spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - nedovoljeni pritožbeni razlogi - delna izpolnitev - delna izpolnitev po vložitvi pritožbe
Če je tožena stranka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje (delno) izpolnila to, kar ji sodba nalaga, to ni razlog za vložitev (uspešnega) pravnega sredstva v obstoječem postopku, saj delna izpolnitev ne izpodbije pravilnosti sodbe, izdane pred delno izpolnitvijo. Zato v okviru pritožbenega postopka višje sodišče tudi ne poziva tožeče stranke na delni umik tožbe glede delno izpolnjenega zahtevka. Ugovor delne izpolnitve bo lahko tožena stranka uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - izvedensko mnenje
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil res zaslišan le specialist medicine dela, prometa in športa, ne pa tudi specialistka psihiatrinja, kot je predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje obrazložilo s pravilnimi in utemeljenimi argumenti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zaslišanje izvedenke psihiatrinje sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Zgolj tožničino nezadovoljstvo in nestrinjanje z zaslišanjem in izpovedjo specialista medicine dela, prometa in športa, še ne predstavlja nerazumnega in neutemeljenega razloga. Specialist medicine dela, prometa in športa je tudi sicer najbolj kompetenten specialist za ocenjevanje delazmožnosti, odgovoril pa je tudi na vse tožničine pripombe. Razen tega je posebej opozoril, da je potrebno ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, med tem ko izvedenci v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, v konkretnem primeru obstoj preostale delazmožnosti oziroma, če je ta podana, popolne nezmožnosti za delo. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa nemalokrat razlikuje od mnenj ali predlogov specialistov tudi zaradi tega, ker izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, naloga izvedenskega organa ni, da zavzame stališče, zakaj se njihovo mnenje razlikuje od mnenja lečečih terapevtov. Razčiščevanje izvedenca z lečečimi specialisti, bodisi o diagnozah, o odmerkih zdravil ali o drugih različnih stališčih, je zato ne samo nepotrebno, ampak tudi neprimeren dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - plačilo odvoza komunalnih odpadkov - glavna obravnava v odsotnosti toženca
V kolikor pa ta pritožbeni ugovor posega v zmotno uporabo materialnega prava, pa velja pritrditi prvostopnemu sodišču, da je tožeča stranka povsem pravilno na podlagi Odloka MO o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanje s komunalnimi odpadki v Mestni občini - MUV št. 7/2014 (nadalje Odlok) presodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške odvoza komunalnih odpadkov za 120 litrsko posodo, ki mu je bila povsem zakonito na podlagi 18. člena Odloka dostavljena. V kolikor bi namreč toženec želel imeti manjšo posodo, bi moral na podlagi 18. člena navedenega Odloka vložiti zahtevo za dostavo manjše posode (60 litrske), česar pa ni storil.
ZKP člen 60, 61, 180, 180/2, 186, 186/2, 402, 402/3, 429, 431, 431/1, 431/2. ZOdv člen 16, 16/2.
posamezna preiskovalna dejanja - ustavitev kazenskega postopka - umik predloga - skrajšani kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - odsotnost z naroka - oškodovanec kot tožilec
Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti, niti zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata. Po prejemu obvestila sodnika pa se nato upravičeni tožilec sam odloči, ali bo kljub temu vložil obtožni predlog ali ne.
obnova postopka - ničnost sklepa - direktor - sklep o imenovanju - gospodarski spor
Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.
stroški prevoza na delo in z dela - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - zaslišanje obeh pravdnih strank - razpravno načelo - grajanje procesnih kršitev - načelo kontradiktornosti
Ker sodišče prve stopnje tožnika kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo oziroma ker ni navedlo drugih pravno dopustnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, tožniku s svojim nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - pravnomočna odločitev
Ker je o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 17. 11. 2018 do 21. 12. 2018 v predsodnem postopku pravnomočno odločeno, že iz tega razloga vsebinsko sojenje o izpodbojni tožbi ni dopustno.
ZDR-1 člen 126, 128, 147, 148.. ZEPDSV člen 18, 19, 19/1.. KPJS člen 45, 45/1.
nadurno delo - nadure - evidenca - delovni čas
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljene nadure ni upravičena, ker ji niso bile odrejene in ker je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času in nadure niso bile potrebne. V sodni praksi je pritožbeno sodišče v podobnih primerih zavzelo drugačno stališče in sicer, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, opravljene ure delavcu priznati kot nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Delodajalec, ki dopušča, da delavec ostaja na delu in opravlja svoje delo po koncu rednega delovnega časa, se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih je delavec opravil, ne predstavljajo nadur, ki bi jih moral plačati delavcu, češ da jih je delavec opravljal zato, ker svojega dela ne opravlja učinkovito, zaradi česar nadurno delo ni bilo potrebno, ker bi ga moral opraviti v okviru rednega (polnega) delovnega časa.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00031916
ZDR-1 člen 6, 7.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija - neenaka obravnava - trditvena podlaga
Ni odločilna tožničina pritožbena navedba, da naj bi sodišče preveč pavšalno povzelo njene navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je zato v obširni pritožbi še enkrat navedla. Sodišče v sodbi ni dolžno povzeti vseh navedb strank, mora pa obrazložiti, katere navedbe šteje kot odločilne za rešitev spora. S tem v zvezi pa je tudi vprašanje, ali je stranka sploh podala zadostne navedbe o odločilnih dejstvih.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da so tožničine navedbe, da je bila protipravno obravnavana glede na izobrazbo, premoženjsko stanje, družinske razmere, bolezensko stanje, presplošne, da bi bilo možno preveriti utemeljenost očitkov. S tem v zvezi tudi ne zadostuje prepis zakonskih določb npr. glede trpinčenja, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožničine trditve je pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane, da bi opravičevale domnevo diskriminacije, ki bi jo tožena stranka morala ovreči po določbi 6. člena ZDR-1. Tožnica tudi ni določno opisala, na kakšen način naj bi bila izpostavljena žalitvam in neprimernemu vedenju. Zato sodišče tudi ni moglo preveriti, katera ravnanja tožene stranke naj bi bila protipravna. Nenazadnje niti iz pritožbe ne izhaja, katere so tiste konkretizirane navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d. KZ člen 25, 27, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 7, 240. ZKP člen 355, 355/2.
zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ravnanje vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe - uporaba milejšega zakona - izdaja fiktivnih računov - neopravljene storitve - podizvajalec - temeljnica - dokazna ocena - obdolženec kot priča
Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031251
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Ker se v obravnavani zadevi dejansko stanje niti pravna podlaga od pravnomočne zavrnitve istovrstne invalidske dajatve nista spremenila, je bilo v obravnavanem predsodnem upravnem postopku mogoče zahtevo zakonito le zavreči.
Bistveno vprašanje predmetnega spora je, ali je zaradi napitnine, ki predstavlja delovno uspešnost in je tako del plače (glede tega vprašanja je sodna praksa že ustaljena), posledično višja osnova za priznanje razlike vtoževanih nadomestil. O dopustnosti upoštevanja takšne višje osnove se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi Pdp 189/2015, ki se je nanašala na priznanje višjega nadomestila zaradi bolniškega staleža. Razlika tovrstnega nadomestila je, poleg razlike nadomestila za letni dopust, tudi predmet tega spora. Pred tem je med istima strankama potekal spor iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel. Obravnavana nadomestila se nanašajo na reparacijo - priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi stališče iz zadeve VIII Ips 163/2016, da se prihodek, dobljen z napitninami, v celoti nameni za plače - da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Vendar pa navedeno ne pomeni, da plača, ki je višja zaradi napitnine (oziroma iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače) ne bi smela biti upoštevana tudi kot višja osnova za odmero nadomestil. Pritožba se zavzema za logiko, da ima navedena delovna uspešnost lahko za posledico le višjo plačo, ta višja plača pa da ne more imeti drugih delovnopravnih posledic, kar pa ne drži. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ZIS ni zakon, ki ureja pravice zaposlenih, ampak ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Zaradi tega zakona, ki pa nenezadnje ureja tudi delovno uspešnost kot del plače, ne more biti izključena uporaba pravil delovnega prava glede plače, njenih sestavin, nadomestil, njihove odmere, osnove itd.
Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo terjatve do tožnice, ki je bila priznana s sklepom okrajnega sodišča. Po določbi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti za procesni pobot terjatev izpolnjeni pogoji iz citirane določbe OZ, to so vzajemnost, istovrstnost, dospelost oziroma zapadlost in po sodni praksi še iztožljivost in likvidnost. Glede na to, da terjatev iz sklepa o izvršbi ni terjatev toženca do tožnice, temveč gre za terjatev toženčeve žene do tožnice, ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev, zato te terjatve ni mogoče pobotati s tožničino terjatvijo, ugotovljeno v tem sporu.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - odvetnik izven sedeža sodišča
Stranki glede na ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča pripadajo stroški odvetnika (prevoz, odsotnost iz pisarne in podobno) le za okrožje sodišča.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00032361
ZObr člen 97h, 97h/3.. ZDR člen 164.. ZDR-1 člen 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - poklicni vojak
Iz sodbe ESC št. 619/2016 izhaja, da mora delodajalec dokazati, da je ravnal z vso skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, pri čemer pa niti ni pomembno, ali je delavec zaprosil za koriščenje dopusta ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi gre za stališče, zavzeto v zvezi z nadomestilom, je uporabljivo tudi z vidika odškodnine. Tožnik je podal prošnjo za koriščenje dopusta za leto 2015 po vrnitvi z misije v letu 2017 oziroma izplačilo nadomestila zaradi nemožnosti izrabe. Tožena stranka je zahtevo za plačilo nadomestila zavrnila šele z odločbo z dne 26. 4. 2018. Obrazložila je tudi, da je tožnik glede na določbo tretjega odstavka 97.h člena ZObr pravico do koriščenja letnega dopusta za leto 2015 v vsakem primeru izgubil, četudi so bili razlogi za izgubo na strani delodajalca. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pomembno z vidika odškodninskega prava. Tožnik letnega dopusta ni mogel koristiti, ker niti enega dneva v letu 2016 ni delal v Sloveniji. Opustitev tožene stranke, da bi tožniku omogočila pravočasno izrabo letnega dopusta je ravnanje v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta. Tožena stranka ni navajala, niti predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je imel tožnik pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti. Pritožbeno sodišče v navedenem vidi element protipravnega ravnanja tožene stranke vsaj iz razloga hude malomarnosti, tako da je tožniku nastala vtoževana škoda.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podajo izpodbijane odpovedi utemeljevala (le) z dvema okoliščinama ‒ 1. da se je zaključila smučarska sezona in 2. da je v slabem finančnem stanju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni okoliščini v konkretnem primeru ne moreta predstavljati utemeljenega odpovednega razloga, ker sta obstajali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v letu 2015. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi zakonit ekonomski razlog za podajo odpovedi lahko predstavljala le kakšna nova (spremenjena) okoliščina, ki bi dodatno poslabšala finančno stanje že nekaj let insolventne tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil resničen razlog za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v spremenjeni organizaciji dela. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zakonitost odpovedi utemeljevala z navedbami, da je že v jeseni 2016 spremenila organizacijo dela tako, da je direktor prevzel tudi opravljanje tožnikovih delovnih nalog, ter da je v marcu 2017 tožnikovo delovno mesto formalno ukinila. Ker pa tožena stranka tega (organizacijskega) razloga v odpovedi ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje povzete navedbe tožene stranke, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, pravilno štelo kot pravno neupoštevne in s tem neutemeljene.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030550
ZKP člen 129.a, 129.a/1, 402, 402/3.
delo v splošno korist - olajševalne okoliščine - predkaznovanost - generalna prevencija - specialna prevencija
Prvostopno sodišče je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine in utemeljeno ni moglo mimo obsojenčeve predkaznovanosti za vrsto kaznivih dejanj, pri čemer je pravilno zaključilo, da predlagani alternativni način izvršitve zaporne kazni pri obsojencu ne bi bil niti pravičen niti smotrn.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030068
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 374, 374/4, 391, 394, 394/1.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - direktni naklep - premoženjskopravni zahtevek
Preslepitveni namen ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ga potemtakem ni treba posebej konkretizirati. Ključna je preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določata oškodovancu zamolčana (neznana) storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - vzrok začasne nezmožnosti za delo - načelo materialne resnice
V sodno socialnem sporu velja načelo materialne resnice, določeno v 61. členu ZDSS-1, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Četudi je bila pred obravnavnim obdobjem kot vzrok tožničinega bolniškega staleža ugotovljena bolezen, to ne pomeni, da v obravnavanem obdobju kot vzroka začasne nezmožnosti za delo ne bi bilo mogoče ugotoviti poškodbe pri delu, če je takšen vzrok prepričljivo dokazan. Tudi sicer po sodni praksi vzrok bolniškega staleža ne postane pravnomočen.
ZPIZ-2 člen 103.. ZPP člen 87, 87/3, 333, 333/1, 343, 343/4.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje je skladno s 343. členom ZPP preizkusilo, ali je pritožba vložena pravočasno, ali je popolna in ali je dovoljena. Ugotovilo je, da pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila tožničina hči, ki pa te pravice ni imela. ZPP namreč v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice.
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje lahko pritožbo skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložijo le stranke. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora s tem v zvezi tudi predložiti pooblastilo. ZPP namreč v tretjem odstavku 87. člena določa, da v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Na omenjeno je bila stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v sodbi sodišča.