Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve neupoštevne pritožbene navedbe, ko storilec pojasnjuje okoliščine storjenega prekrška, prekršek obžaluje, in navaja da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za opravljanje svojega dela. Za storilca številne neugodne posledice, vendar, četudi bi bile izkazane, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, temelječe na določbi osmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, ne morejo vplivati.
Niso utemeljene pritožbene trditve, da začasni odvzem in hranjenje tujega vozniškega dovoljenja, ki ga je storilcu izdala tuja država (Avstrija), predstavlja protipraven poseg v listino, saj ta ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države. Navedeni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zasleduje le namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa, s ciljem zagotovitve varnosti ljudi in premoženja, in ga je zato mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.
Vštevanje trajanja ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni sestavina sklepa o izreku prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja, zato so zahteve pritožnika po dopolnitvi izreka neutemeljene.
Določba 25. člena URS med drugim res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, 23. člen URS pa tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, vendar je razlaga obdolženca glede pravice do pritožbe oziroma pravnega sredstva zmotna. Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in z vsebinsko odločitvijo o njej Višjega sodišča v Celju. Zmotna je namreč razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ter nenazadnje tudi iz predloženega PN izhaja, da je PN z dne 4. 5. 2022 postal pravnomočen dne 31. 5. 2022. Storilec je v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve za sodno varstvo (ZSV) zoper navedeni PN vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prekrškovni organ je navedeni predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil s sklepom z dne 21. 7. 2022. Storilec je zoper navedeni sklep prekrškovnega organa z dne 21. 7. 2022 vložil ZSV (l. št. 69 spisa), o kateri pa do predložitve predmetne pritožbe sodišču druge stopnje, še ni bilo odločeno. Pravnomočnost zgoraj navedenega PN je odločilna za preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po drugem odstavku 202.e člena ZP-1. Pred odločitvijo v zvezi z utemeljenostjo storilčeve ZSV zoper sklep prekrškovnega organa z dne 21. 7. 2022 zato sodišče ne more odločiti o preklicu odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici storitve prekrška v času preizkusne dobe.