ZIZ člen 38, 38/6. ZPP člen 2, 158, 158/1, 339, 339/1.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - delni ugovor - odločanje v mejah trditev - izpolnitev obveznosti - umik predloga za izvršbo - pravočasnost umika - stroški - takojšen umik - umik po izpolnitvi - umik takoj po izpolnitvi
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v preostalem delu (glede izvršilnih stroškov), torej v delu, v katerem dolžnik sploh ni ugovarjal, njegov ugovor zavrnilo, prekoračilo meje dolžnikovega ugovora.
Ne glede na to, kdaj je dolžnik vložil ugovor, so upniki tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko so deveti dan po dolžnikovi izpolnitvi nedenarne obveznosti vložili delni umik, to še vedno storili znotraj razumnega roka, ki spada pod zakonsko določen pravni standard »takojšnega umika«.
dedna nevrednost - opustitev potrebne pomoči - dolžnost preživljanja ostarelega starša - bivanje v domu za ostarele - dokazovanje
Dolžnost toženke pomagati zapustnici se zaradi možnosti, da ji bo morda pomagal kdo drug (konkretno sestra), ni prav nič zmanjšala in se toženka na to možnost tudi ni mogla zanašati. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je zapustnica po svoji preselitvi stike s toženko odklanjala, saj je za to nedvomno imela razloge (samovoljno ravnanje toženke v zapuščinskem postopku; neplačilo dolga nastalega z uporabo plačilne kartice; pasivnost pri reševanju bivanjskega problema), a tudi to na odločitev, ki ima podlago v opustitvi toženke pred tem, ne more vplivati.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00029987
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 43/1-4, 44.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - izvedensko mnenje - upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - javno dobro
ZVEtl-1 omogoča izpodbijanje zakonske domneve v primeru že izdane upravne določbe o določitvi funkcionalnega zemljišča.
ZPP člen 285. ZNP člen 17, 17/1. ZVEtL-1 člen 17, 17/3, 17/3-3.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - delno vzpostavljena etažna lastnina - nevzpostavljena etažna lastnina - poprava zemljiške knjige - materialno procesno vodstvo
Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje ali razjasnjevalna oblast) nalaga sodišču, da na primeren način poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Pravilna izbira postopka in oblikovanje predloga oziroma zahtevka v konkretni zadevi, ko je predlagateljica že v predlogu navedla vsa za odločitev pomembna dejstva, ne sodi v okvir materialnega procesna vodstva.
Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna in skladna z zakonskimi določili in namenom postopka po ZVEtL-1. Ta je v vzpostavitvi etažne lastnine na večstanovanjskem objektu, kadar etažna lastnina na objektu še ni oblikovana oziroma v zemljiški knjigi vpisana na stavbi kot celoti. Popravi zemljiškoknjižnih vpisov zaradi zatrjevane napačno evidentirane etažne lastnine ta postopek ni namenjen.
edicijska dolžnost stranke - dokazovanje z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - pripombe na izvedensko mnenje - pomanjkanje razlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem - sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 46/2017 z dne 20.12.20171, da naj toženi stranki naloži predložitev mesečnih in letnih obračunov dejansko prodane električne energije za celotno vtoževano obdobje, ki že vse od spremembe tožbe z dne 11.7.2016 dalje obsega čas od vključno junija 2012 do vključno marca 2016, pač pa je toženi stranki s sklepom z dne 8.3.2018 naložilo predložitev mesečnih in letnih obračunov o dejansko prodani električni energiji le za čas od junija 2012 do vključno januarja 2015, pri čemer je spremembo tožbe očitno dopustilo in odločalo o celotnem vtoževanem obdobju ter tudi izvedencu ekonomske stroke naložilo, da izdela mnenje za celotno vtoževano obdobje. Tožeči stranki je tako onemogočilo, da poda relevantne navedbe glede nadomestila za obdobje od februarja 2015 do marca 2016 ter da se izjavi o toženkinih obračunih z dokazili za navedeno obdobje, ki jih je izvedenec pridobil od tožene stranke in jih ni v spisu. Izvedensko mnenje pa se tudi glede preostalega vtoževanega obdobja opira na nekatere listine pridobljene od tožene stranke, ki jih ni v spisu in glede katerih tožeča stranka ni imela možnosti seznanitve z njimi. Vse navedeno, kar v pritožbi izpostavlja tudi tožeča stranka, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje kljub povzemanju ugotovitev izvedenca ekonomske stroke njegovemu izračunu nadomestila ni sledilo, pri čemer jasnih in razumljivih razlogov za to ni navedlo. Izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec ni ugotovil, da vtoževanega nadomestila ne bi bilo mogoče izračunati in je pojasnil logičen oziroma dejanski pomen likvidnosti od prodane električne energije, pri čemer pravdni stranki nista podali navedb v smeri, da takšna opredelitev osnove za izračun nadomestila že na načelni ravni ne bi ustrezala njunemu dogovoru. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je izvedensko mnenje nejasno, dvomljivo, protislovno ali pomanjkljivo, ima za takšne primere na voljo možnosti iz prvega odstavka 252. člena ter drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Prav tako pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do pripomb pravdnih strank na izvedensko mnenje oziroma predlogov za njegovo dopolnitev, s čimer je ponovno storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako brez utemeljitve opustilo dokazovanje z izvedencem in se glede višine vtoževanega nadomestila oprlo zgolj na okvirni letni izračun nadomestila iz Priloge 1 k Pogodbi ter na tak način pravdnima strankama onemogočilo dokazovanje dejanske višine zadevnega nadomestila v skladu s točko 08.01 Pogodbe.
začetek stečajnega postopka - opravičilo izostanka z naroka
Sodišču prve stopnje glede na navedeno ni mogoče očitati, da je dolžniku onemogočilo sodelovanje na naroku, saj prošnje za preložitev naroka do konca naroka niti ni prejelo.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - objektivni in subjektivni pogoji - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - verjeten obstoj neznatne škode - novote v pritožbenem postopku - dovoljene pritožbene novote - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje verjetnosti obstoja terjatve ni presojalo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ in verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni uspela izkazati. Štelo je, da oglaševanje prodaje dveh dvostanovanjskih hiš sodi v okvir dejavnosti tožene stranke, morebitna prodaja teh nepremičnin pa ne bi pomenila izgube premoženja tožene stranke temveč zgolj spremembo oblike premoženja.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačne zaključke, da tožena stranka nima blokiranega transakcijskega računa in da razpolaga z dovolj sredstvi ter da ne prihaja do zamud s plačili upnikom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00031550
OZ člen 6, 6/2, 164, 164/1, 164/3, 168, 239, 246, 766, 766/1. ZPP člen 13, 137.
zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - pravica do povračila škode - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pogodba o naročilu (mandat) - ravnanje s profesionalno skrbnostjo - opustitev dolžnega ravnanja - vložitev izrednega pravnega sredstva - uspeh stranke v postopku z revizijo - verjetnost uspeha v postopku - izpolnitev pogodbene obveznosti in posledice neizpolnitve - obseg povrnitve premoženjske škode - višina vtoževane terjatve - navadna škoda in izgubljeni dobiček - nepogodbena škoda - denarna odškodnina - stečajni postopek nad dolžnikom - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku
Ker v konkretnem primeru slednje ni mogoče, saj je zaradi napake odvetnika, tožeča stranka terjatev zoper dolžnika P. d. o. o. izgubila, je tožeča stranka upravičena do ustrezne denarne odškodnine (tretji odstavek 164. člena OZ). Gre za pošteno tržno vrednost izgubljene terjatve (primerjaj 168. člen OZ). Le tako bo namreč položaj oškodovanca (tožeče stranke) enak, kot bi bil, če sporne terjatve ne bi izgubila. Zato je za ugotovitev nastanka in obsega škode ključno, ali bi tožeča stranka sporno terjatev od dolžnika dobila plačano.
materialno pogodbeno pravo - trdtiveno in dokazno breme - prosto urejanje obligacijskih razmerij
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sicer drži, kot zatrjuje tožeča stranka, da je temeljno načelo obligacijskega prava dolžnost izpolnitve obveznosti, vendar imajo zaradi načela pogodbene svobode in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb pogodbene stranke možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve pogodbenih obveznosti uredijo drugače že ob sklenitvi pogodbe.
Ugotavljanje vsebine pogodbe ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja, kar pomeni, da pravilo, da sodišče pravo pozna – po uradni dolžnosti - ne velja za pogodbeno materialno pravo.
seznam dolžnikovega premoženja - nepristop na narok - denarno kaznovanje dolžnika - predlog upnika za izrek denarne kazni - namen denarne kazni - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - izvršilno sredstvo
ZIZ omogoča upniku, da predlaga ukrepe, s katerimi se zagotovi, da dolžnik razkrije svoje premoženje, kar je nedvomno vložitev predloga za predložitev seznama premoženja po določbi 31. člena ZIZ, nikjer pa ZIZ ne določa, da je vloga upnika, v kateri sodišču predlaga, da denarno kaznuje dolžnika, nedovoljena. Sodišče zato nima zakonske podlage, da o upnikovi vlogi, s katero predlaga denarno kaznovanje dolžnika, odloči zgolj iz formalnih razlogov z obrazložitvijo, da je v diskreciji sodišča ali bo možnost denarnega kaznovanje dolžnika, zaradi nespoštovanja poziva sodišča uporabilo, ampak mora o njej odločiti vsebinsko. To pomeni, da mora presoditi ali so podani pogoji za kaznovanje dolžnika po navedeni zakonski določbi. Smisel in namen kaznovanja po določbi 33. člena ZIZ je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika. Kljub uporabi pojma „kazen“, pa ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Določba 31. člena ZIZ je jasna in določa, da se omogoči upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029471
SPZ člen 2, 92, 99, 210, 211, 213, 226, 233. OZ člen 2, 3, 614.
reivindikacijska tožba - negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - stvarna služnost - osebna služnost - prekarij - priposestvovanje - neprava stvarna služnost - pravni naslov za uporabo nepremičnine - pravni naslov za uporabo tujih nepremičnin - raba tuje stvari - numerus clausus stvarnih pravic - najemna pogodba za nedoločen čas - materialno procesno vodstvo
Samo stvarna pravica je lahko podlaga za trajno, neomejeno, "v neskončnost trajajočo" uporabo tuje stvari.
Stvarna služnost je ustanovljena v korist določene nepremičnine (gospodujoče zemljišče), izvršuje pa se na drugem zemljišču (služeče zemljišče). Vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, ta namen pa je v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Če v pogodbi o "služnostni pravici" sploh ni opredeljeno gospodujoče zemljišče, taka pogodba ne more ustanavljati stvarne služnosti, ampak kvečjemu osebno.
Pogodbo, ki dovoljuje drugi stranki postavitev križa na zemljišču prve stranke, brez ustanovitve stvarne pravice ali opredelitve trajanja uporabe tuje stvari, je mogoče opredeliti kot prekarij.
SPZ člen 27, 28. ZTLR člen 24, 25, 26. ZLNDL člen 1.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - gradnja na tujem svetu - družbena lastnina - pravica uporabe - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje - dobrovernost - raziskovalna dolžnost - raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja - dokazni predlog
Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Pravila o gradnji na tujem svetu namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča ni, in tako tudi ne njegovega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.
Izpolnitev tožene stranke kot tretje osebe je veljavna (če jo upnik sprejme) in povzroči prenehanje obveznosti. Z zatrjevanimi nakazili oziroma plačili, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka zapirala le tiste obveznosti E. d.o.o., ki jih je v plačilih (v nalogih, cesijskih pogodbah oziroma asignacijah) v sklicih oziroma pod namen navedla sama tožena stranka, s čemer je tožena stranka opravila izbiro o izpolnitvi, o kateri je bila banka obveščena. S tem je torej tožena stranka izrazila svojo voljo, da plača tuj dolg, s tem pa je v skladu s prvim odstavkom 271. člena OZ izpolnila drugo obveznost E.d.o.o. v razmerju do banke in ne obveznost po kreditni pogodbi, za katero je prevzela poroštvo.
Potem ko je toženec ugovarjal, da med njima ni bila sklenjena posojilna pogodba ter, da ni podpisal listin, na katere se tožnik sklicuje (glede nespornosti podpisa na dogovoru o vračilu z dne 17. 12. 2015 bo pojasnjeno v nadaljevanju) ter, ko tudi dokaz z izvedencem grafologom ni bil uspešen, je sodišče ta potrdila in dogovor pravilno upoštevalo le kot tožnikovo enostransko evidenco o posameznih posojenih zneskih.
IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00031261
ZDSS-1 člen 70, 70/1.. ZIZ člen 272.
dodatek za pomoč in postrežbo - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve
Začasne odredbe so sredstva zavarovanja, zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že izpolnitev tožbenega zahtevka. Zato začasna odredba ne sme biti taka, da po svoji vsebini pomeni že samo odločitev o glavni stvari. Tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči ni namen izdajanja začasnih odredb v reševanju spora in odločitev o glavni stvari, ampak v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede zavarovančeve terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Ker je začasna odredba sredstvo zavarovanja, ne pa sredstvo izpolnitve zahtevka, začasne odredbe že načelno ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom. Iz vsebine predlagane začasne odredbe namreč izhaja, da je predlog začasne odredbe povsem identičen s tožbenim zahtevkom.
postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju stečajnega postopka - pritožba zoper sklep o končanju stečajnega postopka - obseg stečajne mase - premoženje, ki ni vključeno v stečajno maso
Preživnina, ki jo je bivši mož stečajne dolžnice dolžan plačevati za preživljanje skupnih otrok, ne spada v stečajno maso stečajne dolžnice in nima nikakršnega vpliva na končanje postopka osebnega stečaja.
prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - obseg prenosa - končna razdelitev premoženja - neunovčljivo premoženje
Pritožnik kot nov upnik z odstopom terjatve s strani prejšnjega upnika ni mogel pridobiti večje terjatve oziroma več pravic, kot je bila priznana prejšnjemu upniku, zato se upošteva zgolj terjatev upnika, ki obstoji oziroma v priznani višini. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče omejilo višino terjatve, ki je predmet prenosa, ter na upnika preneslo le eno od v prevzem ponujenih terjatev (tisto, ki je po oceni upravitelja najbolj likvidna). Namen instituta prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti po 374. členu ZFPPIPP, ni v okoriščenju / obogatitvi upnikov, pač pa v poplačilu njihovih (v stečajnem postopku priznanih) terjatev s premoženjem, ki ga ni bilo mogoče unovčiti.
Sodišče prve stopnje ni ustrezno razmejilo med ravnanji obsojenca pred začetkom postopka osebnega stečaja in ravnanji po začetku postopka, ampak je izhajalo iz zmotne predpostavke, da se od obsojenega pričakuje poplačilo obveznosti iz posebnega pogoja tudi v času postopka osebnega stečaja. Obsojencu, zoper katerega je uveden osebni stečaj, ni dovoljeno poravnati obveznosti, določene v pogojni obsodbi. Oškodovanci v času trajanja stečajnega postopka zoper obsojenega do poplačila terjatve, ki je bila določena kot poseben pogoj, lahko pridejo le na način, da poplačilo zahtevajo iz stečajne mase, s katero razpolaga stečajni upravitelj.
Sanacija družbe je stvar njenih družbenikov in uprave, sodišče pa nima pristojnosti, da bi izvajalo sanacijo družbe. Za to bi moral poskrbeti pritožnik sam, in to že takrat, ko je do insolventnosti prišlo.