Sodnemu izvedencu s tem, ko je potoval le enkrat na sodišče in nato nazaj, lahko skladno s četrtim odstavkom 41. člena Pravilnika pripada le ena nagrada, ki mu je bila že priznana.
Utemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo vlogo z dne 14. 5. 2025 kot obrazloženo vlogo med postopkom in toženki priznalo strošek 450 točk po Odvetniški tarifi (OT). V navedeni vlogi je toženka uveljavljala kršitev določb ZPP v zvezi s sklepom o postavitvi izvedenca oziroma nasprotovala vprašanju, na katerega naj bi odgovoril. Ker zoper tak sklep ni posebne pritožbe, toženka pa bi kršitev določb ZPP lahko pravočasno uveljavljala v naslednji vlogi ali na naslednjem naroku za glavno obravnavo, ni šlo za potreben strošek postopka. Glede vloge toženke z dne 3. 2. 2025 pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je šlo za obrazloženo vlogo v postopku, čeprav je šlo le za obrazložen dopis, s katerim je toženka sodišču odgovorila, da zahtevanih dokaznih listin ne more predložiti, ker z njimi ne razpolaga.
V tem primeru je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu utemeljeno priznalo 2 x po 11,00 EUR in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Brez ustrezne trditvene podlage pritožbeno sodišče (niti sodišče prve stopnje) iz dokaznih listin ni dolžno samo iskati dejstev, ki bi ustrezno pritrdila navedbam pritožbe. Pritožnica bi morala navesti konkretno katere obema stečajema skupne terjatve upnikov je plačala in s tem plačala skupne obveznosti zakoncev. Ker tega ni storila, s tem ni izkazala uresničitve odložnega pogoja do izdelave načrta končne razdelitve, zato je njena terjatev povezana z odložnim pogojem prenehala že na podlagi 259. člena ZFPPIPP.
Dejstvo, da se izrek sodne odločbe glasi le na izplačilo plače, še ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v celoti plačan neposredno upniku - delavcu. Po prvem odstavku 280. člena OZ je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila plače, ki je po zakonu obdavčena, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče davke in prispevke v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.
V izrekih sodb delovnih sodišč po sedanji sodni praksi ni določena obveznost plačila davkov in prispevkov, saj bi bila taka odločitev v delovnem sporu preuranjena. Obveznost plačila davkov in prispevkov namreč nastane šele, ko dolžnik - delodajalec v korist upnika dejansko opravi plačilo. Zneski, navedeni v izvršilnih naslovih, so tako bruto zneski, s čimer je o terjatvi odločeno le po temelju. Konkretizacija višine terjatve, to je neto zneska, ki ga bo upnik dejansko prejel na svoj račun, pa je stvar izvršilnega postopka, ob upoštevanju vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov. Prav zato, ker se v izvršbi le dokončno konkretizira višina terjatve, o kateri je bilo (po temelju) odločeno v izvršilnem naslovu, ne gre za kršitev načela formalne legalitete oziroma nedopusten poseg v izvršilni naslov. Razlaga izreka izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ni nedopustna, s tem v izvršilno sodišče še ne preseže svojih pooblastil.
Glede na pojasnjeno sta tako po presoji višjega sodišča za odločitev o pritožbi ključna dva poudarka. Prvi je, da v izvršilnem naslovu določeni bruto znesek prejemka še ne pomeni, da je pravilna izpolnitev dolžnikovo nakazilo celotnega bruto zneska neposredno na upnikov račun. Drugo, kar je bistveno, pa je, da je določitev končnega, konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, v domeni izvršilnega postopka, kar ni v neskladju s formalno legaliteto.
Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj je, kot je predlagal upnik, dovolilo izvršbo za celoten prisojeni bruto znesek plače po izvršilnem naslovu, čeprav bi bilo v nasprotju s kogentnimi davčnopravnimi predpisi, če bi upnik celoten bruto znesek plače prejel na svoj račun. Povedano še drugače, dolžnik je davke in prispevke od bruto prisojene plače dolžan odvesti ter plačati na druge ustrezne račune in ne upniku, upoštevaje izpodbijani sklep o izvršbi pa bi moral dolžnikov dolžnik iz dolžnikovega denarnega dobroimetja upniku prenakazati celoten bruto znesek. Upnik bi torej na ta način sam neposredno prejel več, kot bi glede na kogentno davčnopravno zakonodajo smel.
Denarna terjatev, zavarovana s to začasno odredbo, je s strani dolžnic v celoti poplačana in zato začasna odredba, izdana zaradi zavarovanja poplačila te terjatve, ni več potrebna.
Tudi po presoji sodišča druge stopnje, ko je skrbnik s svojim ravnanjem ravnal v izrecnem nasprotju z odločbami CSD in Ministrstva, pri ravnanju v korist nasprotne udeleženke ni izkazal potrebne skrbnosti, saj je pri upravljanju njenega premoženja ravnal kot s svojim lastnim premoženjem.
S plačilom sodne takse po izteku roka ali delnim plačilom takse ni zadoščeno zavezančevi obveznosti, da takso plača v za to predvidenem roku. Ker ZPP nima določb o delnem plačilu takse, je taksno obveznost treba obravnavati kot nedeljivo obveznost. To pa pomeni, da taksa ni plačana, če ni plačana v celoti. Vsaka od navedenih okoliščin zato terja ugotovitev, da predpostavka za meritorno obravnavanje ugovora - plačilo sodne takse za postopek z ugovorom - ni podana. V takem primeru pa je zakonska pravna posledica domneva umika ugovora.
Iz ustavnih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotavljati brezplačno sodno varstvo oziroma brezplačno vlaganje pravnih sredstev. Oboje je lahko pogojeno s plačilom sodnih taks. Če pa je plačilo takse procesna predpostavka za vsebinsko odločanje, jo mora stranka, glede na zgoraj pojasnjeno, plačati pravočasno in v celoti. V kolikor tega ne stori, se vloga šteje za umaknjeno, pri čemer ne gre za nesorazmerno posledico, kot skuša prikazati pritožba.
Brez predloga upnika sodišče samo ne more pozvati na plačilo kupnine drugega oziroma naslednje najboljše kupce.
Upravitelj je po oceni višjega sodišča ustrezno pojasnil, da je strokovnega pomočnika najel zato, ker za opravljeno storitev nima potrebnih znanj in izkušenj. Pojasnila upravitelja zadoščajo za presojo, da gre za storitev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba, saj s slednjo zahteva zgolj odstranitev ključa iz ključavnice. V kolikor bi sodišče prve stopnje sedanjemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, bi tožnik preko nje dobil več (čeprav le začasno), kot bi sicer lahko dobil s končno odločitvijo v sporu o motenju posesti.
Pri tem je v točki 32 že odgovorilo na pritožbene navedbe matere, z argumentacijo, da korist otroka in njegova želja, kot tudi želja nasprotne udeleženke, niso sopomenke. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da je 14 letni sin udeležencev v postopku bil slišan ter njegovo mnenje pravilno ovrednoteno.
V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena.
Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.
Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj.
Upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe.
Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da za pridobitev pravice uporabe ni odločilno, ali je pravni prednik tožnice za zemljišče plačal nadomestilo, saj po tedaj veljavni zakonodaji plačilo nadomestila ni bilo pogoj za pridobitev pravice uporabe.
Čeprav ni verjetno, da bi bila dečka ob prisotnosti strokovnega delavca CSD deležna fizičnega in/ali psihičnega nasilja, je treba presoditi še, ali lahko stiki povzročili škodo na njunem duševnem zdravju in razvoju. Če bi držalo, da prisotnost strokovnega delavca CSD to prepreči, ker bo moral ukrepati oziroma v skrajnem primeru stik tudi prekiniti, praktično ne bi bilo primerov, ki bi narekovali začasno ukinitev stikov. Pojasniti je treba razloge, zakaj je v konkretnem primeru kljub strahu otrok, ki izvira iz očetovega ravnanja, in temu, da otroka zavračata osebne stike z očetom, treba te uvesti.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.