Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1.
Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Pritožnik ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - vložitev prošnje za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - sklicevanje na sodno prakso
Za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti je pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.
Iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) tudi ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki jih je v postopku predložila pritožnikova pooblaščenka, vključno s članki. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da ni navajal, da bi po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu imel težave s policisti in drugimi osebami, prav tako ne, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč ter da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 9, 9/1, 14, 14/1, 24, 24/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prstni odtis v bazi eurodac - ravnanje policije - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe
Tudi dejstvo, da je ESČP ugotovilo, da je Republika Hrvaška kršila človekove pravice, samo po sebi še ne zadošča za sklepanje, da pritožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine. Ker pritožnikove navedbe v tej smeri ostajajo povsem posplošene oziroma nekonkretizirane, Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se opredelilo do morebitnih konkretnih nevarnosti, za katere pritožnik meni, da bi jim lahko bil izpostavljen.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca državi članici (v konkretnem primeru Republiki Hrvaški) bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje prošnje - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - informacije o stanju v izvorni državi - nova dejstva - ponovna presoja pogojev - glavna obravnava - zavrnitev pritožbe
Napačno je stališče Upravnega sodišča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče tožbi prosilca ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
Pritožnica bi morala ob presoji ponovne prošnje sama upoštevati novo nastalo varnostno situacijo v izvorni državi. Pri presoji, ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito,bi morala upoštevati tožnikov položaj v Kazahstanu v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali političnim prepričanjem, ki mu ga pripisuje oblast, v povezavi z varnostnimi ukrepi državnih organov ob nemirih. Ob tem pa ni relevantno le vprašanje, ali bi bil tožnik kot pripadnik muslimanske vere ob povratku aretiran zaradi protestov oziroma v neposredni povezavi z njimi, pač pa je pomemben novonastali širši okvir obravnavanja oseb, ki so že v preteklosti (torej pred samimi protesti) bile obravnavane s strani oblastnih organov v povezavi s svojo vero in/ali pripisanim političnim prepričanjem. Tako tudi ne gre samo za to, da bi moral vlagatelj natančno navesti, kako so protesti vplivali na njegovo situacijo, pač pa mora pritožnica presojo novih poročil, ki jih je tožnik predložil ob podaji ponovne prošnje in v njih navedenih informacij, opraviti v povezavi z okoliščinami, ki so bile ugotovljene že v prvem postopku. Na podlagi razlage Sodišča Evropske Unije namreč nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, zato želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija. Povsem posplošeno torej nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - osebna varnost - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - nevarnost za javni red - sorazmernost ukrepa - začasna odredba
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive (ki je sicer neposredno uporabljiva), da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - preverjanje po uradni dolžnosti - konkretizacija trditev - sodelovalna dolžnost
Sodelovalna dolžnost v postopkih mednarodne zaščite obvezuje tako prosilca kot toženko, vendar obveznost slednje, da na lastno pobudo upošteva informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici nastopi šele, ko ni mogoče, da zanje ne bi vedela.
omejitev gibanja prosilcu za azil - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga - pravni interes za pritožbo - potek časa - zavrženje pritožbe
Zaradi poteka časa veljavnosti izpodbijanega upravnega akta, izvajanje omejitve gibanja na tej podlagi ni več dopustno. S tem pa je bil cilj, ki ga je pritožnik zasledoval s predlagano začasno odredbo (izpustitev iz Centra za tujce), dejansko že dosežen, zato predlagana začasna ureditev stanja ni več mogoča. Tako tudi morebitna ugoditev pritožbi ne more več privesti do izdaje predlagane začasne odredbe in s tem ne do izboljšanja pritožnikovega pravnega položaja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ
Institut mednarodne zaščite daje zaščito le pred resno škodo, ki bi jo prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Navedeno pomeni, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 6, 6/1, 31.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - načelo otrokove koristi - zagotovljeni bivanjski pogoji - pritožba tožene stranke - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se predaja Republiki Hrvaški lahko izvede samo, če so tamkajšnji pogoji za namestitev prosilcev najmanj enakovredni slovenskim. Ne le, da gre za stališče, ki povsem zanemari pomen načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ampak tudi brez pravne podlage vzpostavlja močno pretirane zahteve glede materialnih pogojev za sprejem prosilcev. Minimalni standardi za sprejem in oskrbo prosilcev, ki morajo biti v državah članicah zagotovljeni, so določeni z Direktivo 2013/33/EU,7 katere cilj je zagotoviti primerljivost sistemov oziroma pravic, ki jih imajo prosilci. Razlike (v smislu uveljavitve višjih standardov) so tako dopustne, najmanj pričakovane, če ne že neizogibne in ne predstavljajo razloga, da se predaja prosilca ne izvede.
Okoliščina, da je tretja tožnica dojenčica, sama po sebi ni posebna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila že zato predaja družine v nasprotju s 4. členom Listine. Prisotnost ščurkov v sobi, v kateri so bili tožniki nastanjeni v Republiki Hrvaški, med strankama sicer ni sporna, sporno je, ali gre za kršitev minimalnih standardov nastanitve, ki jih morajo zagotavljati države članice EU. Sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo ne trajanja ne obsega težave ne ukrepov tožnikov (npr. ali so na težavo koga opozorili) in pristojnih uradnih oseb za odpravo teh pomanjkljivosti, če so tožniki na težavo opozorili.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca Francoski republiki bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zgolj z očitkom, da naj bi med strankama ne bilo sporno, da so bile pritožniku v Franciji kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, brez navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o položaju prosilca po predaji, pritožnik ne more uspeti. Tudi če bi bila ta trditev resnična, namreč ostaja v opisanem pogledu povsem nekonkretizirana.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in okoliščine - zamolčanje dejstev - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - krvno maščevanje - ugovor nevednosti
Prepričljivo in življenjsko logično jestališče sodišča prve stopnje, da če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo zaradi krvnega maščevanja omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal.
Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/4. ZPP člen 286b, 286b/1. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija uveljavljanja procesnih kršitev - pritožbene novote - zdravstveno stanje - malo verjetne in neprepričljive izjave - zavrnitev pritožbe
Pritožnica na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za poizvedbo pri slovenskem konzulatu v Moskvi ni ugovarjala. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludirana (prvi odstavek 286.b člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi ji preprečevale, da bi kršitev uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.
Pritožnica z golimi navedbami o stresu, ki naj bi ga doživljala zaradi postopka, in o nevednosti glede relevantnosti njenega zdravstvenega stanja za odločitev o priznanju mednarodne zaščite, ni izkazala opravičljivih razlogov za to, da je dejstva v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem navedla šele v pritožb. Te njene pritožbene navedbe v povezavi s predhodnimi navedbami v postopku za priznanje mednarodne zaščite pa so tudi neprepričljive.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - slabe ekonomsko socialne razmere
Očitno namreč je, da je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 52, 52/1. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 75, 75/1, 79/1, 77, 80.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - dokazna ocena sodišča - presoja dejanskega stanja - trditveno in dokazno breme stranke - spreminjanje navedb - presoja verodostojnosti - ugoditev pritožbi
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa.
Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito tudi že sprejeto stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/2, 20/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - status prosilca - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - zavrnitev pritožbe
Prošnja za azil se šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za mednarodno zaščito in o tem sestavi poročilo, ta pisni dokument posreduje organu, pristojnemu za izvajanje obveznosti iz Uredbe Dublin III. Pri tem že posredovanje bistvenih podatkov iz tega dokumenta šteje za posredovanje originala ali kopije tega dokumenta drugo navedenemu organu in je torej to posredovanje zadosten dokaz, da se prošnja šteje za vloženo.
Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaja, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice. Za presojo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu je zato pomembno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju.
Za odločitev v obravnavani zadevi tako niso bistvene okoliščine, ki niso v povezavi s pritožnikovim sedanjim pravnim in dejanskim položajem, s tem pa tudi ne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na njegov položaj pred prihodom v Slovenijo, in sicer da naj bi Republika Hrvaška tujcem sistematično izdajala odločbe o vrnitvi oziroma trditve o dvoličnostih hrvaške države, ki da tujcem izdaja sklepe o vrnitvi, istočasno pa jih šteje kot prosilce za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2, 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - odložilni učinek - tožba v upravnem sporu - potek časa - prenehanje pravnih učinkov izpodbijanega akta - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek sklepa o predaji odgopvorni državi članici preneha veljati. Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški, ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1.
Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je Vrhovno sodišče pritožnikov pritožbo zavrglo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi s pravicami v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, torej zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za pritožnika slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.