invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje pridržanja - paranoidna shizofrenija
Daljši čas zdravljenja je potreben, ker zdravila ob uvajanju potrebujejo čas petih tednov, da izrazijo svoje delovanje na bolezenske znake do te mere, da bo pritožnik sprejel druge oblike zdravljenja in bo sposoben pri njih sodelovati.
zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna uvedba kazenskega postopka - utemeljen sum - novi dokazi - ponovna ocena dokazov - izpovedba priče - zloraba notranje informacije
Glede na določbo 409. člena ZKP se lahko na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvede, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se zunajobravnavni senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Za nadaljevanje kazenskega pregona, torej ne zadošča, da se tožilec sklicuje na nova dejstva in na njihovi podlagi zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva. Zakon zahteva, da mora tožilec predložiti nove dokaze, da so podani pogoji za uvedbo preiskave oziroma vložitve neposredne obtožnice. Novi dokazi niso samo tisti, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč tudi tisti, ki so že prej obstajali, pa tožilec zanje ni vedel. Seveda pa lahko tožilec na podlagi novih dokazov navaja tudi nova dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.
denarna kazen - izvršitev denarne kazni - zastaranje izvršitve kazni - zastaranje izvršitve denarne kazni - uporaba milejšega kazenskega zakona - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030068
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 374, 374/4, 391, 394, 394/1.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - direktni naklep - premoženjskopravni zahtevek
Preslepitveni namen ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ga potemtakem ni treba posebej konkretizirati. Ključna je preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določata oškodovancu zamolčana (neznana) storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - vzrok začasne nezmožnosti za delo - načelo materialne resnice
V sodno socialnem sporu velja načelo materialne resnice, določeno v 61. členu ZDSS-1, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Četudi je bila pred obravnavnim obdobjem kot vzrok tožničinega bolniškega staleža ugotovljena bolezen, to ne pomeni, da v obravnavanem obdobju kot vzroka začasne nezmožnosti za delo ne bi bilo mogoče ugotoviti poškodbe pri delu, če je takšen vzrok prepričljivo dokazan. Tudi sicer po sodni praksi vzrok bolniškega staleža ne postane pravnomočen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030550
ZKP člen 129.a, 129.a/1, 402, 402/3.
delo v splošno korist - olajševalne okoliščine - predkaznovanost - generalna prevencija - specialna prevencija
Prvostopno sodišče je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine in utemeljeno ni moglo mimo obsojenčeve predkaznovanosti za vrsto kaznivih dejanj, pri čemer je pravilno zaključilo, da predlagani alternativni način izvršitve zaporne kazni pri obsojencu ne bi bil niti pravičen niti smotrn.
ZDR-1 člen 126, 128, 147, 148.. ZEPDSV člen 18, 19, 19/1.. KPJS člen 45, 45/1.
nadurno delo - nadure - evidenca - delovni čas
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljene nadure ni upravičena, ker ji niso bile odrejene in ker je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času in nadure niso bile potrebne. V sodni praksi je pritožbeno sodišče v podobnih primerih zavzelo drugačno stališče in sicer, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, opravljene ure delavcu priznati kot nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Delodajalec, ki dopušča, da delavec ostaja na delu in opravlja svoje delo po koncu rednega delovnega časa, se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih je delavec opravil, ne predstavljajo nadur, ki bi jih moral plačati delavcu, češ da jih je delavec opravljal zato, ker svojega dela ne opravlja učinkovito, zaradi česar nadurno delo ni bilo potrebno, ker bi ga moral opraviti v okviru rednega (polnega) delovnega časa.
stroški prevoza na delo in z dela - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - zaslišanje obeh pravdnih strank - razpravno načelo - grajanje procesnih kršitev - načelo kontradiktornosti
Ker sodišče prve stopnje tožnika kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo oziroma ker ni navedlo drugih pravno dopustnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, tožniku s svojim nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - odvetnik izven sedeža sodišča
Stranki glede na ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča pripadajo stroški odvetnika (prevoz, odsotnost iz pisarne in podobno) le za okrožje sodišča.
ZPIZ-2 člen 103.. ZPP člen 87, 87/3, 333, 333/1, 343, 343/4.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje je skladno s 343. členom ZPP preizkusilo, ali je pritožba vložena pravočasno, ali je popolna in ali je dovoljena. Ugotovilo je, da pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila tožničina hči, ki pa te pravice ni imela. ZPP namreč v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice.
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje lahko pritožbo skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložijo le stranke. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora s tem v zvezi tudi predložiti pooblastilo. ZPP namreč v tretjem odstavku 87. člena določa, da v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Na omenjeno je bila stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v sodbi sodišča.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032361
ZObr člen 97h, 97h/3.. ZDR člen 164.. ZDR-1 člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - poklicni vojak
Iz sodbe ESC št. 619/2016 izhaja, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri čemer pa niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine. Tožnik je podal prošnjo za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi z misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je zahtevo za plačilo nadomestila zavrnila šele z odločbo z dne 26. 4. 2018. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil, četudi so bili razlogi za izgubo na strani delodajalca. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika odškodninskega prava. Tožnik letnega dopusta ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Sloveniji. Opustitev tožene stranke, da bi tožniku omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta je ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Tožena stranka ni navajala, niti predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti. Pritožbeno sodišče v navedenem vidi element protipravnega ravnanja tožene stranke vsaj iz razloga hude malomarnosti, tako da je tožniku nastala vtoževana škoda.
odločitev o pravdnih stroških - ugotovitev vrednosti spora
Tožnik je s tožbo zahteval za prvo misijo iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka 3.932,16 EUR odškodnine, za drugo misijo pa 3.457,92 EUR odškodnine, torej skupno vrednost spora je 7.390,08 EUR. Zaradi sklenjene izvensodne poravnave je tožnik delno umaknil tožbo v delu plačila 3.932,16 EUR odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka za prvo misijo, zaradi izpolnitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo skupno vrednost spora 7.390,08 EUR in pravilno ugotovilo, da je tožnik v glavničnem delu uspel s 94 % (v vrednosti 6.957,84 EUR od vtoževanih 7.390,08 EUR), zato je upoštevajoč ta uspeh skladno z določbo tretjega odstavka 154. in 155. člena ZPP tožniku pravilno odmerilo stroške postopka.
Dejanska etažna lastnina v obliki nedokončane etažne lastnine ali navidezne solastnine po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo. Takih razmerij ni mogoče reševati z institutom delitve solastnine v okviru 70. člena SPZ, ampak na podlagi 107. člena SPZ.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - pravnomočna odločitev
Ker je o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 17. 11. 2018 do 21. 12. 2018 v predsodnem postopku pravnomočno odločeno, že iz tega razloga vsebinsko sojenje o izpodbojni tožbi ni dopustno.
Za pritožbeno rešitev zadeve je slednje dejstvo, da pri tožniku zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje obravnavanih zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe, odločilnega pomena. V takšnih okoliščinah, namreč tožnik do povračila stroškov zdravstvenih storitev v dejanski višini niti v znesku, ki bi ga toženec moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu, ne more biti upravičen. V sodni praksi je bilo namreč že jasno zavzeto stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev.
kaznivo dejanje ponarejanja denarja - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neobrazložena pritožba - presoja okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja - obteževalne in olajševalne okoliščine
Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolženemu M.P. izreklo prestrogo kazen glede na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa zagovornik sodne prakse, na katero se sklicuje, ne navaja. V tem delu je njegova pritožba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.
ZP-1 člen 129a, 129a/5, 129a/11, 143, 143/1, 143/1-11, 144, 144/1.
vrnitev zaseženega vozila - stroški hrambe zaseženega predmeta - stroški postopka o prekršku - sodba, izdana v skrajšanem postopku - odločanje o ugovoru - pravnomočnost sodbe
V skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka.
Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku.
ZPP člen 24, 24/1, 30, 32, 32/2, 32/2-8, 481, 481/2.
stvarna pristojnost - pristojnost za spore v stečajnem postopku - spor zaradi motenja posesti - vpliv na obseg stečajne mase
Motenjska pravda že zaradi svoje narave in pravnih posledic, ki jih prinaša, ne more biti "v zvezi s stečajnim postopkom". Ker je odločitev v motenjskem sporu le prehodne oz. provizorične narave, saj se v njej ne odloča o pravici do posesti (npr. o tem, kdo je lastnik prostorov in opreme v poslovnih prostorih), ne more vplivati na oblikovanje stečajne mase1 in je nasprotno gledišče Okrajnega sodišča v Mariboru pravno zmotno. Vprašanje varovanja predmetov (pred nadaljnjo obrabo, poškodovanjem, itd.), ki bodo morda nekoč tvorili stečajno maso2, v tej zvezi ni pravno relevantno; pomembno je le vprašanje možnosti neposrednega vpliva tega spora na stečajno maso v smislu njenega povečanja ali zmanjšanja. Takšnega učinka pa obravnavani spor, ne glede na njegov končni razplet, nima.
ZZVZZ-UPB3 člen 13, 13/2, 13/2-3, 26, 31, 31/1.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 26, 140, 141, 141/1, 141/1-4.. URS člen 125.
začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo - exceptio illegalis
Po stališču pritožbenega sodišča 31. člena ZZVZZ, ki torej sploh ne določa, da bi za vštevanje v osnovo morala biti plača v pravno relevantnem koledarskem letu tudi izplačana, niti v delu zakonskega besedila "v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela" ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati na način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Torej izključno jezikovno, tako da bi se upoštevalo le dejanska izplačila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Takšna razlaga bi namreč pomenila prikrajšanje zavarovancev. To še zlasti, ker je tudi pri dolgotrajnih bolniških staležih za odmero nadomestila bistveno le koledarsko leto pred letom nastanka začasne nezmožnosti za delo, ki se kasneje le usklajuje. Prikrajšanje zavarovanca pa ne more biti namen obravnavane določbe ZZVZZ, ki je v zagotavljanju sredstev za preživljanje tudi za obdobje, ko zavarovanec zaradi bolezni ali poškodbe začasno ni zmožen za delo. Bistvo pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe je namreč pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalnega primera, torej bolezni ali poškodbe in ob izpolnitvi drugih pogojev zagotovi pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja določena dohodkovna varnost za čas, ko je nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Takšna razlaga pomensko odprte zakonske določbe 1. odstavka 31. člena ZZVZZ je zlasti glede na plačane prispevke tudi edina ustavno skladna. Stališče sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, torej da se v osnovo za nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni lahko všteje le plača, izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, poračuna plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila pa v osnovo ni mogoče všteti, je zmotno in zato nesprejemljivo.