Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.
Glede na prvi odstavek 22. člena ZPIZ-2 je pogoj za prenehanje zavarovalnega razmerja (in s tem prenehanje lastnosti zavarovanca) prenehanje delovnega razmerja, ki je bilo podlaga za ugotovitev obstoja takšnega razmerja (in za pridobitev lastnosti zavarovanca), in ne ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bilo delovno razmerje vzpostavljeno. Za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma njegovega prenehanja je pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Ker delovno sodišče v sporu o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri stranskem intervenientu (niti s 30. 9. 2021 niti s kasnejšim datumom), toženec ob že vzpostavljenem zavarovalnem razmerju v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021, ki je bilo posledica prijave stranskega intervenienta, ni imel podlage za odločitev, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu z dnem 15. 10. 2020, torej za nazaj.
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira.
Navedena odločba (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.
Po šestem odstavku 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je veljal v času odločanja toženca, se pri odmeri pokojnine upošteva le pokojninska doba zavarovancev, ki so po izpolnitvi pogojev iz četrtega ali petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 neprekinjeno vključeni v obvezno zavarovanje, in ne tudi dobe, pridobljene po prekinitvi zavarovanj in ponovni vključitvi vanj.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 pri odmeri pokojnine upošteva le pokojninska doba zavarovancev, ki so po izpolnitvi pogojev iz četrtega ali petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 neprekinjeno vključeni v obvezno zavarovanje, ali tudi doba zavarovancev, pridobljena po prekinitvi zavarovanja in ponovni vključitvi vanj.
Ker postopek uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 (za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS) namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico).
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, ZPIZ ni upravičen do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZPIZ, zato je odgovor na dopuščeno vprašanje brezpredmeten.
V primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, tožeča stranka ni upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.
Povprečenje pomeni izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine. Njegov namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec za davek v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let. Na tak način je določena nižja obdavčitev zavezančevih dohodkov, kar pomeni, da gre za določeno vrsto davčne ugodnosti oziroma olajšave.
Povprečenje ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plač, pokojnine ipd. Na tak način se zagotavlja, da davčni zavezanci, ki so v enem davčnem letu prejeli dohodke, ki bi jih morali v več preteklih letih, z davčnega vidika niso v slabšem položaju kot osebe, ki so enake dohodke prejemale sproti in jim je bila dohodnina odmerjena vsako leto posebej. Tako se enakopravno obravnavajo davčni zavezanci, ki so v enakem ekonomskem položaju, ki imajo enako visoke dohodke in so zato obremenjeni enako.
Sredstva z naslova odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa poklicnega zavarovanja niso dohodek, do katerega bi bil zavarovanec upravičen sproti. Prav nasprotno, revident je bil do izplačila vplačanih sredstev v enkratnem znesku upravičen na podlagi posebne zakonske določbe, tj. petega odstavka 206. člena ZPIZ-2, po desetih letih zaposlitve v Slovenski vojski. Postopno oziroma sprotno izplačilo prispevkov, ki jih je na njegov osebni račun vplačeval njegov delodajalec, v ZPIZ-2 ni predvideno. Zgolj dejstvo, da so se prispevki več zaporednih let vplačevali na osebni račun zavarovanca, pa še ne pomeni, da gre za večletni oziroma periodični dohodek v smislu prvega odstavka 120. člena ZDoh-2.
Izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZDoh-2 ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju. V obravnavanem primeru ni podlage za razširitev uporabe instituta povprečenja, saj revidentov pravni položaj ni primerljiv s položajem davčnega zavezanca, ki je v enkratnem znesku prejel dohodek, ki bi mu moral biti izplačan v več delih v preteklih letih, pa zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani, do rednega oziroma sprotnega izplačila ni prišlo. Zato ni videti razloga, da bi morale biti na enkratno izplačilo sredstev iz poklicnega zavarovanja vezane enake davčne posledice, kot jih ZDoh-2 predpisuje za enkratno izplačilo plač oziroma drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za večletno obdobje.
Povprečenje pomeni izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine. Njegov namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec za davek v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let.
Povprečenje ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plač, pokojnine ipd.
Sredstva z naslova odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa poklicnega zavarovanja niso dohodek, do katerega bi bil zavarovanec upravičen sproti. Prav nasprotno, revident je bil do izplačila vplačanih sredstev v enkratnem znesku upravičen na podlagi posebne zakonske določbe, tj. petega odstavka 206. člena ZPIZ-2, po desetih letih zaposlitve v Slovenski vojski. Postopno oziroma sprotno izplačilo prispevkov, ki jih je na njegov osebni račun vplačeval njegov delodajalec, v ZPIZ-2 ni predvideno. Zgolj dejstvo, da so se prispevki več zaporednih let vplačevali na osebni račun zavarovanca, pa še ne pomeni, da gre za večletni oziroma periodični dohodek v smislu prvega odstavka 120. člena ZDoh-2.
Izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZDoh-2 ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju.