Pritožba sicer poudarja razlike med delom tožnika po IPS modelu poslovanja in poznejšim agencijskim delom, vendar te razlike ne omajejo bistvene ugotovitve: tožnik je ves čas osebno opravljal isto delo, na istem kontejnerskem terminalu, z istimi sredstvi druge toženke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po navodilih, ki so bila neposredno povezana z izvajanjem delovnega procesa druge toženke in pod njenim nadzorom, IPS model in agencijsko delo pa sta bila zlorabljena, saj sta prikrivala delovno razmerje. Zato je pravilno ugotovilo, da je bila v vsem tem obdobju dejanska delodajalka tožnika druga toženka.
Utemeljena je pritožba zoper zavrnitev ugovora zoper odločitev sodišča o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine, četudi ne iz razlogov, ki jih uveljavlja. V skladu z enotno sodno prakso je namreč izpraznitev in izročitev nepremičnine dolžniku mogoče naložiti samo v primeru, če je stečajni dolžnik izključni lastnik te nepremičnine, v drugih primerih pa le, če so tudi ostali solastniki v postopku osebnega stečaja in se nepremičnina prodaja hkrati (VSL sklepi Cst 69/2022, Cst 294/2022, Cst 143/2022). V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnik upravitelju ne more izročiti le 1/2 stvari. Za odločanje o izročitvi druge polovice solastne nepremičnine pa v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.
Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.
Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.
Sama skrb za mladoletne otroke ne more predstavljati odločilnega razloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sprejem nasprotnega stališča bi namreč vodil v nevzdržen zaključek, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo otroke oziroma družinske obveznosti, kazni zapora sploh ne bi bilo mogoče učinkovito izvrševati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom kaznovanja in temeljnim načelom enakosti pred zakonom.
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.
Za odločitev o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je ključno, da so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj je dopolnjena pokojninska oziroma zavarovalna doba in pa starost zavarovanca. Pri tem ni odločilno, da je tožnica že bila upokojena v BiH, niti da je tuj nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja (nosilec v BiH) pristojnemu nosilcu v Sloveniji posredoval zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine.
Vsaka država po svoji zakonodaji ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica že s tem, ko je pridobila pravico do pokojnine v BiH, izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev sorazmernega dela pokojnine v Sloveniji. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, morajo biti za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 27. členu ZPIZ-2.
Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.
Ker vloga ni bila ustrezno popravljena, jo je sodišče utemeljeno, skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, zavrglo.
Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.
Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.
Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1). Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi in osmi odstavek 137. člena ZDR-1). To pomeni, da je delavec zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, v katerem mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti, ko prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.
V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.
Pravni interes za pritožbo je ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o pritožbi. Ta je podan, če bi se pritožnikov položaj v primeru, če bi se ugotovilo, da je pritožba utemeljena, lahko kakorkoli izboljšal oziroma mu prinesel kakršnokoli konkretno in neposredno pravno korist. Predpostavka pravnega interesa mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku (tudi v trenutku odločanja o pritožbi). V nasprotnem primeru pritožba ni dovoljena in jo je treba zavreči.
Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določbo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar je ta določba tesno povezana z institutom materialnega procesnega vodstva, ki ima v tem postopku zaradi poudarjenih pooblastil sodišča (164 do 167 člen ZD), še posebej pomembno vlogo.
Strošek zavarovanja upraviteljeve odgovornosti ni strošek stečajnega postopka.
Pogodba je bila sklenjena med fizično osebo in podjemnikom in sicer za zasebne namene (sanacija stanovanjske hiše), kar ustreza pojmu potrošnik in podjetje, kot jih opredeljuje ZVPot-1, veljaven v času sklenitve navedene pogodbe. Njen predmet je storitev, ki vključuje tudi dobavo blaga (gradbeni material, ki bo vgrajen in je opredeljen kot „premična stvar“) in ta pogodba je urejena v 99. členu ZVPot-1.
Ni slediti pritožbeni tezi, da se osebo v postopku sprejema v varovani oddelek SVZ dejansko namešča v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kot tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo (ob tehtanju pravic) v obravnavanem primeru nasprotno udeleženko nujno namestiti v prezasedeni oddelek socialno varstvenega zavoda.
Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.
Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.
Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.
Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.