Sodišče prve stopnje verjetnosti obstoja terjatve ni presojalo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ in verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni uspela izkazati. Štelo je, da oglaševanje prodaje dveh dvostanovanjskih hiš sodi v okvir dejavnosti tožene stranke, morebitna prodaja teh nepremičnin pa ne bi pomenila izgube premoženja tožene stranke temveč zgolj spremembo oblike premoženja.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačne zaključke, da tožena stranka nima blokiranega transakcijskega računa in da razpolaga z dovolj sredstvi ter da ne prihaja do zamud s plačili upnikom.
Udeleženec utemeljeno navaja, da je bil z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in ustavitvi postopka prisilne poravnave posledično ponovno zakoniti zastopnik tožeče stranke in to je bil tudi v času umika tožbe vse do ponovnega začetka stečajnega postopka z drugim sklepom okrožnega sodišča. V času vložitve vloge sklep o začetku stečajnega postopka ni imel več pravnih učinkov, družba se je vrnila v enak položaj, v katerem je bila pred tem, v konkretnem primeru v postopek prisilne poravnave.
Umik tožbe upravičenega zakonitega zastopnika je neposredno učinkujoče procesno dejanje, ki ga ni mogoče preklicati in izjava o umiku prične učinkovati takoj, ko jo sodišče prejme, četudi se kasneje spremeni (ex lege zaradi ponovnega začetka stečaja) zakoniti zastopnik stranke.