Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2. ZPP (1977) člen 393.
vojaška pokojnina - izplačevanje akontacij - izpolnjevanje pogojev
Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju vojaških pokojnin, ker do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine, prav tako pa niti sam ne zatrjuje, da bi bil po 18.7.1991 ves čas na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
ZPIZ člen 270, 270/1-1, 270/1-3. ZPP (1977) člen 395, 395/1.
revizija - obnova postopka - denarno nadomestilo - delovni invalid - dokončna odločba - pravice delovnih invalidov - pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe - očitna kršitev materialne določbe zakona - sprememba odločb sodišča druge in prve stopnje
Za razveljavitev po nadzorstveni pravici ne zadostuje kakršnakoli kršitev, ampak mora biti to očitna kršitev materialnega zakona. Kršitev, ki izhaja iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ni očitna kršitev materialnega zakona v smislu določila 3. alinee 1. odstavka 270. člena ZPIZ.
odmera pokojnine - sodni postopek - obnova postopka - izredna pravna sredstva - revizija - obnovitveni razlog - zmotna uporaba materialnega prava
Predmet dokazovanja so trditve o odločilnih in pomembnih dejstvih, ki so element ali sestavina dejanskega stanja, na katerega se aplicira uporaba norm materialnega prava. Zato nepravilna uporaba materialnega prava ne more biti obnovitveni razlog.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker gre samo za prevzem izplačevanja pravice, ki jo je upravičencu predhodno priznal vojaški nosilec socialnega zavarovanja, mora biti pri odločanju o prevzemu izplačevanja pravice, uporabljena ta odločba, saj se z njo dokazuje pravica, pravica pa je bila priznana po predpisu, kot je bilo določeno za vojaške osebe bivše JA. Zato smisel in namen revizijskega ugovora revidenta glede upoštevanja tuje odločbe ni jasen.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Tožnik ni bil na razpolago v skladu z določbo 293. člena zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85), po katerem je glede takratnih vojaških oseb edino možno opredeljevati pojem na razpolago, prav tako pa do 28.7.1991 tudi ni nobenega razloga, na podlagi katerega tožniku ne bi bilo treba opravljati vojaške službe, da bi lahko ugotavljali morebitno dejansko razpolago. Tožnik bi sicer teoretično lahko bil dejansko na razpolago, če bi na primer zahtevek za priznanje pravice do pokojnine vložil pred 18.7.1991, nato pa bi v vojašnico hodil samo zaradi zadev pomembnih za pokojnino ali v zvezi z razdolževanjem. V njegovem primeru pa je vsaj do 28.7.1991, to je do vložitve zahteve za upokojitev, aktivno opravljal vojaško službo, saj za kaj drugega ni bilo niti dejanske niti pravne podlage, zato tudi ne izpolnjuje pogojev (statusa) zahtevanih v odloku.
pravica do družinske pokojnine - popolna nezmožnost za delo - pogoj za pridobitev družinske pokojnine - ugotovitev obstoja nezmožnosti za delo - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - pravna ugotovitev
Razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je pravna ugotovitev, na katero je sodišče v smislu 1. odstavka 12. člena ZPP v mejah njene pravnomočnosti sicer vezano, ni pa vezano na ugotovitev tujega nosilca zavarovanja, glede tožničine popolne nezmožnosti za delo kot dejanske ugotovitve. Vprašanje tožničine popolne nezmožnosti za delo je s citirano odločbo rešeno le kot identično, ne pa predhodno vprašanje, zato omenjena pravnomočna odločba v tem delu ni ovira, da tožena stranka ne bi sama, po predpisanem postopku, ugotovila zatrjevano odločilno dejstvo.
postopek za uveljavljanje in varstvo pravic - pristojnosti
Drugostopenjsko sodišče je zato svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 254. člena ZPIZ. Ta v prvem odstavku (kot pravilo) določa, da lahko pri toženi stranki uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, če gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica nazadnje zavarovana pri tujem nosilcu zavarovanja v Beogradu, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta zaključili, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v citiranem zakonskem določilu, za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki. Ker zakon na splošno veže možnost uveljavljati pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja samo na zadnje zavarovanje, ne pa tudi na morebiten obstoj kakšnih drugih relacij, tožničinemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi.
Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju člen 126.ZPIZ člen 202, 202/1, 202/1-2.
starostna pokojnina - vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo
Ker je šlo pri zaposlitvi tožnika za opravljanje pogodbeno določenega dela (sečnja, spravilo in obdelava lesa) proti proviziji ali odstotkih na količino lesa, temu razmerju ni mogoče dati pravnega pomena delovnega razmerja.
V zvezi z višino pokojninske osnove je treba smiselno uporabiti določbe 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Zato bi za tiste osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije, pa jim ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega dela, moralo veljati, kar velja za presežne delavce, pri čemer jim je obseg pravic določal ustavni zakon. Do sprejema ustreznega zakona, ki bi v celoti in za vse enako rešil problem (zakon o obrambi), bi tem delavcem morale biti zagotovljene vse pravice, ki so jih pridobili do 25.6.1991. To pomeni, da bi tudi njihova plača morala biti taka, kot bi jo imeli, če bi v Teritorialni obrambi Slovenije opravljali delo na delovnem mestu, kot so ga prej opravljali v JLA. To sicer ne pomeni avtomatičnega prenosa oziroma ustrezne valorizacije prejšnje plače, kot to meni revident, ampak zahteva nov izračun, ki temelji na določbah zakona o delavcih v državnih organih in na njem temelječih predpisih, vse ob upoštevanju čina, usposobljenosti in delovnega mesta, ki so ga prej opravljali. Samo tako bi priznana pravica lahko zagotavljala skladnost z določbo 14. člena ustavnega zakona, saj bi bilo tako revidentu zagotovljeno izplačilo pokojninske dajatve v obsegu in pod pogoji, kot mu jih je ustavni zakon zagotavljal, in enakost, ki jo zahteva določba 14. člena ustave RS.
Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju SFRJ člen 126.ZPIZ člen 202.
vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo - prijava v zavarovanje in plačilo prispevka za socialno zavarovanje
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, namreč samo po sebi še ni dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe zato zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen, če ni izrečno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.
Prvi odstavek 126. člena temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu istega zakona. Ker tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da naj bi bil v spornih obdobjih v delovnem razmerju, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo njegov zahtevek za vštetje spornih obdobij v pokojninsko dobo.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
starostna pokojnina - odmera - predhodni postopek - obnova postopka - razmerje med predlogom za obnovo postopka in drugimi izrednimi pravnimi sredstvi
Ob ugotovitvi, da se tožnica v omenjenih vlogah ni izrecno sklicevala na nobeno določbo Zakona o splošnem upravnem postopku kot načina za odpravo, po njenih navedbah nepravilne odmere starostne pokojnine, pač pa je svoji vlogi z dne 19.11.1991 kot dokaz za pravilen izračun pokojninske osnove priložila pojasnilo ministrstva za delo glede valorizacije nadomestila osebnega dohodka med boleznijo, revizijsko sodišče nima pomislekov v pravilnost odločanja tožene stranke v obnovitvenem postopku. Zmotno je stališče revizije, da bi bila tožena stranka dolžna obravnavati njeno vlogo kot pobudo za uvedbo postopka po 265. členu ZUP oziroma 3. alinei prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe po tem določilu mora biti izpolnjen med drugim pogoj, da so bila pred tem že izčrpana vsa druga izredna pravna sredstva.
Ker je bilo tožnici za dosego razveljavitve, odprave ali spremembo napadene odločbe do tedaj na voljo kot izredno pravno sredstvo še obnova postopka, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uporabo določb po 265. členu ZUP, na katero se je tožnica pričela sklicevati šele v sodnem postopku. Zato ni pravilno stališče revizije, da bi bila tožena stranka sama dolžna izbrati to pravno sredstvo za odpravo napak pri odmeri starostne pokojnine tožnici. Pravno sredstvo je procesna pravica stranke, ki jo mora le-ta, zlasti če gre za izredno pravno sredstvo, uveljavljati z natančno navedbo, za katero pravno sredstvo gre in na kateri z zakonom določeni razlog ga opira. Ker se je tožnica v postopku, ki je tekel pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vseskozi zavzemala za obnovo postopka in na zadnji glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 29.11.1995 (listovna št. 9) tudi njen pooblaščenec (katerega izjavo je sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZPP upoštevalo) - se ne more uspešno sklicevati na to, da je tožena stranka kršila procesne določbe 265. člena ZUP oziroma ni upoštevala določb 3. alinee prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Odlok o izplačevanju akontacije vojaške pokojnine člen 2, 3.
akontacija vojaške pokojnine - pravica do predčasne pokojnine
Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč tožnik za prevzem akontacije vojaške pokojnine po toženi stranki ni izpolnjeval pogoja, določenega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, da bi do 18.10.1991 pridobil pravico do starostne pokojnine po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (pravnomočna odločba Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, predčasna pokojnina pa mu z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev ni bila niti priznana niti odmerjena, saj je tožnik sploh ni uveljavljal. Ker obveznost matičnega nosilca socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev do tožnika iz naslova priznanja pravice do predčasne pokojnine sploh ni nastala, tožena stranka glede na naravo pravnega temelja ne more prevzeti njene izpolnitve. Zato tudi, po presoji revizijskega sodišča, za ugoditev tožbenemu zahtevku ni podana materialnopravna podlaga.
Čas prebit v delovnem razmerju, za katerega pa je bilo kot bistveno določeno delovno mesto in predvsem plača, se je lahko vštel v zavarovalno dobo že, če se je dokazal obstoj delovnega razmerja. Ker v konkretnem postopku dejstva, ki bi kazala na delovno razmerje, po zaključkih obeh sodišč niso bila dokazana, tudi ni bilo pogojev za vštetje spornega obdobja kot zavarovalne dobe v pokojninsko dobo.
Tožnikov zahtevek bi moral biti reševan v skladu s predpisi, saj so bili ti sprejeti v predpisanih in veljavnih postopkih. Zato bi morala že tožena stranka glede prvega zahtevka, vloženega 29.12.1988, upoštevati tedaj veljavne predpise, glede drugega zahtevka, ki seveda ni bil razširitev prvega, ampak povsem nov zahtevek, ki je lahko bil vložen na podlagi novele zakona v letu 1990, pa predpise, ki so veljali 12.6.1990. V nobenem primeru pa tožena stranka ni imela osnove za uporabo predpisov iz leta 1992, kot je bilo to v tožnikovem primeru, saj so na primer kot osnovo za izračun prispevka upoštevali najnižjo pokojninsko osnovo v januarju leta 1992.
pravica do starostne pokojnine - prava volja - pravice iz pokojninskega zavarovanja
Tožnica je podpisala vlogo, ne da bi ob tej priliki ali kasneje izrazila svoje pridržke. Na tak način vložen zahtevek za priznanje starostne pokojnine je bil za obe stranki zavezujoč. Zato na veljavnost in zakonitost na tej podlagi izdanega sklepa tožene stranke z dne 22.1.1992 ne morejo vplivati zadržki, ki jih je tožeča stranka začela uveljavljati naknadno, po dokončnosti in pravnomočnosti omenjenega sklepa. Zato je tudi neutemeljeno stališče tožeče stranke naj bi bilo pravo v zvezi s presojo resne in svobodne volje tožnice, zmotno uporabljeno (28. člen ZOR).
UZITUL člen 18. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 3.
akontacija vojaške pokojnine
Po mnenju revizijskega sodišča, določba 3. člena odloka ne sme vplivati na zagotavljanje nivoja varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin na način, kot to zaključujeta nižji sodišči. Obseg in pogoje, pod katerimi je prevzela Republika Slovenija izplačevanje akontacij pokojnin, je določil že ustavni zakon, ki je kot okvir prevzetih obveznosti določil predpise SFRJ, ki so veljali do uveljavitve ustavnega zakona (25.6.1991). Zato odlok izvršnega sveta tega nivoja ne more zniževati. Res je sicer, da odlok v 3. členu določa, da se upravičencem izplačuje akontacija pokojnin od 1.11.1991 dalje v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, vendar je ta določba pomembna samo zaradi prevedbe priznane pravice iz starih jugoslovanskih dinarjev v tolarje pred nastankom tečajnih razlik. Vsako drugačno tolmačenje teh določb bi lahko pomenilo, da odlok posega v področje priznavanja pravic, za kar pa ni podlage niti v določbah ustavnega zakona, na podlagi katerega je bil odlok sprejet, niti na podlagi ustavnih določil.
Po določbi prvega odstavka 366. člena zakona o obligacijskih razmerjih se pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Tožena stranka se kasneje na zastaranje zahtevka ni mogla več uspešno sklicevati, kot je to že pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje. Zato ugovori zastaranja terjatve, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pritožbenem in revizijskem postopku, zaradi predhodne pismene pripoznave niso bili upoštevni, saj novi zastaralni roki, ki so pričeli ponovno teči šele od pismene pripoznave oziroma odpovedi zastaranja dalje, še niso potekli. Zato je pritožbeno sodišče upravičeno zavrnilo njeno pritožbo kot neutemeljeno.
starostna pokojnina - odmera pravice do starostne pokojnine - zavarovanje za ožji obseg pravic
Obdobja, ki ga je tožnik prebil v zavarovanju po 11. členu prej veljavnega zakona oziroma 19. členu sedaj veljavnega zakona, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče šteti kot zavarovalno dobo za celoten obseg pravic. Zlasti še ob dejstvu, da zavarovanje za ožji obseg pravic, ki si ga lahko izberejo zavarovanci iz 11., 12., 13., 16. in 24. člena, pozna tudi sedaj veljavni zakon v 19. členu. Ker je bil tožnik kot kmet zavarovan le za ožji krog pravic, nima pravice, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, pravice do varstvenega dodatka k pokojnini, pravice do invalidnine za telesno okvaro, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in pravic, ki so sicer zagotovljene delovnim invalidom druge in tretje kategorije (19. člen ZPIZ).