Glede priznanja dvakrat po 51,00 EUR za študij spisa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje nagrade. Člana izvedenskega organa, ki sta podala dopolnilno izvedensko mnenje, sta spis že preštudirala, in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja.
Sama stanovanjska pravica oziroma pravica uporabe stanovanja po stanovanjski pogodbi se po nobeni materialnopravni podlagi ni avtomatično spremenila v lastninsko pravico. Dejanskih okoliščin, ki bi ob ustrezni materialnopravni podlagi omogočale sklep o tem, da so pravni predniki toženca v preteklosti pridobili pravico uporabe, v obravnavani zadevi ni. Le gola (čeprav več deset let trajajoča) uporaba nepremičnine v času sistema družbene lastnine pa ne utemeljuje pridobitve lastninske pravice po nobenem tranzicijskem predpisu.
Izvedenec je priglasil stroške pošiljanja in preostale materialne stroške. Po sodni praksi se stroški za tiskanje, računalnik, elektriko, za pošiljanje spisa oziroma za poštne storitve, upoštevajo kot preostali stroški, ki se vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Bistvo je v tem, da se za preostale materialne stroške prizna pavšalno plačilo z namenom, da odpadejo težave z ugotavljanjem in obračunavanjem pogosto bagatelnih stroškov. Ne glede na navedeno pa lahko za te stroške izvedenec zahteva plačilo po dejanskih izdatkih, na primer če gre za višje stroške poštnine, ki jih mora ustrezno dokumentirati. V obravnavnem primeru gre za točno takšne okoliščine.
V pritožbi se toženec prvič sklicuje na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi pa je le pavšalno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 12. 8. 2016, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Sodišče prve stopnje je listine, ki jih je prebralo, v dokaznem sklepu opredelilo zgolj z njihovo spisovno oznako. Iz spisa se vidi, katere listine so bile uporabljene v dokaznem postopku, zato povzemanje vseh vpogledanih listin ni potrebno.
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s prekluzijo iz 453. člena ZPP tožnici dopustilo predložitev overjenih prevodov listin, ki so že bile v spisu, nakar je te listine tudi upoštevalo, pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog.
Navedba v dokaznem predlogu, da je pričam vse navedeno poznano in točno vedo, kaj in kako se je kaj pripetilo ter kolikšna škoda je toženki nastala, za substanciranost dokaznega predloga ne zadošča.
Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovančeve preostale delovne zmožnosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Naloga izvedenskega organa je bila torej ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določili ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko opravlja objektivno obstoječa dela.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Po pregledu dokumentacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vlogo z dne 20. 5. 2026 pravilno štelo za obrazložen dopis in priznalo 50 točk. Tožnik je z vlogo z dne 20. 5. 2026 odgovoril na poziv sodišča v zvezi z dopolnilnim mnenjem zdravstvene komisije. Iz pripravljalne vloge izhaja, da tožnik prereka vse dosedanje navedbe toženca, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ter da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih. Strinjal se je s podanim dopolnilnim mnenjem zdravstvene komisije. Navedena pripravljalna vloga ni vplivala na sam postopek, kajti sodišče je zaradi pripoznave izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V tem primeru omenjene vloge, ki zgolj ponavlja dosedanje navedbe, ni mogoče šteti za pripravljalno vlogo, temveč za obrazložen dopis.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da sestava stroškovnika ne predstavlja samostojnega opravila, temveč je povezana z drugimi dejanji v postopku (sestavljanje vlog in zastopanje na narokih). Zajeta je torej v tarifnih številkah, s katerimi so ovrednotena ta dejanja.
Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodni izvedenec specialist MDPŠ 16. 1. 2026, posredoval stroškovnik za izdelavo izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je s. p. - zdravstvene storitve, napisan je naslov, nadalje je napisana številka poslovnega računa ter davčna številka in pa izjava, da ni zavezanec za DDV. Stroškovnik je tudi lastnoročno podpisan. V tem primeru je sodišče prve stopnje imelo ustrezno podlago za odločitev, kot je razvidna iz izpodbijanega sklepa.
Iz vročilnice izhaja, da je tožeča stranka sklep sodišča za dopolnitev tožbe in plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek, ki sta ji bila vročena v njen varni elektronski predal, prevzela tako, da se je na predpisan način identificirala, elektronsko podpisala vročilnico in jo tako podpisano vrnila pošiljatelju po varni elektronski poti. S tem je potrdila, da prejela tako sklep sodišča za dopolnitev tožbe kot plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek. Stranka dokazov o drugačni vsebini tega sodnega pisanja ni predlagala, zato so pritožbeni očitki o nevročitvi sklepa s pozivom na dopolnitev tožbe neutemeljeni.
Sodišče je po pritožbeni oceni pravilno zaključilo, da na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o lastnosti zavarovanca, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se lahko nanaša le na kršitve, ki nastanejo v postopku do izdaje končne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem (na primer pravico do izjavljanja, seznanitve s celotnim procesnim gradivom, pravice v zvezi z vabljenjem in druge), torej kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločbe. Nevročitve oziroma nepravilne vročitve izdane končne odločbe glede na navedeno ni mogoče šteti za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zato ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP.
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov glede verjetnosti obstoja terjatve. Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da je postopek zavarovanja samostojen postopek in da mora upnik tudi v njem navesti dejstva in predlagati dokaze, ki omogočajo presojo zakonskih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Vendar iz tega ne izhaja, da se v predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi smel določno sklicevati na konkretizirane trditve in dokaze, ki jih je že navedel v tožbi. Takšno sklicevanje sodna praksa dopušča.
Za presojo zadostnosti trditvene podlage ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (kot v konkretnem primeru) ali pozneje v posebni vlogi. Bistveno je, ali je iz predloga mogoče jasno ugotoviti, katero terjatev želi upnik zavarovati ter na katerih predhodno podanih trditvah in dokazih utemeljuje verjetnost njenega obstoja. Samostojnost trditvenega in dokaznega bremena v postopku zavarovanja ne zahteva, da stranka v isti vlogi ponovno prepiše dejstva, ki jih je že konkretizirano navedla v njenem predhodnem delu, če se nanje dovolj določno sklicuje.
Delodajalec se lahko za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov (prim. sodbo VSRS VIII Ips 231/2013). Dokazati mora le, da je bila reorganizacija dejansko izvedena in da zato ni več potrebe po opravljanju dela delavca pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka dokazala. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb, in ali so se izkazali za utemeljene, pa je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje.
Vendarle pa je jasno določilo 454. člena ZPP, po katerem sodišče odloči o sporu brez razpisa naroka le, kadar izvedbe naroka nobena stranka ni predlagala, med strankami pa dejansko stanje ni sporno oziroma je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Ta določba pomeni, da mora stranka, ki želi, da sodišče narok izvede, to zahtevati. Toženec v pritožbi navaja in to je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je izvedbo naroka pravočasno predlagal.
Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku.
Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v razmerju med pravdnima strankama vsi elementi delovnega razmerja niso bili podani. Upoštevaje, da morajo biti podani kumulativno, že neobstoj enega elementa, kot je osebno opravljanje dela, zadošča za zavrnitev zahtevka, kot ga je uveljavljala tožnica (ne glede na to, ali bi bil kakšen element delovnega razmerja, kot je opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom podan).
Dela torej ni osebno opravila tožnica. V pritožbi se neutemeljeno zavzema za upoštevanje le določenega dela (novinarsko delo), ki je bilo opravljeno za toženko, saj je bistvo delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, da delavec vse delo, ki mu ga odredi delodajalec (ki je v konkretnem primeru predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju), opravi osebno in za to osebno opravljeno delo prejme plačilo. Prav dejstvo, da so v razmerje vključene druge osebe (kot v tožničinem primeru snemalec), izključuje obstoj delovnega razmerja. V elementu osebnega opravljanja dela se delovno razmerje bistveno razlikuje od drugih razmerij, temelječih na pogodbah civilnega prava.
Za presojo zakonitosti hišne preiskave (ter v njeni posledici pridobljenih dokazov) je bistvena presoja ustrezne obrazloženosti odredbe, s katero je bila hišna preiskava odrejena, in nadalje sama izvedba le-te, medtem ko morebitna nevročitev odredbe obdolžencu na samo zakonitost hišne preiskave nima vpliva.
Po tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 se v primeru, ko delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi šteje, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena pod razveznim pogojem. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v zadevi VIII Ips 65/2017, pogodba, sklenjena pod razveznim pogojem, z izpolnitvijo pogoja preneha veljati. Z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi se zato razvezni pogoj izpolni in nova pogodba o zaposlitvi preneha veljati že na podlagi zakona. Poseben zahtevek za njeno razvezo niti ni potreben, saj je takšna pravna posledica vsebovana že v zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe in za priznanje pravic po prejšnji pogodbi. Če delavec tak zahtevek kljub temu postavi, pa to samo po sebi ne predstavlja razloga za njegovo zavrnitev.
Okoliščina, da je bilo prejšnje delovno mesto "Svetovalec IX" zaradi spremembe plačnega sistema ukinjeno in nadomeščeno z delovnim mestom "Samostojni strokovni delavec z doktoratom", ne daje sodišču pooblastila, da namesto delodajalca oblikuje novo pogodbeno razmerje in mu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi z določeno vsebino. Pravice, ki tožniku zaradi nezakonitosti odpovedi pripadajo, lahko uveljavlja z ustreznimi ugotovitvenimi in dajatvenimi zahtevki, ni pa upravičen zahtevati, da sodišče delodajalcu naloži sklenitev drugačne pogodbe o zaposlitvi.
Za ugoditev reparacijskemu zahtevku ne zadošča ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Namen reparacije je vzpostavitev premoženjskega položaja, v katerem bi bil delavec, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. Za presojo zahtevka za plačilo razlike v plači je zato treba ugotoviti, kakšna plača bi tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava pripadala in kakšno plačo je dejansko prejel. Šele razlika med njima predstavlja morebitno prikrajšanje. Sodišče prve stopnje tega odločilnega vprašanja ni rešilo.