Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča izhaja iz tega, da nerazsodnost delavca izključuje njegovo odgovornost za kršitev, zaradi česar zgolj objektivno ugotovljeno kršenje delovnih obveznosti ne zadošča za zakonitost izredne odpovedi.
Odločilna okoliščina obravnavane zadeve je, da je bila obsojencu ista kazen zapora že nadomeščena z alternativnim načinom izvršitve, in sicer z delom v splošno korist, česar pa ni opravil niti v minimalnem obsegu.
Obsojeni je torej že imel možnost kazen zapora prestajati na milejši, alternativni način, vendar zaupanja, ki mu ga je s tem izkazalo prvostopenjsko sodišče, ni upravičil.
Prav ugotovljena izrazita pasivnost in ignoranca pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pa je pri odločanju o ponovnem predlogu za (drugovrstno) alternativno izvršitev iste kazni zapora bistvenega pomena. Zapor ob koncu tedna je namreč način izvršitve kazni, pri katerem se obsojencu zaupa, da bo tudi zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora spoštoval zanj določen režim. Zato je pri presoji, ali gre obsojenemu takšno zaupanje izkazati, njegov dosedanji odnos do izvrševanja izrečenemu mu kazenske sankcije neposredno relevanten.
Pripravljenost za delo lahko odredi generalni direktor policije, direktor PU ali oseba, ki ju pooblastita (peti odstavek 71. člena ZODPol). To za tožnika, direktorja PU O., pomeni, da bi mu pripravljenost za delo lahko odredil le generalni direktor policije (ali od njega pooblaščena oseba). Pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi mu pripravljenost (pisno) odredil, ampak je tožbeni zahtevek utemeljil s tem, da se je pripravljenost za delo dejansko izvrševala.
Upoštevaje povzete tožnikove navedbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je za pripravljenost za delo vedel in z njo soglašal tisti, ki je bil pristojen za odrejanje. To je bil generalni direktor policije, v spornem obdobju: C.C. (... do ...), B.B. (... do ...) in A.A. (... dalje). Zaslišani kot priče so izpovedali bistveno skladno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik odlično opravljal svoje delo, da pa ni bilo potrebe po odrejanju pripravljenosti za delo; tožnik generalnega direktorja policije ni obvestil o potrebi po odrejanju pripravljenosti za delo, generalni direktor policije ni bil seznanjen s tožnikovo ("dejansko") pripravljenostjo za delo.
Tožnik bi moral tožbo zoper dne 14. 7. 2025 prejeto odpoved pogodbe o zaposlitvi vložiti v roku 30 dni od prejema odpovedi, to je do dne 13. 8. 2025, tožbo pa je vložil šele 12. 9. 2025, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastanku škode prispevala v višini 30 %.
Tožnica utemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 1.000,00 EUR (0,6-kratnik povprečne mesečne plače) od zahtevanih 3.000,00 EUR (kar bi predstavljalo 1,8-kratnik povprečne mesečne neto plače), višine priznane odškodnine pa ni primerjalo s podobnimi primeri. Ugotovilo je, da je pri tožnici podana skaženost v obliki amputacije skoraj celotnega zadnjega členka desnega sredinca in vrška desnega kazalca. Upoštevalo je, da je estetska prizadetost zelo opazna, saj gre za roko, ki se uporablja pri vsakdanji komunikaciji. Tožnica je povedala, da jo izgled prstov moti, čeprav se je na to že navadila. Glede na odškodnino v primerljivih zadevah, kjer je prav tako prišlo do amputacije dela enega prsta in je bila prisojena odškodnina v višini vsaj 1-kratnika povprečne mesečne neto plače (VSC Cp 589/99, II Ips 404/2004) oziroma v primeru delne amputacije dveh prstov v višini 2,56-kratnika povprečne mesečne neto plače (II Ips 170/2005), pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična in primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 3.000,00 EUR (1,8‑kratnik povprečne mesečne neto plače).
Vložnik vloge v danem roku ni popravil. V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno vlogo kot nepopolno zavrglo.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 14. 12. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok poškodbe tožnika zdrs vilice na viličarju (pri širjenju vilic), in pravilno štelo, da je do navedenega zdrsa prišlo, ker na eni strani nosilca vilic ni bilo varovala, ki preprečuje zdrs vilic. Kljub takšni ugotovitvi (protipravnega ravnanja toženke, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, saj viličar ni bil brezhiben) je presodilo (zmotno), da krivdna odgovornost toženke za škodo ni podana, saj je bil tožnik dolžan pred začetkom dela vizualno preveriti nameščenost in brezhibnost varovala, česar ni storil.
Ugotovitev, da je tožnik opustil obveznost preverbe nameščenosti in brezhibnosti varovala, je kvečjemu lahko podlaga za uporabo 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost in v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, ne pa okoliščina, ki bi v celoti izključila odgovornost toženke.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 14. 12. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ker pritožba z dne 29. 1. 2025 ni vsebovala izvirnega podpisa, to pomeni, da je bila nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, kot nepopolno zavrglo.
Tožnik v tej zadevi zahteva ponovno odločitev o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, to pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni dovoljeno. V drugem odstavku 319. člena ZPP je namreč določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže.
Ni odločilno, ali je bil profil tehnično nastavljen kot javen ali zaseben v smislu posameznih nastavitev aplikacije. Za presojo v aktualnem stadiju postopka je bistveno, da je mladoletnik vsebino posnetka aktivno posredoval tretjim osebam in s tem izgubil izključno oblast nad nadaljnjo uporabo oziroma posredovanjem vsebine. Zato tudi morebitna subjektivna predstava o tem, da bo vsebina ostala znotraj določenega kroga uporabnikov, sama po sebi ne vzpostavlja ustavno varovanega upravičenega pričakovanja zasebnosti v razmerju do nadaljnjega posredovanja s strani prejemnika.
Edino relevantno vprašanje je, ali je izdelani elaborat primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili. Ker sodišče s sklepom o primernosti elaborata ne odloča o pravicah udeležencev na nepremičninah, navedbe o lastniških razmerjih med udeleženci pri izdaji izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne
Pritožnica (RS) sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave. Da bi lahko sprejela informirano odločitev o tem, ali bo uveljavljala odpoved pravici do povračila zapustniku izplačane pomoči po predpisih o socialnem varstvu (prvi odstavek 129. člena ZD), bi jo sodišče moralo seznaniti z vsemi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na to njeno odločitev (kakšen je obseg zapuščine, kolikšna je vrednost posameznih stvari oziroma pravic, ki sestavljajo zapuščino, ter kdo so zapustnikovi dediči).
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno in jasno opredeljen. Opredelitev tožbenega zahtevka, ki se prenese v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je na strani nasprotne stranke oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza zahtevku. Navedenemu tožnik ni zadostil.
Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se izkazuje s konkretnimi in subjektivnimi ravnanji dolžnika, ki merijo na zmanjšanje njegovega premoženja (odtujevanje, skrivanje ali uničenje lastnine, premik denarnih sredstev, zadolževanje in podobno).
Do prenehanja pooblastilnega razmerja (v obliki preklica pooblastila in odpovedi pooblastila) v razmerju do potencialnih dedičev toženca (vdove in sinov) je prišlo naknadno, po toženčevi smrti, kar izključuje prekinitev postopka po sili zakona. Posledice naknadnega prenehanja pooblastilnega razmerja med pooblaščencem in pravnimi nasledniki prvotne stranke v smislu določb 99. člena in prvega odstavka 100. člena ZPP namreč ne vodijo v prekinitev postopka, pač pa mora sodišče v taki situaciji stranke vključiti v postopek neposredno, brez posredovanja pooblaščenca, ki mu je pooblastilo prenehalo.
Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženki izročil 7.000,00 EUR kot posojilo, toženka pa posojenega zneska ni vrnila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 569. člena OZ in toženki naložilo njegovo vračilo.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o pritožbeno izpostavljenem vprašanju, zakaj šteje, da obdolženka pri neizvršitvi stikov ni ravnala zlonamerno.
Pogodbena podlaga vseh nadaljnjih prenosov lastninske pravice od A. A. do toženca ni bila v sklenitvi kupoprodajne pogodbe za vozilo za dogovorjeno kupnino, temveč v sklepanju verige pogodb za zameglitev sledljivosti vozila ter oškodovanje tožnika, zato so omenjene pogodbe nične, pogodbeniki pa slaboverni. Prav tako je nična tudi prva pogodba med tožnikom in A. A., ki je bila sklenjena z enakim nemoralnim namenom, in sicer ogoljufati tožnika in si prilastiti protipravno premoženjsko korist.
Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da pojem prometne nesreče, pri kateri je prišlo pri vožnji v prometu do prevrnitve motorja, pod katerim je bil voznik ukleščen, zajema tudi prizadevanja voznika, da se iz takšnega položaja reši in je pri tem nastalo škodo potrebno obravnavati kot škodo pri vožnji, za katero odgovarja toženka. Zato je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.