DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030919
ZDR člen 31, 32, 33, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/2.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 52.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - soprispevek oškodovanca - varne delovne razmere - padec z višine - delovna nezgoda
Tožniku so se pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Glede na navedeno je zlasti delodajalec (in ne delavec) tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti (tako tudi pritožbeno sodišče v podobni zadevi Pdp 940/2018). V konkretnem primeru je tožnik moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati.
Tožniku soprispevka k nastali škodi ni mogoče pripisati niti s sklicevanjem na določbo 52. člena ZVZD-1, ki ureja pravico delavca odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi.
Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo terjatve do tožnice, ki je bila priznana s sklepom okrajnega sodišča. Po določbi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti za procesni pobot terjatev izpolnjeni pogoji iz citirane določbe OZ, to so vzajemnost, istovrstnost, dospelost oziroma zapadlost in po sodni praksi še iztožljivost in likvidnost. Glede na to, da terjatev iz sklepa o izvršbi ni terjatev toženca do tožnice, temveč gre za terjatev toženčeve žene do tožnice, ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev, zato te terjatve ni mogoče pobotati s tožničino terjatvijo, ugotovljeno v tem sporu.
denarna kazen - izvršitev denarne kazni - zastaranje izvršitve kazni - zastaranje izvršitve denarne kazni - uporaba milejšega kazenskega zakona - uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034906
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - dokazna ocena zagovora
Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.
Za izločitev obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki so se v skladu z ZKP odrekle pričevanju (236. člen), ni pomembno, ali je oseba, na katero se nanašajo, že v trenutku dajanja obvestil imela status osumljenca, pač pa je pomembno njuno razmerje v trenutku, ko je opozorjena na pravno dobroto izjaviti, da ne želi pričati.
Iz poteka dogodkov na dan 1. 5. 2018, kot je razviden iz spisa, sicer res izhaja, da preiskovanje še ni bilo zoženo na enega samega storilca, pač pa na dva, A. A. in C. C., vendar pa že tako osredotočeno, da je policija oba obravnavala kot osebi, zoper kateri so podani razlogi za sum, kar navsezadnje izhaja tudi iz navedb policista D. D., da je oba štel kot osumljenca. Ne glede na to, da je po naravi stvari lahko bila storilec obravnavanih kaznivih dejanj ena sama oseba, je preiskovanje tudi glede A. A. že bilo zoženo tako, da ga ni bilo mogoče šteti le kot občana, ki lahko da koristno informacijo (ne nazadnje so mu tudi bila odvzeta oblačila in opravljen je bil preizkus alkoholiziranosti). Ker so v izločenem uradnem zaznamku navedene izjave, ki jih je obdolženi A. A. podal policistom preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, je tudi v tem delu odločitev prvostopnega sodišča pravilna.
ZZVZZ-UPB3 člen 13, 13/2, 13/2-3, 26, 31, 31/1.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 26, 140, 141, 141/1, 141/1-4.. URS člen 125.
začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo - exceptio illegalis
Po stališču pritožbenega sodišča 31. člena ZZVZZ, ki torej sploh ne določa, da bi za vštevanje v osnovo morala biti plača v pravno relevantnem koledarskem letu tudi izplačana, niti v delu zakonskega besedila "v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela" ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati na način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Torej izključno jezikovno, tako da bi se upoštevalo le dejanska izplačila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Takšna razlaga bi namreč pomenila prikrajšanje zavarovancev. To še zlasti, ker je tudi pri dolgotrajnih bolniških staležih za odmero nadomestila bistveno le koledarsko leto pred letom nastanka začasne nezmožnosti za delo, ki se kasneje le usklajuje. Prikrajšanje zavarovanca pa ne more biti namen obravnavane določbe ZZVZZ, ki je v zagotavljanju sredstev za preživljanje tudi za obdobje, ko zavarovanec zaradi bolezni ali poškodbe začasno ni zmožen za delo. Bistvo pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe je namreč pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalnega primera, torej bolezni ali poškodbe in ob izpolnitvi drugih pogojev zagotovi pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja določena dohodkovna varnost za čas, ko je nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Takšna razlaga pomensko odprte zakonske določbe 1. odstavka 31. člena ZZVZZ je zlasti glede na plačane prispevke tudi edina ustavno skladna. Stališče sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, torej da se v osnovo za nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni lahko všteje le plača, izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, poračuna plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila pa v osnovo ni mogoče všteti, je zmotno in zato nesprejemljivo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1396, 396/1.. ZPP člen 247.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznale, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje pridržanja - paranoidna shizofrenija
Daljši čas zdravljenja je potreben, ker zdravila ob uvajanju potrebujejo čas petih tednov, da izrazijo svoje delovanje na bolezenske znake do te mere, da bo pritožnik sprejel druge oblike zdravljenja in bo sposoben pri njih sodelovati.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 163, 163/2.. ZUP člen 113, 113/2.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - predsodni postopek
Izpodbijani del sodne odločbe je utemeljena s pravilno uporabo 113. člena ZUP, ki izrecno določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V sodno socialnih sporih, ki se praviloma začnejo na zahtevo zavarovanca, gredo ti stroški vedno v njihovo breme in jih toženi zavodi ali drugi nosilci oz. odločevalci niso dolžni poravnavati ne glede na uspeh strank v predsodnem postopku. Le izjemoma, če se postopek začne po uradni dolžnosti in se za stranko konča ugodno, gredo stroški v breme organa (2. odstavek 113. člena ZUP-a).
zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna uvedba kazenskega postopka - utemeljen sum - novi dokazi - ponovna ocena dokazov - izpovedba priče - zloraba notranje informacije
Glede na določbo 409. člena ZKP se lahko na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvede, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se zunajobravnavni senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka. Za nadaljevanje kazenskega pregona, torej ne zadošča, da se tožilec sklicuje na nova dejstva in na njihovi podlagi zahteva ponovno oceno prejšnjega dokaznega gradiva. Zakon zahteva, da mora tožilec predložiti nove dokaze, da so podani pogoji za uvedbo preiskave oziroma vložitve neposredne obtožnice. Novi dokazi niso samo tisti, ki so nastali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, temveč tudi tisti, ki so že prej obstajali, pa tožilec zanje ni vedel. Seveda pa lahko tožilec na podlagi novih dokazov navaja tudi nova dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029473
OZ člen 190, 280, 280/1. ZPP člen 7, 212.
spor majhne vrednosti - obstoj obligacijskega razmerja - komu se izpolnjuje - relativnost obligacijskih razmerij - prekoračitev trditvene podlage - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Ker pravdni stranki nista sklenili podjemne pogodbe za izdelavo nadstreška, tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen. Da bi tožena stranka tožeči stranki vtoževani znesek dolgovala na kakšni drugi pravni podlagi, pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Le dejstvo, da je D. M. toženi stranki plačal za delo, ki ga je opravila tožeča stranka, tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka proti toženi stranki. Če namreč dolžnik namesto svoji pogodbeni stranki obveznost izpolni tretji osebi, pa za to ne obstaja pravna podlaga, njegova pogodbena obveznost ne preneha. V tem primeru upnik v razmerju do tretjega, kateremu je dolžnik karkoli plačal, nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Do svoje pogodbene stranke (dolžnika) ima namreč še vedno terjatev na izpolnitev pogodbene obveznosti. Zato o upnikovem prikrajšanju ni mogoče govoriti.
spor majhne vrednosti - neprerekane navedbe - nedovoljeni pritožbeni razlogi - pavšalne pritožbene navedbe - trditveno in dokazno breme
Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne prereka ali jih ne prereka substancirano, štejejo za priznana. Glede na to, da tožena stranka ni podala popolnoma nobene utemeljitve svojih navedb, ne glede neobstoječega poslovnega odnosa med strankama in ne o domnevni poravnavi vseh obveznosti do tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo trditve tožeče stranke o temelju in višini terjatve za neprerekane in je posledično zahtevku tožeče stranke, ki ga je ta s predloženimi listinskimi dokazi ustrezno utemeljila, pravilno ugodilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032361
ZObr člen 97h, 97h/3.. ZDR člen 164.. ZDR-1 člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - poklicni vojak
Iz sodbe ESC št. 619/2016 izhaja, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri čemer pa niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine. Tožnik je podal prošnjo za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi z misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je zahtevo za plačilo nadomestila zavrnila šele z odločbo z dne 26. 4. 2018. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil, četudi so bili razlogi za izgubo na strani delodajalca. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika odškodninskega prava. Tožnik letnega dopusta ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Sloveniji. Opustitev tožene stranke, da bi tožniku omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta je ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Tožena stranka ni navajala, niti predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti. Pritožbeno sodišče v navedenem vidi element protipravnega ravnanja tožene stranke vsaj iz razloga hude malomarnosti, tako da je tožniku nastala vtoževana škoda.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - plačilo odvoza komunalnih odpadkov - glavna obravnava v odsotnosti toženca
V kolikor pa ta pritožbeni ugovor posega v zmotno uporabo materialnega prava, pa velja pritrditi prvostopnemu sodišču, da je tožeča stranka povsem pravilno na podlagi Odloka MO o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanje s komunalnimi odpadki v Mestni občini - MUV št. 7/2014 (nadalje Odlok) presodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške odvoza komunalnih odpadkov za 120 litrsko posodo, ki mu je bila povsem zakonito na podlagi 18. člena Odloka dostavljena. V kolikor bi namreč toženec želel imeti manjšo posodo, bi moral na podlagi 18. člena navedenega Odloka vložiti zahtevo za dostavo manjše posode (60 litrske), česar pa ni storil.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d. KZ člen 25, 27, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 7, 240. ZKP člen 355, 355/2.
zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ravnanje vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe - uporaba milejšega zakona - izdaja fiktivnih računov - neopravljene storitve - podizvajalec - temeljnica - dokazna ocena - obdolženec kot priča
Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.
Za prenos zadošča navedba obveznosti na način, da jo je mogoče identificirati in ni potrebna konkretna navedba višine in podlage, kot se neutemeljeno zavzema dolžnik v pritožbi.
Učinki zastaranja niso nastopili zaradi pretrganja zastaranja, saj je izvršilni postopek VL 76888/2008, sicer na druga izvršilna sredstva kot v obravnavani zadevi, še v teku. V drugem izvršilnem postopku teče izvršba na druga izvršilna sredstva, zato ne gre za identična zahtevka. Postopka zato nista v odnosu litispendence.
ZKP člen 60, 61, 180, 180/2, 186, 186/2, 402, 402/3, 429, 431, 431/1, 431/2. ZOdv člen 16, 16/2.
posamezna preiskovalna dejanja - ustavitev kazenskega postopka - umik predloga - skrajšani kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - odsotnost z naroka - oškodovanec kot tožilec
Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti, niti zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata. Po prejemu obvestila sodnika pa se nato upravičeni tožilec sam odloči, ali bo kljub temu vložil obtožni predlog ali ne.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.
obnova postopka - ničnost sklepa - direktor - sklep o imenovanju - gospodarski spor
Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.