Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela.
Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.
Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.
Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v zvezi z umaknjenim delom tožbe (ki je enak nepripoznanemu delu tožbenega zahtevka), ker do delnega umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.
Ker tožnica sporazuma ni podpisala in soglasja volj ni bilo, sporazum ne more veljavno povzročiti prenehanja delovnega razmerja, zato so zahtevki po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja, reintegraciji in reparaciji po vsebini sklepčni in utemeljeni.
Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preprečuje zamudno sodbo le, če je nasprotje med tožbenimi dejstvi in tožnikovimi lastnimi dokazi očitno, neodpravljivo in takšno, da že na formalni ravni onemogoča sklep, da zatrjevana dejstva držijo. V obravnavani zadevi pa predložena listina, ki navzven izkazuje podpis, ni v očitnem nasprotju s trditvijo, da tožnica listine ni podpisala oziroma da podpis ni njen.
Za utemeljenost poslovnega razloga v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi finančni položaj delodajalca postal nevzdržen ali da bi izkazoval izgubo. Zadostuje že zaznan upad prometa oziroma nedoseganje zastavljenega poslovnega plana, pri čemer je odločilno, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka v obravnavanem primeru tudi dokazala.
Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga ne ugotavlja smotrnosti ali ekonomske pravilnosti teh odločitev, temveč zgolj, ali so zatrjevani poslovni razlogi resnični in ali so povzročili prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Ker toženka sodne takse ni bila oproščena oziroma ji plačilo sodne takse ni bilo odloženo, plačala pa je tudi ni, je z iztekom roka nastopila zakonska fikcija, da je pritožbo umaknila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijanem sklepu. S trditvami o slabem premoženjskem stanju oziroma blokadi TRR toženka v pritožbi zoper navedeni sklep ne more uspeti, saj se lahko upoštevajo le v postopku v zvezi z oprostitvijo oziroma odlogom plačila sodne takse, v katerem pa jih ni predložila.
Toženka izkazuje pravni interes za izpodbijanje odločitve o reintegraciji tožnika (o čemer je odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje), s tem pa posledično dejansko uveljavlja sodno varstvo tudi zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi se izkazalo, da je odločitev o reintegraciji nepravilna. Zaradi izreka sodbe torej toženka ni prikrajšana v uveljavljanju sodnega varstva zoper (celotno) odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti izpodbijane odpovedi in odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi, le da v primeru ugoditve zahtevku za reintegracijo izrek ne vsebuje odločitve o predlogu za sodno razvezo (tudi če bi tak tožbeni zahtevek podal tožnik).
Niso pomembne zgolj diagnoze in zdravstvene težave, temveč odgovor na vprašanje, kako te zdravstvene težave vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost in ravno slednje je sodišče z dodatnim zaslišanjem sodnega izvedenca tudi podalo. Iz zapisnika glavne obravnave je razvidna jasna ugotovitev izvedenca, da bi brez razbremenitve "brez pogostega dvigovanja in prenašanja bremen nad 15 kg" pri tožniku prišlo do dodatnih okvar.
Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije.
Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške.
Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dostopa treba upoštevati kot nujen pogoj za uresničitev prepovedane posledice obravnavanega prekrška, ki jo v konkretni zadevi predstavlja odigrana igra.
Novejša praksa Sodišča Evropske unije podeljuje pravico do vzpostavljanja monopolnega položaja na igralniškem trgu in preprečuje vdor tuje ponudbe na podlagi zagotavljanja varnosti potrošnika in javnega reda.
Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker pred izdajo izpodbijane sodbe ni omogočilo zaslišanja zakonitega zastopnika storilke pravne osebe in obeh odgovornih oseb.
V tej zadevi je bil tožnici izdan nalog za izplačilo akontacije, saj toženec za končno odločbo še ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki. Ko je bila izdana končna odločba, je bil ugotovljeni znesek nižji od že izplačanih zneskov akontacije pokojnine. Ključna je bila torej končna pravnomočna odločba, iz katere jasno izhaja, do kakšnega zneska pokojnine je tožnica upravičena. Kar je prejela več, je glede na 194. člen ZPIZ-2 dolžna vrniti tožencu.
V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume.
Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.