Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, 12/92, 5/94 in 7/96), ki je začel veljati 1.4.1992, v prvem odstavku 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavi pri zavodu (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, po drugem odstavku tega člena pa jo lahko uveljavi tudi državljan Republike Slovenije, ki je pretežen del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda. Zakon torej govori, da se pravica lahko uveljavi, kar pomeni enkratno dejanje, tako da že iz razumevanja besedila samega zakona izhaja, da ne gre za možnost, ki bi jo lahko ali zavarovanec ali uživalec pravice uveljavljal večkrat. Čim je pravica enkrat uveljavljena, zakon ne omogoča več nikakršnega spreminjanja glede tega, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje priznane pravice.
Temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1964 člen 38, 54, 55, 76. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja 1972 člen 68.ZPIZ člen 294.
pravica do nove odmere starostne pokojnine - pravica kot institut materialnega prava - zahtevek kot institut procesnega prava - roki za njegovo uveljavitev
Pravice kot inštituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahtevka kot inštitutom procesnega prava. Zahtevek kot procesno sredstvo za uresničitev pravice je potrebno uveljaviti v rokih, določenih z zakonom.
Ker tožnik nove odmere starostne pokojnine pod pogoji, določenimi za zavarovance po splošnih predpisih v 38. členu, za vojaške zavarovance v 54. in 55. členu ter za borce NOV v 76. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, ni uveljavil v času njegove veljavnosti oziroma v roku iz prvega odstavka 68. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 35/72), ni izpolnil pogoja za priznanje uveljavljene pravice po materialnopravnih predpisih iz omenjenega zakona.
pravica do nove odmere starostne pokojnine - svojstvo zavarovanca
Odločilnega pomena za uporabo določila 24. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi z 293. čl. sedaj veljavnega ZPIZ (Ur. l. RS št. 12/92) je čas zaposlitve tožnika pri Adria Airways, to je od 1.1.1973 do 30.6.1979. Do 6.7.1979 je bila po 10. členu novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 30/78) v veljavi nespremenjena določba prvega odstavka 24. člena, s katero je bilo izrecno določeno, da starostnemu upokojencu, ki je uveljavil pokojnino s pokojninsko dobo 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) in se je ponovno zaposlil ali začel opravljati samostojno dejavnost, ne oživi svojstvo zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen za nesrečo pri delu in poklicno bolezen. Ta določba, v kateri je vsebovana prepoved ponovne pridobitve statusa zavarovanca starostnemu upokojencu s polno pokojninsko dobo ob ponovni zaposlitvi, je prisilne narave. To pomeni, da jo je dolžno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja vojaškemu zavarovancu so bili uporabljeni predpisi, ki so urejali invalidsko zavarovanje vojaških oseb, na podlagi katerih je tožniku nosilec vojaškega zavarovanja priznal pravico do invalidske pokojnine, ki je osnova obravnavani zahtevi. Ti predpisi pa so določali v določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89), da pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa je pri njih, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastala, ko jim je prenehala služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpisi, ki so urejali invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikujejo od tistih predpisov, ki urejajo invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj naprej ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic. Zato je pravilen zaključek drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da revident do 18.10.1991 še ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
akontacija vojaške pokojnine - sodni postopek - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji
Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč, zato jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev pa je razvidno, da je imel tožnik - tudi po 18.7.1991 -
status aktivnega pripadnika bivše JA in sicer vse do dneva razrešitve, to je 31.10.1991. Zato ostanejo neupoštevne vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, da naj bi bil tožnik po 18.7.1991 na dejanski razpolagi. Prav tako so pravno nepomembne navedbe o tožnikovem prizadevanju za čimprejšnjo upokojitev in motivi, ki so ga vodili k opravljanju dolžnosti paznika v vojaškem zaporu v času po 18.7.1991.
pokojnina - neplačana akontacija vojaške pokojnine - zamudne obresti
Od zapadlosti občasnih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne tečejo zamudne obresti.
Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.
Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.
pravica do starostne pokojnine - obnova postopka - obnovitveni razlog - kaznivo dejanje
Obstoj verjetno izkazanih okoliščin je potreben tudi za uporabo določbe 4. odstavka 252. člena ZUP v zvezi z drugo točko 249. člena ZUP. Sama trditev, da je bilo s tem, ko naj bi se izgubil dokument, storjeno kaznivo dejanje, ne zadošča niti za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi za sum storitve kaznivega dejanja morajo obstajati določeni dokazi, zato za uvedbo in izvedbo kazenskega postopka ne zadoščajo le tožničina ugibanja in verjetnost. Tožnica pa razen svojih zatrjevanj o obstoju kaznivega dejanja ni navedla konkretnih podatkov, okoliščin in dokazov, ki bi dajali podlago za verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno.
Po določbi 40. člena ZPIZ je določeno, da pridobi pravico do predčasne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 58 let starosti (moški) oziroma 30 let pokojninske dobe in 53 let starosti (ženska), če seveda izpolnjuje tudi druge zahtevane pogoje. Zakon je uvedel zaradi razlike pri osnovnih pogojih za pridobitev pravice do predčasne pokojnine prehodno obdobje, v katerem se je določena starostna meja v obdobju do 1.1.1997 zviševala za 6 mescev letno (v letu 1993 zahtevana starost za moškega 56 let). Zakon v 42. členu določa, da se zavarovancu, kateremu se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža za toliko mesecev, kolikor znaša skupno povečanje zavarovalne dobe. Ta določba je kot četrti oddelek, ki določa znižanje starostne meje, sicer res uvrščena v II. poglavje zakona, ki ureja starostno pokojnino, kjer so v prvem oddelku določeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, v drugem oddelku predčasna pokojnina in v tretjem oddelku delna pokojnina. Vendar bi bila kljub temu razlaga, da se znižanje starostne meje upošteva tudi pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, v nasprotju z osnovnim namenom zakonodajalca, da tudi kategorija delavcev, ki se jim zavarovalna doba šteje s povečanjem, čim dalj časa ostane v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju. Zato je treba normo razlagati restriktivno in izključujoče glede pravic do predčasne ali delne pokojnine, še posebno zato, ker gre za različne pravice in ker v zakonu ni nobene določbe, da bi se ta starostna meja lahko zniževala tudi za tiste zavarovance, ki uveljavljajo kakšno drugo pravico kot pravico do starostne pokojnine. Zato ob ugotovljenem dejanskem stanju in glede na predpisane pogoje, revident tudi po teh pogojih ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do predčasne pokojnine.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.UZITUL člen 4.
akontacija vojaške pokojnine - pogoji za pridobitev pravice
Na uporabo določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev napotuje določilo druge alinee prvega odstavka 2. člena odloka. Njihova uporaba ne nasprotuje 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Po tem ustavnem določilu se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev je bil ob uveljavitvi tega ustavnega zakona v veljavi, saj z ustavnimi zakoni za izvedbo ustavnih amandmajev k ustavi Republike Slovenije ni bilo določeno, da se njegove določbe v Republiki Sloveniji ne uporabljajo.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.UZITUL člen 4.ZPIZVZ člen 35.
akontacija vojaške pokojnine - pogoji za pridobitev pravice
Z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je urejen celoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, vendar se določene pravice in obveznosti iz tega naslova urejajo tudi v posebnih zakonih. S temi zakoni se določajo posebni pogoji, veljavni le za omejen, ožji krog upravičencev.
Drugačna ureditev za določen krog upravičencev - med drugimi tudi za vojaške zavarovance, ki so bili do upokojitve v aktivni službi v nekdanji JLA - torej ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije.
Ker iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi se revident res zaposlil v letu 1992, zaradi navedbe, da naj bi se zaposlil s 1.7.1992 (ta dan in mesec se v drugih podatkih ne navajata), pa tudi ni mogoče ugotoviti, da gre za očitno napako, in ker je ta podatek pomemben za ugotavljanje morebitne lastnosti zavarovanca, ta pa je dalje odločilen za odločitev o tem, ali revident lahko uveljavlja priznanje starostne pokojnine, revizijsko sodišče zaključuje, da je s tem res podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot jo uveljavlja revident.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnine člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj ni bilo mogoče ugotoviti, da je bil ves čas v enem od zahtevanih statusov, pri čemer morajo sicer vsi zahtevani pogoji biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
Določba 3. člena odloka ne more in ne sme vplivati na zagotavljanje ravni varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin na način, kot to zaključujeta nižji sodišči. Obseg in pogoje, pod katerimi je prevzela Republika Slovenija izplačevanje pokojnin, je določil že ustavni zakon, ki je kot okvir prevzetih obveznosti določil predpise SFRJ, ki so veljali do uveljavitve ustavnega zakona (25.6.1991). Zato odlok izvršnega sveta tega nivoja ne more zniževati, kar bi pomenilo neizplačevanje dajatve iz pokojninskega zavarovanja, ki je revidentu že bila priznana v skladu z določbami bivšega ZPIZVZ. Res je sicer, da odlok v 3. členu določa, da se upravičencem izplačuje akontacija pokojnin od 1.11.1991 dalje v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, vendar je ta določba pomembna samo zaradi prevedbe priznane pravice iz starih jugoslovanskih dinarjev v tolarje pred nastankom kurznih razlik in seveda enotnega izplačevanja akontacij vsem upravičencem, ne glede na to, kdaj jim je bila pravica iz vojaškega zavarovanja priznana. Vsako drugačno tolmačenje bi lahko pomenilo, da odlok posega v priznavanje pravic, za kar pa ni podlage niti v določbah ustavnega zakona, na podlagi katerega je bil odlok sprejet, niti na podlagi ustavnih določil.
invalidska pokojnina - pogoji za pridobitev invalidske pokojnine
Ker v času nastanka tožnikove poškodbe pri delu slednji ni bil zavarovanec slovenskega zavarovanja, njenih posledic ni tolmačiti v smislu 56. člena ZPIZ. Po tem določilu se poškodba pri delu ali z njo izenačena poškodba šteje kot poškodba izven dela, če pride do nje v tujini.
Dejstva, da se tožniku ni nakazovala pokojnina preko zavoda, ni mogoče šteti kot poseben pogoj za priznanje pravice do dodatka, saj pomeni izplačevanje pokojnine upravičencem (ne zavodu) le kriterij za ugotovitev in odmero njegove višine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VS30364
ZPIZ člen 124. ZPP (1977) člen 221, 221/3.
sodni postopek - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev - zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnega invalida II. in III. kategorije invalidnosti - dejstva, katerih ni treba dokazovati
Po določilu tretjega odstavka 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki se po zakonu domnevajo, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno kaj drugega. To določilo pomeni izjemo od pravila po 220. členu ZPP, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Kadar gre za dejstva, ki jih zakon določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme ta (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Takšna domneva je na primer uzakonjena v zadnji (16.) alinei prvega odstavka 19. člena novele zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju ZZZPB), po kateri nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacij oziroma delodajalca, če ne uveljavlja pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. Po tem določilu se v primeru, da delavec ni uveljavil predsodnega in sodnega varstva obstoj delavčeve volje ali soglasja iz 1. in 15. alinee za prenehanje delovnega razmerja predpostavlja. Sodišče ob ugotovitvi, da je delavec opustil vložitev pravnih sredstev, šteje za dokazano, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji. Samo v takem primeru, ko se na podlagi zakonske presumpcije domneva na obstoj drugega dejstva, se sodišče ni dolžno ravnati po določbi 220. člena ZPP, ampak je vezano le na ugotovitev domnevne baze.
Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno - po izteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 36.e člena in 12. točka prvega odstavka 100. člena ZDR). Določba 36.d člena omenjenega zakona določa za nekatere delavce, ki so bili po predpisanem postopku določeni za nepotrebne, določene ugodnosti oziroma posebne pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko po prvem odstavku tega zakonskega določila preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem. Soglasje delavca po prvem odstavku 36.d člena ZDR je pravno dejanje, za katero omenjeno določilo predpisuje pravne posledice. Da bi imela volja delavca invalida, da mu zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu delovno razmerje preneha, določene pravne posledice, mora izpolnjevati določene pravne zahteve. To pomeni, da mora biti pravno veljavno izražena, torej razumljivo izjavljena, svobodna in resna. Neizjavljeno soglasje ne more imeti pravnih učinkov. Izražena volja pa mora biti tudi dejanski izraz delavčeve prave volje. Da je soglasje po prvem odstavku 36.d člena ZDR pravno upoštevno, mora biti dano pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ne pa sočasno ali celo pozneje.
akontacija vojaške pokojnine - obnova postopka - odločanje o obnovi - učinkovanje ex tunc - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Dopolnitev izreka sporne odločbe tožene stranke s strani drugostopenjskega organa ni tak poseg, ki bi pomenil glede na to, da se je zoper prvostopenjsko odločitev pritožil samo sedanji revident, reformatio in peus. Odločitev, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi, bi brez dodatnih določb imelo za revidenta bistveno bolj neugodne posledice, kot jih ima zaradi dopolnitve izreka. Odprava odločbe namreč vedno deluje retroaktivno (ex tunc), to je nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala. Zaradi tega se odpravijo pravne posledice, ki so iz take odločbe nastale, to pa teoretično lahko pomeni tudi vrnitev vseh že prejetih izplačil, saj se z odpravo odločbe vzpostavlja pravno stanje, ki je bilo pred izdajo take odločbe. Zato je drugostopenjski organ izrek dopolnil s tem, da je zahtevek potem, ko je bila obnova dovoljena, zavrnil, glede učinkovanja in pravnih posledic nove odločitve pa pravilno uporabil določbo prvega odstavka 271. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem tudi odločba izdana v obnovi postopka učinkuje v primeru uvedbe obnove po uradni dolžnosti od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Zato o spremembi v škodo pritožnika v tem primeru ni mogoče govoriti.
Čas prebit v delovnem razmerju, tako v obdobju pred uveljavitvijo tega zakona kot tudi kasneje, se je lahko vštel v zavarovalno dobo, ker se je ta ugotavljala samo na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi prijave v zavarovanje ali plačanega prispevka iz tega naslova. Neprijava v zavarovanje in neplačilo prispevkov samo po sebi še nista dokaz za obstoj delovnega razmerja.