odškodninska odgovornost - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - prevajalske storitve - izgubljeni dohodek - vzročna zveza
Zaključek pritožnice, da je tožeča stranka od jeseni 2013 lahko opravljala delo prevajalke, je pravilen in temelji na listinski dokumentaciji v spisu, zato je vzrok za neprevajanje romana potrebno iskati izven sfere škode, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke.
O vlaganjih, ki jih je s takim dokaznim predlogom tožena stranka skušala dokazati, je že odločeno s pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Zato je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke pravilna že iz razloga, da je dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, dovolj pojasnjeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov, neodvisno od konkretiziranosti dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v ugotavljanje vlaganj, kot že pojasnjeno, ni moglo in ni smelo več spuščati, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).
ločitvena pravica - izločitvena pravica - posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - hipotekarno zavarovanje - zavarovanje denarne terjatve - pridobitev lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - napotitveni sklep - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova - revizija - zaznamba izrednega pravnega sredstva
Iz prvega, drugega in tretjega odstavka 308. člena ZFPPIPP izhaja, da če je prerekana upnikova ločitvena pravica, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, mora tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja, vložiti proti upniku tisti, ki je ločitveno pravico prerekal. Iz Končnega seznama z dne 30. 9. 20119 izhaja, da je ločitveno pravico upnika E., ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, prerekal upravitelj. Zato ima upnik E. v svoji pritožbi prav, da bi moral biti na pravdo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice v skladu z določbo drugega odstavka 302. člena in tretjega odstavka 308. člena ZFPPIPP napoten upravitelj. Pri tem je bila terjatev preizkušena in vključena v seznam v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 289.a člena ZFPPIPP, kar pomeni, da zanjo velja glede napotitve na pravdo enako pravilo kot za ločitveno pravico.
V zvezi z odločanjem o napotitvi na ustrezen postopek glede obstoja izločitvene pravice gre za specifičen primer, ki po mnenju pritožbenega sodišča ne terja nobene dodatne sodne intervencije oziroma aktivnosti ne upravitelja in ne upnikov. V konkretnem primeru je pravdni postopek I P 160/2014, ki je tekel za ugotovitev obstoja lastninske pravice stečajnega dolžnika, pravnomočno zaključen. Zaradi odločanja o reviziji, vloženi zoper odločbo sodišča druge stopnje v prej navedenem pravdnem postopku, pa je prišlo do specifične situacije, v kateri ni mogoče uporabiti procesnih pravil iz 301. člena ZFPPIPP, saj Vrhovno sodišče Republike Slovenije za odločitev o reviziji ne potrebuje nobenega dodatnega procesnega sklepa. Poleg tega bo z objavo sklepa o preizkusu terjatev (morebitni) razlog za prekinitev pravdnega postopka prenehal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030298
ZPP člen 8, 285, 286, 286/3, 286a, 286a/5. OZ člen 552. ZD člen 112, 112/2. Sodni red (1995) člen 223.
pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja - nujni delež - pravica do nujnega deleža - izročilna pogodba - pravna narava pogodbe - neodplačnost pogodbe - soglasje zakonca - pogodbeno materialno pravo - oblikovanje tožbenega zahtevka - trditveno in dokazno breme - prekluzija - razpravno načelo - materialno procesno vodstvo - pravočasno navajanje dejstev in dokazov - pravica do izjave - sodelovanje stranke v postopku
Sodišče prve stopnje je tožnico kljub njenim težavam s sluhom brez večjega truda zaslišalo, tožnica pa je na zastavljena vprašanja povsem smiselno odgovarjala. Glede na to, da ob svojem zaslišanju ni navajala, da slabo sliši ali da ne razume vprašanj, takšna pripomba pa ne z njene strani ne s strani njenega pooblaščenca ni bila podana niti ob zaslišanju toženke, ugotovljene okoliščine ne vzbujajo dvoma v tožničino zmožnost spremljanja in razumevanja obravnave.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje šele v kasnejši fazi postopka zavzelo pravilno stališče o učinku prekluzije, pomeni, da je sámo preprečilo relativno bistveno kršitev postopka, s katero bi bila obremenjena sodba, če tega ne bi storilo.
Po stališču pravne teorije, ki ji pritrjuje tudi sodna praksa, in na katero se opira tudi izpodbijana sodba, je zakonec izročitelja lahko upoštevan na dva načina: bodisi tako, da prejme del izročenega premoženja, bodisi da se strinja z izročitvijo, ne da bi prejel izročiteljevo premoženje. V obeh primerih nastopa kot stranka pogodbe in mora biti zato podano njegovo soglasje (strinjanje) z njeno vsebino.
Ker je tožnica kot izročiteljeva žena s pristopom k izročilni pogodbi z njeno vsebino soglašala, čeprav premoženja sama ni prejela, stanovanja, ki je bilo predmet izročitve, ni mogoče šteti za darilo in ni mogoče zahtevati njegove vrnitve v zapuščino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029900
ZTLR člen 24, 25, 25/1, 25/5. ZVEtL-1 člen 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izločitev iz zapuščine - priposestvovanje - priposestvovalna doba - gradnja na tujem svetu - pridobitev lastninske pravice - dobrovernost - posest - dobrovernost graditelja - pridobitev lastninske pravice na originaren način - dogovor o skupni gradnji - nova stvar - funkcionalno zemljišče k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - vlaganja v nepremičnino
Za presojo utemeljenosti postavljenega zahtevka na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu ni pravno pomembno, ali je bil tožnik dobroveren ali nedobroveren graditelj.
Dogovor o skupni gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice. Bistvo ugovornih navedb tožencev je, da se je (z)gradila strojna lopa za potrebe kmetije tožnikove družine (v režiji in pretežno z denarnimi sredstvi staršev tožnika). Nato pa se je, na prošnjo tožnika, na podlagi skupnega dogovora in s skupnimi sredstvi, ta nadgradila za potrebe stanovanja tožnika. Navedba tožencev, da je šlo pri tem za pomoč tožniku, da (začasno) reši svoj stanovanjski problem, same narave gradnje ne spreminja. Na podlagi teh trditev tožencev zato (še) ni mogoče zaključiti, da je njihov ugovor, da je bil objekt zgrajen na podlagi skupnega dogovora ter s skupnim prizadevanjem in finančnimi prispevki zemljiškoknjižnega lastnika in preostalih članov družine, neutemeljen.
Ne glede na ugotovitev, da je tožnik v staro delavnico vzidal veliko okno, v njej ometal stene in strope, in s temi deli omogočil, da je bila stara zgradba primerna za opravljanje dejavnosti, obseg in narava opravljenih del ne omogočata zaključka, da se je s tem spremenila identiteta zgradbe. Gre zgolj za adaptacijska dela. Z vlaganji tožnika v staro delavnico torej ni nastala nova stvar.
zapuščinski postopek - spor o obsegu zapuščine - napotitev dedičev na pravdo - izločitveni zahtevek - prispevek k nastanku skupnega premoženja - ugotovitev skupnega premoženja - umik tožbe
Pritožbena teza, da je bil sporen le ½ zapustnikov delež nepremičnine s parc. št. 918/3, k. o. ... (hiša na naslovu ...), medtem ko polovica hiše nesporno predstavlja pritožničin delež, je zmotna. Iz sodne poravnave v zadevi II P 834/2015 z dne 5. 10. 2016 namreč ne izhaja, da se nanaša le na zapustnikov ½ delež in ne na celotno nepremičnino. Pritožnica je tožbo iz naslova njenega (so)prispevka k skupnemu premoženju, pridobljenem v zakonski zvezi z zapustnikom, umaknila, pri tem pa iz sodne poravnave nikakor ne izhaja, da se je poravnava nanašala le na zapustnikov delež in da z njene strani zatrjevan polovični delež ni sporen.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodne odločbe - kršitev načela neposrednosti - sklep o izločitvi dokazov - (ne)učinek res iudicata - zaslišanje prič na glavni obravnavi - drug kazenski postopek - možnost predlaganja dokazov - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena
Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča kršilo načelo neposrednosti, saj bi moralo samo na glavni obravnavi zaslišati navedene priče, ter nato oceniti njihove izpovedbe in na podlagi tega sprejeti odločitev.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 zavzelo stališče, da "odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna, niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej". Pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu A. A. glede na obširne razloge povsem predvidljiva.
napotitev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - pravica do dediščine - oporoka - veljavnost oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - manj verjetna pravica dediča
Sodišče je na pravdo pravilno napotilo dediča, ki pisne oporoke zapustnika, ki se nahaja v spisu in je bila razglašena, ne priznava kot pristne in pravno veljavne, vendar ne navede in ne izkaže, zakaj naj bi bila oporoka neveljavna oziroma nepristna.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba sodno takso za pritožbo plačati tedaj, ko nastane taksna obveznost, v primeru pravnih sredstev je to takrat, ko je pravno sredstvo vloženo, zato mora pritožnik pritožbene stroške zahtevati v pritožbi.
vrednost spornega predmeta - opredelitev vrednosti spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - nepristojno sodišče - stvarna pristojnost - umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških
Pritožnik se v zvezi s prav(iln)o vrednostjo spora (oziroma uporabo tretjega odstavka 44. člena ZPP) ne more sklicevati na ugovore, ki so jih v zvezi s tem podali toženci. Sam je bil namreč upravičen (in hkrati dolžan) določiti vrednost spornega predmeta, prav tako pa ga je imel možnost tudi korigirati (če je menil, da tožena stranka temu upravičeno ugovarja). Tega ne le, da ni storil, ampak je v vlogi z dne 7. 10. 2013 izrecno navedel, da je vrednost spornega predmeta pravilno navedena.
avtorski honorar - ugovor pasivne legitimacije - uporabnik avtorskega dela - organizator prireditve - lastnik prostora - zavezanec za plačilo
V avtorskem pravu je zavezanec za plačilo avtorskega honorarja uporabnik avtorskih del. Pri iskanju pravega uporabnika in pasivno legitimiranega zavezanca je treba izbirati glede na to, kdo ima običajne organizacijske dolžnosti in kdo prevzame ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti). Uporabnik glasbe je tako oseba, ki je s tem dosegla določeno korist.
Ker toženka z organizacijo navedenih prireditev dejansko ni imela ničesar, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženka kljub temu zavezanka za plačilo avtorskega honorarja, ker je lastnica prostora, v katerem so se odvijale prireditve. Zgolj okoliščina lastništva prostora za sklep, da je toženka tudi uporabnica avtorskih del, ne zadošča, saj je za presojo, da je oseba uporabnik avtorskih del ključno, ali je imela oseba običajne organizacijske dolžnosti ali je prevzela ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti) ter ali je imela od uporabe avtorskih del korist. Toženka ni bila niti soorganizatorka navedenih prireditev, saj pri njihovi dejanski organizaciji, pripravi in izvedbi v ničemer ni sodelovala.
Pravno podlago v zvezi z razlago določila 5. člena Pogodbe v delu, kjer je bila med pravdnima strankama dogovorjena oblika oziroma način podaje tožnikove odpovedne (odstopne) izjave, predstavljajo določila 82. člena OZ, pa tudi Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu še zlasti v prvem odstavku 13. člena, ki določa, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo.
Po elektronskem sporočilu poslana izjava o odstopu od pogodbe toženki, ki pomeni trajen pisen zapis, pomeni pisno sporočilo v obličnosti, kot je bila dogovorjena v 5. členu Pogodbe. Izražena volja zakonitega zastopnika tožnika, kot pravne osebe, pomeni namreč izraženo voljo tožnika. Podatki o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku (direktorju) v samem ES, ki so namenjeni preverjanju pristnosti podatkov samega sporočila in identifikacije podpisnika, pa se glede na določilo tretjega in desetega odstavka 2. člena ZEPEP štejejo za elektronski podpis podpisnika, ki ga je ustvaril (ali je v njegovem imenu in v skladu z njegovo voljo bil ustvarjen).
ZPP člen 154, 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 38, 38/6.
nepravilna vročitev - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka - notranje nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe - nemožnost preizkusa sklepa - odmera izvršilnih stroškov po merilu uspeha
Sodišče prve stopnje je glede nosilnih razlogov zapadlo v notranje nasprotje, ko kot odločilno okoliščino izpostavlja oštevilčenje vhodov stanovanjskega bloka v letu 2009 kot tisti trenutek, od katerega je bilo mogoče opraviti pravilno vročitev dolžniku, nato pa za sklepe, ki so bili izdani v letu 2009 in kasneje zaključi, da pravilna vročitev dolžniku na istem naslovu, kjer je imel poštni predalčnik in prevzemal pisanja, ni bila mogoča. Navedena nejasnost razlogov je takšna, da ne dosega ustreznega standarda obrazloženosti. Takšna obrazložitev ne dosega časovne koherence in je nelogična. Dodatno je pomanjkljiva tudi zato, ker manjkajo razlogi o učinku opravljanja vročitve na delovnem mestu, ki ga sodišče prve stopnje zatrjuje, nato pa ne pojasni njegovega uspeha.
Glede na določbo tretjega odstavka 214. člena ZD v času, ko je bila opravljena zapuščinska obravnava, ni več šlo za sporazumno predložitev dogovora o delitvi dediščine. Dednega dogovora, ki ga dediči sklenejo, ni mogoče vnesti v sklep o dedovanju, če je v času odločanja postal sporen, saj v takem primeru ni mogoče govoriti o sporazumni predložitvi delitve in načina delitve. Zato sodišče spornega dednega dogovora z dne 21.8.2018 ne bo moglo povzeti v sklep o dedovanju. Poleg tega dedni dogovor ni bil sklenjen pred sodiščem sodno na zapisnik in potrjen s podpisom pred sodnikom. Sporazum o delitvi, ki je vnešen v izrek sklepa o dedovanju, ima v vsem učinek sodne poravnave (načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 21. - 22.12.1983, Poročilo VSS 2/83, stran 31).
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029889
URS člen 2, 23, 158. ZIZ člen 17, 38, 38/5, 55, 55/1, 56, 56/1, 56/2, 71, 71/1, 71/1-5, 76, 76/1. ZPP člen 3, 3/3, 319. ZN člen 4. OZ člen 1057.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje z neposredno izvršljivostjo - kredit v CHF - ničnost - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - ugovor dolžnika po izteku roka - načelo pravnomočnosti - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - učinkovito sodno varstvo - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.
Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval.
Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).
Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).
Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči.
Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030411
OZ člen 82, 82/1. ZPP člen 214, 214/2.
pogodbeno dogovorjen pavšalni znesek - plačilo pavšala - ključ delitve - pravica do plačila - obseg opravljene storitve - obseg izvedenih del - trditveno in dokazno breme - izvedba projekta - uporaba pogodbenih določil, kot se glasijo - jasna pogodbena določila - jezikovna razlaga - neprerekana dejstva
Dogovor o pavšalu pomeni, da tožeči stranki ni treba niti trditi niti dokazovati konkretnih storitev in opravil, ki jih je opravila v okviru s strani tožene stranke priznanih storitev pri sodelovanju pri vodenju projekta in tehnično-tehnološki podpori ter komercialni spremljavi projekta, ker je namen v pogodbi dogovorjenega pavšala prav v tem, da tožeči stranki konkretnega obsega in vrste dela in storitev ni treba dokazovati.
neplačevanje preživnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - zmožnost plačevanja preživnine
V opisu kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 mora biti zmožnost plačevanja preživnine konkretizirana z določno opredeljenimi obdolženčevimi viri finančnih sredstev oziroma že pridobljenimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi obdolženec preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal.