Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.
Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.
Z namenom okrepitve stikov in vzpostavitve tesnejšega odnosa med deklicama in očetom je bila izdana začasna odredba. Zato je še toliko pomembneje, da se začasna odredba dosledno spoštuje. Ugotovitev, da obveznost ni bila izpolnjena, pa predstavlja pogoj za izterjavo denarne kazni oziroma dovolitev izvršbe po uradni dolžnosti.
Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.
Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.
Predpogodba še ni prodajna pogodba zato, ker vsebuje določen oziroma določljiv predmet ter ceno. Tudi predpogodba ju mora vsebovati, da veljavno vzpostavlja obveznost skleniti glavno pogodbo.
Z izpolnitvijo pogojev iz pogodbe je nastopila le obveznost skleniti glavno pogodbo. Povedano drugače: terjatev enega sopogodbenika, da zahteva sklenitev glavne pogodbe od drugega, je tedaj zapadla. Tedaj je pričel teči tudi rok za sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ). Če je katera od strank pogodbo že (delno) izpolnila, pa lahko to v primeru, da do sklenitve pogodbe ne pride, morebiti zahteva nazaj, ne vzpostavlja pa to sklenitve glavne, to je prodajne pogodbe.
Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev.
Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev.
Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da mora tisti nositi posledice svojih ravnanj. Vendar odločitev o ureditvi stikov ni sankcija za pretekla ravnanja staršev. Temeljna skrb v postopkih v zvezi z otrokom je otrokova korist (7. člen DZ). Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo na presojo, kaj je razlog D. odklanjanja stikov z očetom in kaj bi zanjo - z vidika njenih sedanjih in razvojnih potreb - pomenila bodisi sprememba odločitve o zaupanju bodisi vztrajanje pri izvrševanju stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo.
Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.
Tožnica sicer pravilno zatrjuje, da se za kršitev pogodbe ne zahteva niti storitev kaznivega dejanja niti obsodilna sodba, vendar pa je morala v predmetnem pravdnem postopku dokazati ravnanja iz 15. člena pogodbe, ki pomenijo njeno kršitev in upravičujejo enostransko odpoved pogodbe ter vrnitev plačila. Glede na to, da je toženec, ki je očitana dejanja povsem zanikal, izdana pa tudi ni bila pravnomočna kazenska obsodilna sodba, je bilo materialno in procesno dokazno breme, da z dokaznim standardom prepričanja dokaže, da je toženec storil takšna ravnanja, na tožnici.
V pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2025 je tožeča stranka toženo stranko naslovila "A.", kar je po prepričanju pritožbenega sodišča določno označeno podružnica in kateri je potrebno priznati pravdno sposobnost. Ob tem pa je še pojasniti sodišču prve stopnje, da gre za potrošniški spor in da je tukaj potrebno opraviti tudi materialno procesno vodstvo zaradi varovanja potrošnika.
Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila.
Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov.
V kolikor bi imela toženka namen iz zavarovalnega kritja izločiti škodne posledice, ki so lahko posledica dviga oziroma držanja težjega bremena oziroma bremena določene teže, bi morala to skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 521. člena Zakon o zavarovalništvu ZZavar-1 v SP posebej predvideti.
Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka.
Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ).
Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nadzorom vključi strokovna podpora v obliki psihoterapevta, kot je predlagano v uradnem zaznamku psihologinje CSD C. C. z dne 30. 9. 2025 (l. št. 568). Sodišče druge stopnje meni, da ta pritožbeni očitek sicer ni zanemarljiv in je lahko pravno upošteven, saj ga je podala psihologinja CSD, ki ima posebna strokovna znanja in ki je opažala, da so se pri stikih pod nadzorom pojavljale težave, da je mladoletni B. B. zavračal stike, ni želel sodelovati v razgovoru in jih tudi samovoljno predčasno zapustil.
12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.