjave, ki jih je dal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito (ta postopek je bil končan z ustavitvijo, ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil), in izjave v postopku v zvezi z drugo prošnjo ter ugotovila več bistvenih razlik, ki jih ni znal ali hotel pojasniti.
Tožnik je po vložitvi tožbe uveljavljal nastanek novih okoliščin kot dodatni razlog za utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito.
Novote, ki jih tožnik navaja v vlogi z dne 10. 7. 2013 bi morale obstajati že v času odločanja tožene stranke (izpodbijana odločba z dne 31. 1. 2013), kar pa niso (to izhaja iz tožnikovih navedb, iz same predložene listine pa to ni razvidno, saj na njej ni ne datuma ne žiga), zato jih sodišče ni bilo dolžno upoštevati.
Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni samo ugotavljalo na glavni obravnavi, odločalo je na seji, ter na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka. Zato ni podlage za odločanje Vrhovnega sodišča po opravljeni glavni obravnavi.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - DRUŽINSKO PRAVO
VS1014646
Direktiva sveta o pravici do združitve družine, št. 86/2003 z dne 22. septembra 2003 (Direktiva 2003/86/ES) člen 11, 11/2. ZUS-1 člen 63/1, 76. ZUP člen 188. URS člen 22, 23, 25.
mednarodna zaščita - združevanje družine - dokazovanje sorodstvenih vezi - listinski dokazi - osebni razgovor
Če mati ne ve, kje sta mladoletni hčerki, ne more biti izdana ugodilna odločba.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1014620
ZMZ člen 28, 51, 51/1, 52/1-2, 53/1. ZTuj-2 člen 97. ZUS-1 člen 62, 71, 71/2.
mednarodna zaščita – zavrnitev prošnje v rednem postopku – nasprotujoče izjave prosilca – neverodostojne izjave prosilca – pravica do izjave prosilca - sklicevanje sodišča na razloge tožene stranke
Nobenega od nasprotij v svojih izjavah in med izjavami ter predloženimi dokazili tožnik ni uspel zadovoljivo pojasniti. Zato je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikovih izjav glede razlogov, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoče sprejeti kot verodostojnih, saj je dvom v njihovo resničnost utemeljen.
Ker se je sodba sodišča prve stopnje oprla na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče prve stopnje postopalo skladno z 62. členom ZUS-1.
mednarodna zaščita – zavrnitev prošnje v pospešenem postopku - očitno neutemeljena prošnja – izvorna država – neskladje s podatki spisa – bistvena kršitev določb postopka
S tem, ko se sodišče prve stopnje do tožbenih ugovorov (v zvezi z izvorno državo) ni argumentirano opredelilo in zato takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, je po presoji Vrhovnega sodišča podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
ZMZ člen 5, 5/1. Direktiva Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna mednarodna zaščita, št. 83/2004 z dne 29. aprila 2004 (Direktiva 2004/83/ES) člen 12, 12-1a.
mednarodna zaščita - sklicevanje na direktive - cilj direktive - Kvalifikacijska direktiva - subsidiarna oblika zaščite - dovoljenje za začasno prebivanje - status begunca - neposredna uporaba direktive
Tožnik se je že v tožbi izrecno skliceval na drugi stavek odstavka 1 (a) 12. člena Kvalifikacijske direktive, ki bi jo prvostopenjsko sodišče moralo neposredno uporabiti, saj v tem delu ta določba ni (bila) prenesena v slovenski pravni red.
Posamezniki se lahko pred nacionalnim sodiščem proti državi članici vedno sklicuje na določbe direktive (ki so po svoji vsebini nepogojne in dovolj natančne), kadar popolna uporaba teh ni učinkovito zagotovljena, torej ne le v primeru, ko direktiva ni bila prenesena ali je bila nepravilno prenesena, temveč tudi v primeru, ko se nacionalni ukrepi, ki so pravilno prenesli direktivo, ne uporabljajo tako, da bi se zagotovil cilj direktive.
ZMZ člen 26, 26/2-5. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite člen 12, 12/1-a, 12/2-c. Ženevska konvencija o statusu beguncev člen 1, 1a, 1d.
zaščita organov in agencij ZN, UNRWA - kvalifikacijska direktiva - prenehanje zaščite - ogrožena osebna varnost - zavrnitev služenja vojaškega roka
Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta zmotno uporabila materialno pravo, saj določbe drugega stavka odstavka 1 (a) 12. člena Kvalifikacijske direktive nista uporabila, pa bi jo morala. Zato je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj bi morala tožena stranka na podlagi preučitve tožnikove prošnje preveriti, ali je tožnik bil prisiljen zapustiti območje delovanja UNRWA, ker je bila njegova osebna varnost ogrožena, in ali UNRWA na območju begunskega tabora Al Yarmouk še lahko zagotavlja življenjske razmere v skladu z nalogami, ki so ji bile zaupane. Če bi ugotovila, da je glede tožnika izpolnjen pogoj v zvezi s prenehanjem zaščite ali pomoči v smislu drugega stavka odstavka 1 (a) 12. člena Kvalifikacijske direktive, bi mu morala priznati status begunca v smislu člena 2 (c) direktive, ker tega ni storila, bo morala to storiti v novem odločanju.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite - azil - status begunca - subsidiarna zaščita - redni postopek - neverodostojnost tožnika - ni vzročne zveze med zatrjevanimi dogodki in individualnim preganjanjem - pavšalne pritožbene navedbe
Tožena stranka je po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je konkretno in izčrpno navedla v obrazložitvi svoje odločbe, na to pa se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru tožnik ni verodostojen in da ni izkazal povezave med zatrjevanimi dogodki in individualnem preganjanjem, kot ga zahteva 2. člen ZMZ. Zato je pravilna presoja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti - očitno neizpolnjevanje pogojev - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - nova dejstva in dokazi
Tožnik v prošnji ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije. Po lastni izjavi je za zaščito zaprosil, ker se v Srbiji počuti tako fizično kot psihično ogroženega zaradi politične stranke, ki je na oblasti, saj je ta bila na oblasti tudi v času, ko je doživel vrsto neprijetnosti.
Gre za časovno zelo odmaknjene dogodke, ki se očitno kasneje niso ponovili in zaradi njih tudi tedaj ni zapustil izvorne države.
Tožnik ni uspel izkazati, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.
V primeru vrnitve v izvorno državo tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik, ki ima v izvorni državi tudi še dva sinova, je sam navedel, da bi morda lahko mirno živel kje drugje v Srbiji, čeprav je po njegovih navedbah tam vse nenormalno.
V skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZUS-1 sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.
ZMZ člen 21, 21/1, 21/2, 21/3, 30, 56, 56/1, 57, 57/1. ZUP člen 10, 188.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo pravnega postopka - nova dejstva - izjava stranke kot dokaz - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca - izkazanost pogojev za uvedbo ponovnega postopka- prosta presoja dokazov - krvno maščevanje med Hazari in Afganistanci
Če prosilec v zahtevi za uvedbo pravnega postopka ne predloži dokazov oziroma ne izkaže, da bi ta nova dejstva oziroma dokazi verjetno pripeljali do priznanja mednarodne zaščite v ponovnem postopku, se njegova zahteva zavrže. Prosilec, katerega prva prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, ker njegove izjave niso bile verjetne in so bile v nasprotju s posebnimi informacijami v izvorni državi glede ključnega razloga za izkazovanje strahu pred preganjanjem (krvno maščevanje med Hazari in Afganistanom) ne more uspeti z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka zaradi istega strahu pred preganjanjem, če kot nova dejstva navaja le izjavi dveh pripadnikov istega plemena, enega iz Italije in drugega iz Švice, da ga v izvornem kraju še iščejo zaradi krvnega maščevanja; neverodostojno je že njegovo navajanje v tem, od kdaj ve za te pripadnike svojega plemena (v prvem postopku je trdil, da ne pozna nikogar; pa, da za tega iz Italije ve ves čas) in tudi glede verjetnosti, da tako dobro poznata razmere v tožnikovem izvornem kraju, ki se tičejo tožnika.
ZUS-1 člen 36, 36/1-6. ZMZ 50, 50/2-3, 50/3, 80. URS 23, 25. Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen 39, 39/6.
mednarodna zaščita - zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo
Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v RS in s tem tudi, da odločba, ki jo njegova pooblaščenka izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja prosilcem - sum zavajanja in zlorabe postopka - razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času - vložitev prošnje zato, da se odloži ali onemogoči odstranitev iz države
Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil po več kot dveh tednih bivanja v Centru za tujce, po tem, ko mu je bila že vročena odločba o vrnitvi, čeprav je imel vse možnosti, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po deportaciji iz Švice. Takšno njegovo ravnaje kaže na to, da je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj se v njej kot tujec brez predpisanih dovoljenj ne sme zadrževati, njegova odstranitev iz države pa bi bila glede na že izrečen ukrep tudi dejansko izvršena.
Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - subjektivno preganjanje - objektivni strah pred preganjanjem - več prošenj za mednarodno zaščito - (samo) izjava kot dokaz - samovoljna zapustitev države - zdravstveno stanje
Ker so bile v postopku za priznanje mednarodne zaščite v tem primeru temeljno dokazno sredstvo zgolj izjave tožnikov, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev odvisna predvsem od prepričljivosti in skladnosti njihovih izjav, ki se ugotavlja na podlagi njegovih navedb in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.
Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 3, 3/1, 3/2, 16, 16/1c.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - sprejem odgovornosti za obravnavanje prošnje - ponovni sprejem prosilca - kršitev človekovih pravic
Če je bil izpeljan postopek za ponovni sprejem prosilcev in je odgovorna država sprejela pristojnost (Dublinska uredba), je odločitev tožene stranke zakonita, prosilci pa niso izkazali, da bi v odgovorni državi v tovrstnih primerih kršili človekove pravice.
mednarodna zaščita - mladoletni prosilec - priznan status subsidiarne oblike zaščite - status begunca - verodostojnost prosilca - različni podatki - samovoljna zapustitev azilnega doma
Ker tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pri presoji njegovih izjav upoštevala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.
mednarodna zaščita – pritožba tožene stranke – subsidiarna zaščita – podaljšanje prošnje – razlogi, ki jih prosilec uveljavlja v pošnji za azil
Po presoji Vrhovnega sodišča je na podlagi zakonskega besedila prvega odstavka 106. člena ZMZ že z jezikovno razlago možno ugotoviti, kot pravilno ugotavlja to že sodišče prve stopnje, da se beseda „katere“, ki je v edninski obliki, nanaša na prošnjo in ne na razloge, na podlagi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna oblika zaščite. Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni torej vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito in ne samo tisti, ki jih je tožena stranka v prvem postopku štela za ključne za priznanje subsidiarne zaščite.