Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da opis dejanja s sklicevanjem na drug procesni akt načeloma ni ustrezen način oblikovanja izreka sodbe. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Obravnavani najemni pogodbi sta bili sklenjeni v nasprotju s prisilnim predpisom, pri čemer je bila prepoved vpisana tudi v zemljiško knjigo, z njo pa sta bili obe pogodbeni stranki seznanjeni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta nični. Drugačno stališče bi izvotlilo namen zakonske prepovedi, zaznambe v zemljiški knjigi in inšpekcijske odločbe, saj bi lastniku kljub ugotovljeni nelegalni gradnji omogočilo, da z nepremičnino še naprej razpolaga v pravnem prometu in z njenim oddajanjem ustvarja dohodek.
V razmerju med lastnikom in nelastnikom zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je sam lastnik sporne nepremičnine, da jo je toženec brezplačno uporabljal in da za tako uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani.
Pojem dela v nevarnih pogojih iz citiranega določila KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju, travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. To opravilo zato ni predstavljalo opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in tožniku vtoževani dodatek ne pripada.
Neuspešno opravljeno poskusno delo dokazuje večje število tožnikovih ravnanj, ki jih je sodišče prve stopnje natančno dokazno ovrednotilo (naročilo za tisk, ureditev čajne kuhinje, zamenjava konvektorja, naročilo klimatskih naprav, pooblastilo za ravnanje z odpadki, odpiranje ponudb, neustrezen odnos do toženkinih postopkov dela in sodelavcev). Pritožbeno sodišče tem prvostopenjskih razlogom pritrjuje in soglaša, da utemeljujejo zakonitost izpodbijane odpovedi.
Za vračilo založenega predujma upniku - predlagatelju postopka je pomembno samo, da je bila unovčena stečajna masa, ni pa odločilno, ali je to splošna ali posebna stečajna masa.
Z vračilom založenega predujma se predlagatelja stečajnega postopka postavlja v enak položaj kot ostale upnike, katerim ni bilo treba založiti predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in s tem uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP).
Vprašanje, kateri stroški se bodo pokrili iz katere stečajne mase (splošne ali posebne), ni predmet izpodbijanega sklepa o vračilu založenega predujma, ampak se bo o tem odločalo v nadaljnjih fazah postopka.
Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so stiki otrok s staršem, s katerim ne živita, za njiju koristni, a se morajo izvajati konsistentno. V obravnavanem primeru se ne, in sicer zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca, ki je otroka nekajkrat samovoljno predčasno pripeljal s stika, večkrat otroka sploh ni prišel iskat, ko pa se je stik izvajal, se otrokoma ni posvetil in prihajalo je do konfliktov z A. A., ki jih nasprotni udeleženec niti skušal ni razrešiti. Reagiral je z odpovedjo stikom, kar ni v korist otrok, saj jima daje sporočilo, da sta pri očetu nezaželena in nesprejeta.
Zmotno je sodišče prve stopnje kot dohodek predlagateljice upoštevalo tudi 50 EUR iz projekta Botrstvo. To ni zaslužek predlagateljice, pač pa donacija A. A.
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila dejavnost, ki jo je opravljal tožnik, izključena s področja uporabe te direktive.
Iz citirane sodbe SEU izhaja, da je straža (stališče velja tudi za vojaške vaje in usposabljanja), ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES (tudi) v primeru, kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive, ni primeren.
Pomanjkljivi so tudi razlogi sodbe o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Tako ni pojasnilo okoliščin, ki bi utemeljevale odvzem katerega koli od navedenih predmetov po 73. členu KZ-1.
Ob ponovnem odločanju o zaseženih predmetih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da njihova dokazna vrednost sama po sebi ne pomeni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov.
Ker ugotovljene pomanjkljivosti ne zadevajo zgolj posameznega dokaza ali posameznega dela obrazložitve, temveč samo jedro dokazne presoje o poteku dogodka, ravnanju obtoženca, vzroku padca in nastanku odločilnih poškodb, je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom. Sodišče prve stopnje je namreč glede navedenih odločilnih vprašanj že zavzelo celovita dokazna stališča, pri čemer ni ocenilo vseh nasprotnih delov zagovora in drugih dokazov. Glede na obseg in naravo potrebne ponovne dokazne presoje je zato primerno, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.
Tožniku sta poslovodna funkcija in delovno razmerje s toženko neprekinjeno trajala do 3. 10. 2020. Nepravilno je stališče toženke, da je oktobra 2018 ob izteku prvega in začetku drugega mandata na funkciji tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni bilo prekinjeno, kar pomeni, da se navedeni pogoj "da ta pogodba in delovno razmerje prenehata" ni izpolnil.
Vrhovno sodišče RS je v sodbah VIII Ips 226/2017, VIII Ips 47/2020 in številnih drugih uveljavilo novo sodno prakso in zavzelo jasna stališča, da upoštevajoč pravila o sodni pristojnosti delovno sodišče odloča o zasebnopravnem razmerju med delavcem in delodajalcem ob uporabi postopkovnih pravil ZDSS-1 in ZPP. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila davkov in prispevkov kot javnopravnem razmerju odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Dolžnost obračunavanja davkov in prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja in dolžnost plačila za delavca je že zakonska dolžnost izplačevalcev (delodajalcev) in ne spada v sodni izrek. Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila niti še ni nastala.
Za odpoved pravici do spremenljivega prejemka tožnice kot poslovodne delavke ne veljajo enaka pravila kot za "običajne" delavce, zato navedeni odločitvi nista uporabljivi. Spremenljivi prejemek tožnice po 4. alineji prvega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD), dogovorjen s pogodbo za delo s poslovodno osebo, ni plačilo za delo po 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), temveč gre za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnice kot podpredsednice oziroma članice uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet.
Zaradi nezadovoljstva z višino določenega spremenljivega prejemka za leto 2020 s sklepom nadzornega sveta pa tožnica ne more v nasprotju s sprejetim dogovorom zahtevati višjega zneska, kot ji je bil na dogovorjeni način priznan. Ni odločilno, ali bi tožnica lahko oziroma morala izpodbijati sklep nadzornega sveta o določitvi zneska spremenljivega prejemka, odločilno je, da se je dogovorila, da ji pripada zgolj tolikšen znesek, kot ji ga bo nadzorni svet priznal.
Tožnica prostovoljno ni spoštovala odločbe sodišča in ni izročila nepremičnine toženki, zato je ta vložila predlog za izvršbo, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, tožnica pa je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor. Med strankama je sicer v tej pravdi sporno, ali je toženka izvršila zatrjevano motilno ravnanje, to je zamenjavo ključavnice in njeno zaklenitev, sodišče prve stopnje pa tega dejstva kot neodločilnega pravilno ni ugotavljalo, saj je pravilno uporabilo pravilo petitorium absorbet possessorium, ki pomeni, da če je toženec med trajanjem posestne pravde ali neposredno pred začetkom posestne pravde pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, tožnik več ne uživa posestnega varstva ne glede na to, če bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest.
Treba je izhajati iz bistva posestnega varstva, ki je le začasno in zato smiselno le, dokler se ne konča spor o pravici. Zato oseba, ki glede na pravnomočno in izvršljivo odločbo nima pravice do posesti, ne uživa več posestnega varstva. Dosledno vztrajanje pri strogi posesorni naravi v posestnih sporih, ki se tako ne dotaknejo svojega bistva, je kvečjemu vir novih sporov, varovanje javnega reda in miru pa se sprevrže v svoje nasprotje. Pravilo petitorium absorbet possessorium lahko vsaj delno omili absurdnost čistega posesornega postopka.
Ker ob prvi vročitvi dne 16. 3. 2026 pritožnik ni bil ustrezno pravno poučen o pravici do prevzema kazenskega pregona po 60. členu ZKP, je 30-dnevni rok začel teči 28. 3. 2026. Pritožbeno sodišče pripominja, da v takšnih okoliščinah ne gre za podaljšanje že začetega zakonskega roka, temveč za nov začetek teka zakonskega roka. V posledici pojasnjenega je zato zaključiti, da je treba obtožni predlog, vložen 22. 4. 2026, šteti za pravočasen.
Pravila ZKP o izločitvi nedovoljenih dokazov se v individualnem delovnem sporu neposredno ne uporabljajo. V pravdnem postopku je lahko problematična uporaba dokaza, pridobljenega s posegom v ustavno varovano pravico, vendar v obravnavani zadevi takšen nedovoljen poseg ni bil ugotovljen. Detektiv je osebno zaznavo in fotografiranje izvajal na javno dostopnem prodajnem prostoru in v okviru zakonskega pooblastila, zato že iz tega razloga ni podlage za izločitev tako pridobljenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje pomeni opravljanje pridobitnega dela. Za obstoj odpovednega razloga ni potrebno, da bi delavec v času bolniškega staleža dejavnost opravljal kontinuirano, v določenem minimalnem obsegu ali da bi bil pravni posel nazadnje tudi sklenjen. Odločilno je, da je opravljal aktivnosti, ki po svoji naravi sodijo v njegovo pridobitno dejavnost. Pogajanje s potencialnim kupcem o prodaji vozila, predstavitev vozila, sodelovanje pri njegovem ogledu in pogajanje o ceni so značilne prodajne aktivnosti.
Iz navedenega višje sodišče ugotavlja, da je vsaj verjetno izkazano, da ima pritožnik položaj družbenika in da stečajna dolžnica ni insolventna, pri čemer stečajna dolžnica na pritožbo niti ni odgovorila. Gre za okoliščine, ki bi lahko, če se izkažejo za resnične, povzročile neutemeljenost predloga za začetek stečajnega postopka.
Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da se presoja zakonitost tistega odpovednega razloga, ki ga opredeli delodajalec. Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko podana zaradi istih razlogov, ki so privedli do njene razrešitve. Nenazadnje toženka v pritožbi sama navaja, da je z razrešitvijo prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje, da opredeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni poslovni, je pravilno. Potreba po opravljanju dela vodje TC ni prenehala. Zato je toženka pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni ugotovljen, nezakonito odpovedala.
Kot rečeno, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v celotnem vtoževanem obdobju opravljala najzahtevnejša dela, ki ustrezajo opisu delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec IV, zato je za celotno vtoževano obdobje upravičena do plačila po dejanskem delu.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 27. 10. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Zahtevku za plačilo razlike v plači je utemeljeno ugodilo na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta.