KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029941
ZKP člen 357, 357-1, 358, 358-3. KZ-1 člen 187, 187/1, 186, 186/1.
pritožba državnega tožilca - izpoved priče - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - oprostilna sodba - zavrnilna sodba - dejanje ni dokazano
Okvirno določen datum prodaje prepovedane droge in njena količina zadostujeta za opis dejanja iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, za njegovo dokazanost pa ne.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032889
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost dela - omejitve pri delu
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ.
Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.
nadurno delo - voznik tovornjaka - izvedensko mnenje - neenakomerno razporejen delovni čas
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.
Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.
ZST-1 člen 5, 5-18, 14a, 14a/3. ZPP člen 105a, 105a/3.
napoved pritožbe - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - prepozen ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pravnomočnost plačilnega naloga - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe - pritožba zoper sklep o umiku napovedi pritožbe
Ker je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse vložen skupaj z ugovorom, ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče razveljaviti plačilni nalog. Postopek, ki ga je sodišče izpeljalo v zvezi s predlogom tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse, vpliva le na tek roka za plačilo sodne takse. V opisani procesni situaciji v ZST-1 ni bilo nobene podlage za razveljavitev že izdanega plačilnega naloga.
zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - mobing
Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.
Iz določbe 125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba sodno takso za pritožbo plačati tedaj, ko nastane taksna obveznost, v primeru pravnih sredstev je to takrat, ko je pravno sredstvo vloženo, zato mora pritožnik pritožbene stroške zahtevati v pritožbi.
ZPP člen 25, 25/1. ZS člen 114, 114/3. Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin (1980) člen 8, 8-55.
spor o pristojnosti v izvršbi - krajevna pristojnost - izvršba na denarno terjatev - prebivališče dolžnika - katastrska občina
Planina pri Sevnici sodi v katastrsko občino 1161 Planina in tako v območje Okrajnega sodišča v Šentjurju.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029889
URS člen 2, 23, 158. ZIZ člen 17, 38, 38/5, 55, 55/1, 56, 56/1, 56/2, 71, 71/1, 71/1-5, 76, 76/1. ZPP člen 3, 3/3, 319. ZN člen 4. OZ člen 1057.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje z neposredno izvršljivostjo - kredit v CHF - ničnost - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - ugovor dolžnika po izteku roka - načelo pravnomočnosti - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - učinkovito sodno varstvo - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.
Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval.
Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).
Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).
Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči.
Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).
ureditev razmerja med solastniki - upravljanje skupnega premoženja - predlog - vezanost na predlog v nepravdnem postopku
Sodišče pri odločanju v nepravdnem postopku vsebinsko ni vezano na predloge udeležencev. Upoštevati mora le opis razmerja oziroma stanja, kot ga podajajo posamezni udeleženci. O predlogu predlagatelja torej ne odloča tako, da mu ugodi ali ga zavrne (kot je primer v pravdnem postopku), ampak vsebinsko uredi sporno razmerje oziroma stanje in pri tem upošteva tudi pobude in interese drugih udeležencev.
OZ člen 158, 158/2, 174, 174/1,179. ZZZiv člen 11. ZPP člen 337, 337/1.
udarec - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroški zdravljenja - odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival (pes) - odgovornost imetnika živali - varstvo živali - porazdelitev odgovornosti - samopomoč
K poškodovanju tožničinega psa sta prispevali obe pravdni stranki, tožnica zato, ker svojega psa ni obvladala, toženec pa zato, ker svojega psa ni imel na povodcu, kar je privedlo do tega, da sta se psa spopadla, pravdni stranki pa ju nato nista mogli dovolj hitro ločiti. Obe stranki sta torej zanemarili potrebno varstvo in nadzorstvo svoje živali (drugi odstavek 158. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi odgovornosti (2/3 toženec, 1/3 tožnica) ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine škodnega dogodka, pri tem pa je večjo težo pravilno pripisalo toženčevi opustitvi. Do te škode ne bi prišlo, če bi toženec ravnal v skladu z 11. členom Zakona o zaščiti živali, s čimer bi lahko preprečil, da se je njegov pes, ki mu je pred tem ušel na cesto, zagnal v tožničinega.
Nevarno situacijo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki bi moral predno je začel z zavijanjem levo pogledati v vzratno in zunanje ogledalo, po potrebi tudi preko ramena in preveriti ali je vozišče za njim prosto, da bi lahko neovirano za ostale udeležence v prometu izvedel manever zaviranja, nato pa zavil ostro levo preko vozišča po najkrajši poti. Že zato njegov prispevek k nastali nesreči nikakor ne more biti manjši od 50 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030411
OZ člen 82, 82/1. ZPP člen 214, 214/2.
pogodbeno dogovorjen pavšalni znesek - plačilo pavšala - ključ delitve - pravica do plačila - obseg opravljene storitve - obseg izvedenih del - trditveno in dokazno breme - izvedba projekta - uporaba pogodbenih določil, kot se glasijo - jasna pogodbena določila - jezikovna razlaga - neprerekana dejstva
Dogovor o pavšalu pomeni, da tožeči stranki ni treba niti trditi niti dokazovati konkretnih storitev in opravil, ki jih je opravila v okviru s strani tožene stranke priznanih storitev pri sodelovanju pri vodenju projekta in tehnično-tehnološki podpori ter komercialni spremljavi projekta, ker je namen v pogodbi dogovorjenega pavšala prav v tem, da tožeči stranki konkretnega obsega in vrste dela in storitev ni treba dokazovati.
O vlaganjih, ki jih je s takim dokaznim predlogom tožena stranka skušala dokazati, je že odločeno s pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Zato je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke pravilna že iz razloga, da je dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, dovolj pojasnjeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov, neodvisno od konkretiziranosti dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v ugotavljanje vlaganj, kot že pojasnjeno, ni moglo in ni smelo več spuščati, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).
Skladno s 335. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je nujna sestavina pritožbe tudi podpis pritožnika. Predmetna pritožba, ker ne vsebuje podpisa zakonitega zastopnika toženke, je nepopolna pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00031568
ZPP člen 17. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 2, 15, 15/1, 15/1-c, 16.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za potrošniške pogodbe - potrošnik - ugovor o nepristojnosti - indici - preiskovalno načelo - procesna predpostavka - procesno gradivo
Pri presoji ugovora o nepristojnosti je treba ugotoviti, ali je iz spletne strani in celotne dejavnosti razvidno, da je toženka nameravala poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Pri tem se je treba opreti na indice, med katere spada vsako očitno izražanje volje po poslovanju s potrošniki iz Slovenije.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - stroški prevoza - popolna škoda - izguba na zaslužku - pogodba o delu - neto znesek
Glede škode iz naslova prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem se toženka neutemeljeno zavzema za to, da se tožniku za to škodo prizna (nižja) odškodnina v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. V izpodbijani sodbi prisojen prevozni strošek povezan z zdravljenjem v višini 0,37 EUR/km je pravilen in v skladu z novejšo (večinsko) prakso višjih sodišč, ki ji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne škode, ki zajema tako strošek za porabo goriva, kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V takih primerih se priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja.
OZ člen 3, 39, 86, 86/1, 88, 239, 247. URS člen 82, 82/1. ZPos člen 2.
izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pogodba - delna ničnost pogodbe - ničnost pogodbenega določila - poslanec - kandidatura - volilna kampanja - financiranje - izpolnitev obveznosti iz dvostranske pogodbe - kršitev pogodbe - poslanska skupina - izstop iz članstva - kaznovalna funkcija - povrnitev stroškov - pravna kvalifikacija terjatve - pravna podlaga tožbenega zahtevka - pogodbena kazen ali odškodnina ali dogovor - societas leonina - dvostranska vzajemna pogodba - višina zahtevka - vsebina dogovora - pogoj za sklenitev pogodbe - dopustna podlaga pogodbe
V Pogodbi o kandidaturi za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije je nična (le) določba 8. člena, ki kandidata zavezuje k odstopu s funkcije poslanca v primeru njegovega izstopa iz poslanske skupine (ali iz stranke), ker je v nasprotju z 82. členom Ustave. Pri ostalih dogovorjenih obveznosti toženca gre za dopustne dogovore v okviru avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) oziroma pogodbenega razmerja med tožnico in tožencem. Pogodba lahko ostane v veljavi brez ničnega določila, zato (z izjemo obveznosti odstopa s funkcije poslanca) zavezuje obe pravdni stranki.
Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena OZ). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Je instrument utrditve pogodbene obveznosti, hkrati pa v primeru kršitve pogodbe olajšuje položaj druge pogodbene stranke, ki mora dokazati le splošni predpostavki za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev, ne pa tudi obstoja škode.
Odločilno je, da tožnica ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da namen tega dogovora ni bil kaznovanje toženca zaradi izstopa oziroma da je bil namen v povrnitvi stroškov volilne kampanje. Če ne gre za kaznovalni namen, pa je zahtevek za plačilo, ki temelji na 7. členu Pogodbe, lahko le izpolnitveni zahtevek, kar je tožnica nenazadnje tudi sama navedla v tožbi in šele kasneje začela trditi, da gre za pogodbeno kazen. Ker sodišče na navedeno pravno podlago ni vezano, se je pravilno osredotočilo na trditev tožnice, da je za toženca z dnem izstopa iz stranke (tožnice) nastopila obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov volilne kampanje in zahtevek obravnavalo kot izpolnitveni na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ. Povedano drugače, po presoji sodišča prve stopnje toženec ni dolžan povrniti sorazmernega dela stroškov volilne kampanje, ker je izstopil iz poslanske skupine oziroma stranke ali zato, ker bi z izstopom stranki povzročil škodo (kot posledico kršitve pogodbene obveznosti), ampak ker se je za primer izstopa tako (posebej) dogovoril.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - ugovor - postopek po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - vsebinska presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka - gradbena dela - gradbena pogodba - neizvršena dela - negativno dejstvo
Upnik je za dolžnika dobavljal nasipni material, za katerega ni predložil certifikata o ustreznosti dobavljenega materiala, posledično pa naročnik dolžniku ustreznosti tega vgrajenega materiala ne prizna. Poleg tega je upnik za dolžnika rušil obstoječi objekt in odpeljal ruševine, a evidenčnih listov gradbenih odpadkov, ki so sestavni del dokumentacije za izdajo uporabnega dovoljenja, ni predložil. Posledično dolžnik sovjemu naročniku ne more izdati končne situacije za opravljeno delo. S temi trditvami je torej dolžnik trdil, da upnik ni v celoti izpolnil svojih obveznosti in tako zanikal obstoj temelja za nastanek upnikove terjatve. S tem je zatrjeval takšno pravno pomembno dejstvo, ki bi, če bi se izkazalo za resnično, lahko pripeljalo do zavrnitve upnikovega tožbenega zahtevka v pravdi. Ker gre za negativno dejstvo, dolžniku dokazov o tem ni bilo potrebno predlagati.
Presoje, ali dolžnikov ugovor vsebuje vse potrebne elemente po materialnem pravu in ali bo s predlaganimi dokazi, kadar je dokazno breme na njem, s svojim ugovorom tudi uspel, ne opravlja sodišče v izvršilnem postopku (na podlagi verodostojne listine), ampak se ta opravi šele v pravdnem postopku.