Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
Upravno sodišče dejstvenih navedb ni zavrnilo kot pravno nepomembnih za uporabo spornega ukrepa izbrisa, to je v smislu, da se ne nanašajo na zakonski dejanski stan. To tudi ni očitno glede na uvodni del določbe 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, iz katerega izhaja, da upravni organ ni dolžan izbrisati šole vožnje iz registra šol vožnje, če ugotovi, da gre za težje nepravilnosti, ampak da to lahko stori, kar pomeni, da mora pri tem upoštevati vse konkretne okoliščine primera. Iz tega izhaja, da je revidentka nasprotovala dejanskemu stanju, na katerem je upravni organ utemeljil izrečeni ukrep, kot nepopolno ugotovljenemu.
Glede na navedeno v tej zadevi ni bila podana izjema za odločanje brez glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Utemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da razlog za opustitev glavne obravnave ni mogla biti niti nezadostna substanciranost predlaganih dokazov. Tudi Upravno sodišče mora pred obravnavo ali med njo postaviti vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank (285. člen ZPP).
Ker nepremičnina v času sklenitve sodne poravnave še ni bila razdeljena, bi bila vsebina zemljiškoknjižnega dovolila v delu, ki se nanaša na identifikacijske podatke o nepremičnini, ki naj bi bila predmet vknjižbe lastninske pravice na ime tožnice, pomanjkljiva. Zato je bilo treba najprej odpraviti to pomanjkljivost. Tožeča stranka bi lahko od tožene stranke terjala s tožbo, da izpelje postopek parcelacije, sama terjatev za izvedbo parcelacije pa bi zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ). Šele po odpravi ovire za oblikovanje zemljiškoknjižnega dovolila, je mogoče zahtevati s tožbo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in od tedaj dalje začne teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.
Osnovno pravilo glede porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti organov vodenja in nadzora je opredeljeno v drugem odstavku 263. člena ZGD-1, ki določa obrnjeno dokazno breme glede skrbnosti ravnanja teh organov. Iz tega pravila sicer izhaja, da je trditveno breme glede nastale škode na tistem, ki uveljavlja odškodninski zahtevek. Vendar ima tožeča stranka prav, ko v reviziji izpostavlja, da se procesno dokazno breme med postopkom lahko premešča z ene stranke na drugo. S tem, ko je tožeča stranka vseskozi zatrjevala, da realno pričakovanih sinergijskih učinkov ni bilo, je zatrjevala negativno dejstvo, s katerim je utemeljevala škodo v obliki preplačane realne vrednosti deleža. S tem pa se je dokazno breme dokazovanja pozitivnega dejstva, kakšne sinergijske učinke so pričakovali in zakaj so soglašali, da ti odtehtajo za 13,9 Mio EUR višjo ceno za 10-odstotni delež v holdingu, prevalilo na tožence.
Tožničino naknadno priznanje ocenjene vrednosti družbe A. v višini cenitve družbe B., ki je bila podlaga za odločanje tožencev, pomeni skrčitev tožbene argumentacije, s katero je utemeljevala tožbeni zahtevek. Pravilno je stališče revidenta, da je takšna sprememba v korist tožene stranke in je odraz razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato tako spremenjeni trditveni podlagi tožena stranka ne more nasprotovati. Na tako priznana dejstva je vezano tudi sodišče, razen če bi šlo za priznanje dejstva z namenom nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom (prvi odstavek 214. člena ZPP).
Če bi toženci uspeli dokazati, da so bila pričakovanja sinergijskih učinkov ob sprejemu poslovne odločitve realna in so opravičevala dvig cene kupljenih delnic, bi to samo po sebi izključilo obstoj škode, na katero se je sklicevala tožeča stranka. V delu, v katerem pa toženci takšnih pričakovanj ne bi uspeli utemeljiti, bi bila izkazana škoda v obsegu, v katerem so se takšna nerealna pričakovanja odražala v višji nakupni ceni delnic. Zato se izkaže kot neutemeljen ugovor tožencev, da naj bi tožeča stranka s svojim kasnejšim ravnanjem pretrgala vzročno zvezo.
V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že izoblikovano razlikovanje med odpovedjo pogodbe o najemu poslovnih prostorov, za kar se zahteva sodna intervencija (prvi odstavek 26. člena ZPSPP), in odstopom od najemne pogodbe (28. člen ZPSPP), za kar zadošča odstopna izjava najemodajalca. V konkretnem primeru se je upnik skliceval na odstopni razlog zaradi dolžnikovega neplačevanja najemnine po drugi alineji 28. člena ZPSPP. V skladu z navedeno prakso VS RS v primerih odstopa od najemne pogodbe sodna intervencija ni potrebna. Drugačna presoja sodišč druge in prve stopnje je zato zmotna.
Ureditev v prvem odstavku 482. člena ZGD-1 ni namenjena temu, da bi se družba sklicevala na legitimacijski učinek vpisov v sodni register, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do odsvojitve prišlo in je bila družba seznanjena s tako materialnopravno spremembo. Golo zanašanje na podatke v sodnem registru bi lahko namreč pripeljalo do tega, da bi prejšnji imetnik še vedno izvrševal korporacijske pravice iz poslovnega deleža kljub veljavnemu pravnoposlovnemu prenosu tega poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člena ZGD-1). To pa bi omogočalo zlorabe. Družba se torej na legitimacijski učinek vpisov v sodni register iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ne more sklicevati neomejeno, zlasti ne v primerih, ko bi to nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ).