Sodišče prve stopnje je v tem pogledu presojalo zakonske pogoje za uveljavljano vrnitev v prejšnje stanje iz 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1, razen tega pa so za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi v rednem prekrškovnem postopku glede vročanja sodnih pisanj, na kar se je v predlogu z dne 22. 4. 2026 smiselno skliceval storilec, analogno upoštevne še določbe 103. do 108. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 (Polonca Kovač v Petra Čas in drugi, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 395 in 555). V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče sicer neprepričljivo diskvalificiralo dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v program usposabljanja za varno vožnjo (drugače sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013, zadnji stavek 7. točke obrazložitve), saj v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje ni posredi vprašanje podaljšljivosti materialnopravnega roka (sodišče ga je sicer storilcu v korist dejansko podaljšalo z omenjenim pozivom z dne 19. 1. 2026), temveč njegove restitutivnosti, ki je navedena zakonska ureditev ne izključuje. Tudi rok iz desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je namreč povezan s predhodno vročitvijo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v zvezi s čimer lahko nastanejo objektivni in opravičljivi razlogi, ki imajo za posledico strankino zamudo in škodljivo izgubo pravice.
Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja.
Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
Storilka se je kot voznica začetnica, skladno s 50. členom Zakona o voznikih (Zvoz-1), udeležila programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, enkrat v dveh letih od dneva, ko je bila pravnomočno kaznovana za prekršek, za katerega so ji bile pravnomočno izrečene in izvršene najmanj štiri kazenske točke in ji do dneva, ko je opravila program (15.8.2025), ni bilo pravnomočno izrečenih in izvršenih več kot šest kazenskih točk. Prav tako ji kazenske točke niso bile izrečene zaradi prekrškov z vožnjo pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Na podlagi navedenega so ji bile dne 19.8.2024 izbrisane 4 KT, kar pomeni, da pri storilki ob izdaji napadanega sklepa niso bili podani pogoji iz tretjega odst. 22. člena ZP-1 oz. 202.č člena ZP-1 za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja voznici začetnici na podlagi doseženega oz. preseženega števila 7 KT, kot to utemeljeno uveljavlja zagovornik v pritožbi.
Utemeljeni pritožbi zagovornika storilke je bilo potrebno vsled navedenemu ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se storilki prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče ter da storilka ni dolžna plačati sodne takse, naložene z II. točko izreka izpodbijanega sklepa (četrti odstavek 163. člena ZP-1).
Ker je sodišče v primeru izkazanih okoliščin četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 dolžno zavreči storilčev predlog za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pritožba z izpostavljanjem, da sodišče prve stopnje ni preverjalo še drugih pogojev in okoliščin, katere naj bi zakon zahteval za odločanje o odložitvi, napadanega sklepa ne more izpodbiti. V ničemer tako storilcu ni bila kršena pravica do enake obravnave iz 14. člena Ustave RS in so tovrstne pritožbene navedbe povsem neutemeljene, prav tako pa ni podane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.