ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZUS-1 člen 63.
omejitev gibanja – podaljšanje – (ne)izkazanost istovetnosti – sum zavajanja in zlorabe postopka - okoliščine, ki so bile razlog za omejitev gibanja, so še vedno podane
Okoliščine, ki so bile razlog za omejitev gibanja, so še vedno podane. Tožnik še vedno ni uspel izkazati svoje istovetnosti (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ), prav tako pa je še vedno podan sum zavajanja in zlorabe postopka (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ), saj okoliščine, ki so bile podlaga za zaključek o podanem sumu, niso spremenjene, tožnik pa tudi ni navedel nasprotnih dokazov niti zatrjeval nasprotnega oziroma ni navedel ničesar, s čemer bi ovrgel sum zavajanja ali zlorabe postopka.
mednarodna zaščita – status begunca – status subsidiarne zaščite - notranja zaščita – notranja razselitev
Dokazna ocena tožene stranke, temelječa na v odločbi in izpodbijani sodbi navedenih virih o varnostni situaciji v Kabulu in možnostih pri iskanju zaposlitve, nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež v Kabulu, utemeljuje presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da bi bila tožniku ob vrnitvi v izvorno državo v Kabulu zagotovljena notranja zaščita pred resno škodo in da zato ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.
ZMZ člen 30, 51, 51/1-4, 51/4, 63, 63/1. ZUP člen 100, 100/2.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja - predaja varni tretji državi – begosumnost - štetje rokov
Predmet presoje v obravnavani zadevi so le razlogi za izdajo sklepa o omejitvi gibanja. S tem sklepom pa je tožena stranka preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih meja in to tudi pravilno obrazložila. Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v sklepu o omejitvi gibanja, ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – ogrožanje življenja drugih ali premoženja
Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko omeji gibanje tudi zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. Opisana tožnikova dejanja so zadostni razlogi za izrek navedenega ukrepa. Tožnik pa je zaradi storjenih dejanj obravnavan tudi po določbah Zakona o javnem redu in miru ter po določbah Kazenskega zakonika.
Za izrek ukrepa omejitve gibanja po citirani določbi ZMZ veljajo nižji dokazni standardi kot v kazenskem postopku.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1014128
Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 3, 3/1, 16, 16/1-c.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi za obravnavanje prošnje za azil - kršenje človekovih pravic v odgovorni državi ni izkazano
Po Dublinski uredbi ima država članica EU možnost, da prosilca za mednarodno zaščito, ki je že prej za tako zaščito zaprosil v drugi državi članici EU, preda tej državi kot odgovorni državi za obravnavo prošnje. Na odločanje o predaji prosilec ne more vplivati, razen če izkaže, da bi mu bile v odgovorni državi kršene človekove pravice. Tega pa v tem primeru prosilci niso izkazali, saj nobena pristojna institucija ni ugotovila, da bi bile v Italiji prosilcem sistematično kršene človekove pravice, posamični primeri pa tega ne morejo izkazati. Poleg tega so prosilci sami zapustili Italijo in niso sledili napotkom italijanskih oblasti, da naj se zglasijo na policiji v Trstu, kjer bodo uredili svoje začasno bivanje.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 59, 59/1-3. ZUS-1 člen 40, 40/3. ZTuj-2 člen 97.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – ugotavljanje istovetnosti prosilca – dvom v verodostojnost zatrjevane identitete – begosumnost – prosti preudarek
Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po 97. členu ZTuj-2, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti.
ZMZ člen 60, 61, 61/1, 62, 63, 63/1. Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah člen 27, 27/2-a.
mednarodna zaščita - varna tretja država - Hrvaška - pojem „nahajati se“ (v varni tretji državi) - zveza med prosilcem in varno tretjo državo
Tožnik je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno z območja Republike Hrvaške. Do Zagreba je pripotoval v kombiju, tam prespal en dan, nato pa podpisal pogodbo in najel rent-a-car, ključe vozila pa je izročil organizatorju. Vse te okoliščine sta tožena stranka in sodišče prve stopnje upoštevala kot razloge, ki kažejo na to, da je bila med tožnikom in Republiko Hrvaško vzpostavljena zveza v smislu ZMZ in Postopkovne direktive, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da sta se omejila zgolj na ugotovitev, da se je tožnik nahajal na Hrvaškem. Ni potrebno, da bi prosilec dejansko prišel v stik z uradnimi organi varne tretje države, ampak zadostuje, da je za to imel možnost. To pa je v obravnavanem primeru imel.
Iz poziva sodišča prve stopnje na odpravo pomanjkljivosti tožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje to pritožnikovo tožbo že pred vročitvijo tega poziva (upravičeno) štelo kot tožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pritožnik je zahtevo iz poziva sodišča prve stopnje v celoti in pravočasno izpolnil in s tem tudi nedvoumno izkazal, kateri sklep tožene stranke izpodbija. Zato kljub temu, da v tožbi ni ustrezno popravil opravilne številke izpodbijanega sklepa, ni mogoče zgolj zaradi tega šteti, da je pritožnik izpodbijal sklep tožene stranke o omejitvi gibanja.
ZMZ člen 21, 23, 51, 51/1-1, 51/1-2, 51/4. ZTuj-2 člen 76, 97. ZUS-2 člen 40/3, 71/2.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – ugotavljanje identitete oziroma istovetnosti prosilca - meje prostega preudarka
Glede zatrjevane tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o svojem imenu, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite, prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).
Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav.
Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite.
Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja, saj je izvorna država sposobna in nudi zaščito, kar je razvidno tudi iz informacij o izvorni državi.
ZMZ določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo in pri odločanju je pomembna tudi stopnja natančnosti oziroma podrobnosti opisa, ki ga poda prosilec. Prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, je bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno, kar je tudi ena od ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z tožnikovi izjavami.
Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen ZTuj-2. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je večji del bremena dokazovanja identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).
Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sicer ob vrnitvi iz Švice takoj zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tega pa ni storil v letu 2012, ko je bil šest mesecev nastanjen v Centru za tujce v Postojni, nato pa takoj odšel iz Slovenije, ko je dobil odločbo o dovolitvi zadrževanja v Sloveniji. Zatorej je sum, da je tožnik dne 13. 3. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – ugotavljanje prosilčeve istovetnosti – dvom v verodostojnost izkazovane identitete - prosti preudarek
Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-2, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Ta dvom pa v obravnavanem primeru, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, nedvomno podan.
ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 51/4, 55, 55/1-6. ZUS-1 člen 40, 40/3, 71, 71/2.
mednarodna zaščita – omejitev gibanja – dvom v verodostojnost – zloraba postopka – begosumnost
Glede na to, da je tožnik brez dokumentov in ustreznih dovoljenj bival v Evropi in prehajal meje evropskih držav ter celo med prvim postopkom za mednarodno zaščito zapustil Slovenski azilni dom in odšel v Švico, po njegovih izjavah v prvi prošnji pa je bil njegov cilj Italija ali Nemčija, je tožena stranka pravilno ocenila, da obstaja velika verjetnost, da bo spet zapustil Slovenijo, torej, da je begosumen, in utemeljeno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni.
mednarodna zaščita – dokaz z izvedencem – pravočasnost dokaznega predloga – protispisnost – dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh pravno relevantnih tožbenih navedb
Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik šele v tožbi zoper izpodbijano odločbo, to je odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, predlagal izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke in da gre zato za nedovoljeno tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1, je protispisna, saj je tožnik ta predlog podal že v tožbi zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, torej še pred odločitvijo tožene stranke o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.
Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi (M. S. iz Alžirije, A. K. iz Iraka). Poleg tega je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca).
Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil tožnik prijet ob prihodu trajekta iz Švedske na Finsko, ko je finska policija ugotovila, da je vstopil na Finsko s ponarejeno osebno izkaznico. Finska policija je nato ugotovila, da je na Norveškem predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, na podlagi prstnih odtisov pa so ugotovili, da je pred to prošnjo bil že prosilec za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zato ga je predala slovenskim organom. Zatorej je sum, da je tožnik dne 20. 2. 2013 vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite – nepriznan status begunca – mladoletni prosilec – spremenjene razmere – Somalija (Mogadiš)
če so se razmere spremenile tako, da ni več preganjanja, razmere pa so še vedno nestabilne, je pravilna odločitev, da mladoletni prosilec dobi status subsidiarne zaščite.
ZMZ člen 21, 21/3. ZUS-1 člen 64, 64/1-2, 64/1-4, 76.
mednarodna zaščita – pritožba tožene stranke - prosilec ne predloži dokazov – strogi test presoje – verodostojnost prosilca
Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe (glede pogoja iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ) nenatančna, nedosledna in v določenih segmentih v nasprotju s podatki spisa, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo.
mednarodna zaščita – status begunca – status subsidiarne zaščite - dokazno breme – pravno upoštevni dokazi in informacije – glavna obravnava
Mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite ni mogoče priznati, če za to niso izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. Dokazno breme v postopku mednarodne zaščite je deljeno, vendar mora prosilec čim bolj obširno, natančno in po resnici navesti okoliščine, ki njegovo prošnjo utemeljujejo. Če jih ne, ni mogoče toženi stranki in sodišču očitati, da nista popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja, še zlasti, ker je imel za to prosilec več možnosti in je bil na svoje pravice in obveznosti v postopku večkrat opozorjen.
ZPP člen 104, 104/1, 108, 336, 339, 339/2-14, 360. ZS člen 2, 2/1. ZMZ člen 2, 10, 10/1, 21, 21/1, 21/2, 28, 52, 52/1-2, 53 ZUP člen 9. ZUS-1 člen 22, 22/1, 52, 59, 59/2-2, 71, 71/2, 75, 75/2, 75/3.
mednarodna zaščita – status begunca – status subsidiarne oblike zaščite - verodostojnost prosilca – specifične informacije - absolutne bistvene kršitve postopka – opredelitev do tožbenih ugovorov – sklicevanje na utemeljitev upravnega organa - vloga napisana v tujem jeziku – poslovanje sodišč v slovenskem jeziku – glavna obravnava
Prvostopenjsko sodišče je večinoma sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke ter se je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 nanjo sklicevalo. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev o zadevi pravno pomembnih ugovorov s tem, ko se je sklicevalo na razloge v obrazložitvi odločbe tožene stranke in s tem, ko se je opredelilo do ključnih tožbenih ugovorov.
ZMZ člen 28, 106, 106/1, 106/3. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite člen 16, 16/1.
Bistveni pri odločitvi o podaljšanju subsidiarne zaščite sta okoliščini, zaradi katerih je bila prosilcu priznana subsidiarna zaščita. Ker prva (mladoletnost prosilca) ne obstaja več, se presoja omeji le na ugotavljanje druge, to je varnostne razmere v izvorni državi.